Jedro

Dokazna ocena dejanskih okoliščin glede zamolčanja istočasne prodaje istega stanovanja dvema kupcema.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obtoženec je dolžan plačati sodno takso v višini 843,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora s preizkusno dobo v trajanju treh let ter nadaljnji pogoj, da v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe oškodovanki B. B. povrne škodo v znesku 74.510,00 EUR. Sodišče je ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanke v navedenem znesku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tj. od zneska 8.510,00 EUR od 14. 6. 2007 dalje do plačila, od zneska 49.000,00 EUR od 11. 8. 2007 dalje do plačila ter od zenska 17.000,00 EUR od 6. 11. 2007 dalje do plačila. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP pa nagrada ter potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika obremenjujejo proračun.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP, „še posebej“ pa zaradi kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, odločbe o kazenskih sankcijah ter o povrnitvi škode oškodovanki. Predlagal je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne (sodišču prve stopnje) v novo sojenje oziroma da sodbo spremeni tako, da obtoženega oprosti obtožbe in ga posledično „oprosti vračila protipravne premoženjske koristi“ oziroma plačila škode oškodovanki. Podrejeno pa je predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni v odločbi o kazenski sankciji, in sicer tako, da v pogojni obsodbi določi kazen enega leta zapora ter preizkusno dobo v trajanju dveh let brez dodatnega pogoja, oškodovanko pa s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, ki je v izpodbijani sodbi podalo prepričljivo in pravilno dokazno oceno ter z gotovostjo ugotovilo, da je obtožencu krivda v celoti dokazana.

5. Dokazni zaključek, da je obtoženec že od vsega začetka dogovarjanja z oškodovanko ravnal s goljufivim naklepom oziroma namenom pridobiti si protipravno premoženjsko korist z lažnivim prikazovanjem in prikrivanjem dejanskih okoliščin, je sodišče prve stopnje poleg izpovedbe oškodovanke oprlo tudi na druge personalne dokaze ter dokumentacijo v spisu. Pri tem je pravilno razčlenilo ključna dejstva, da se je obtoženi že pred obljubljanjem, da bo stanovanje prodal oškodovanki, zanimal za prodajo istega stanovanja leasing hiši po principu t. i. sale-lease-back, nakar pa je s C. dejansko sklenil pogodbi o leasingu in o prodaji stanovanja, medtem ko je istočasno sprejemal obroke kupnine od oškodovanke. Sodišče druge stopnje nima nikakršnih dvomov ali pomislekov v dokazno oceno oškodovankine izpovedbe kot verodostojne, tj. niti v delu opisovanja obljub obtoženega, da bosta sklenila kupoprodajno pogodbo, niti pri prepričljivem zanikanju, da bi jo obtoženi kdaj seznanil o tem, da se o prodaji stanovanja dogovarja tudi z leasing hišo, kar pa izkazuje že sama dokumentacija, ki jo je predložil C. Izpovedbi prič D. in zlasti E. nista le reprodukciji navedb oškodovanke, kot zmotno uveljavlja pritožnik, saj slednji spregleda, da je E. na podlagi lastnih zaznav izpovedal o pomembnem dejstvu, da je bila oškodovanka zelo pretresena po tem, ko ji je povedal, da je kot lastnica stanovanja, v katerem je živela, vpisana družba C., kar torej potrjuje oškodovankino izpovedbo, da ji je obtoženec zamolčal svoje aktivnosti v zvezi z leasingom, ter posledično omogoča toliko bolj tehtno sklepanje o obtoženčevem preslepitvenem namenu. Pritožbeno povzemanje izpovedbe priče F., češ da naj bi mu oškodovanka že v juniju 2007, ko se je „začela zanimati“ za nakup stanovanja, razlagala o „nekem leasingu, da imajo, da imata med sabo“, je ne samo iztrgano iz konteksta, temveč tudi protispisno, saj je priča z navedenimi besedami odgovoril na izrazito splošno vprašanje, kaj mu je znanega o oškodovankinem nakupu stanovanja, pogojih prodaje in plačani kupnini. Iz tega nikakor ni mogoče zaključiti, da se je odgovor priče nanašal že na prvotno obdobje dogovorov z obtoženim, še zlasti ob F. dodatku, da mu je oškodovanka povedala tudi, da jo je obtoženec „nategnil“, kar pa se nedvomno ne more nanašati na čas pred vselitvijo v stanovanje ter partnerjevimi poizvedbami v zemljiški knjigi, ko se goljufije še ni mogla zavedati. Z drugačno dokazno oceno, ki naj bi potrjevala zagovor obtoženca o seznanjenosti oškodovanke z leasingom, pritožba ne more uspeti. Enako velja za ponavljanje zagovora, da oškodovanka ni razpolagala s potrebno kupnino za nakup stanovanja, saj je B. tak zagovor izpodbila (prejela je denar od prodaje prejšnjega stanovanja, pri čemer ji je pomagal obtoženi in se je posledično tega dejstva gotovo zavedal, po potrebi pa bi ji sredstva posodila tudi mati); razlogov, da se oškodovanki ne bi verjelo, pa niti na pritožbeni ravni ni mogoče najti.

6. Zagovornik ima seveda prav, da sklenitev pogodbe o finančnem leasingu, skupaj s prodajno pogodbo, sama po sebi še ne pomeni izvršitve očitanega kaznivega dejanja, nekaj povsem drugega pa je zamolčanje tega dejstva in prodaja istega stanovanja drugemu kupcu. V dokaznem postopku je bilo z gotovostjo ugotovljeno, da je oškodovanka obtoženemu izročala posamezne zneske, tj. tako dogovorno (varščina, ara) kot na njegove izrecne pozive, v prepričanju, da s tem plačuje obroke kupnine za stanovanje, kar je obtoženi navsezadnje potrdil s podpisom dogovora z dne 5. 8. 2009 (list. št. 17), kjer je jasno zapisano, da je dogovorjena kupnina 79.000,00 EUR, dosedanji „pologi“ v višini 74.760,00 EUR pa štejejo kot že poravnani deli kupnine. Neutemeljene so zato navedbe pritožbe, da ni znano, zakaj je oškodovanka sploh nakazovala posamezne zneske, saj ne more biti dvoma, da je to storila z izključnim ciljem postati lastnica stanovanja, kot ji je prikazoval obtoženi. Dejstvo, da je obtoženec plačal šestino obrokov finančnega leasinga leasing hiši (nakar je leasing prenehal odplačevati, oškodovanko pa so posledično iz stanovanja prisilno izselili), ga ne razbremenjuje oziroma ne dokazuje odsotnosti goljufivega naklepa. Obtoženčev sicer logični interes, da leasing odplača ter nato sam postane lastnik stanovanja, pa ob upoštevanju celote obremenilnih dokazov ne more potrjevati zagovora, da je oškodovanki ves čas želel zgolj pomagati, tudi zato, ker sta si bila nekaj časa intimno blizu. Glede na to, da je obtoženec oškodovanki obljubljal sklenitev kupoprodajne pogodbe oziroma prenos lastninske pravice (tudi z naknadnim dogovorom v letu 2009, s katerim je bila kupnina soglasno dogovorjena), so nelogične pritožbene navedbe, da oškodovanka ni želela nazaj svojega denarja, saj bi bilo to s prenosom lastnine nezdružljivo, sicer pa se je obtoženi zagovarjal, da denarja niti ni mogel vrniti zaradi finančne situacije v gospodarski krizi.

7. Izpodbijana sodba vsebuje na str. 16-17 vse potrebne razloge, s katerimi je prepričljivo izpodbit obtoženčev zagovor, da oškodovanki sploh ni želel prodati stanovanja št. 4.E, pač pa stanovanje št. 5.E. Že v zagovoru je obtoženec povedal, da naj bi oškodovanki naposled „popustil“, sploh pa ni vprašljivo, da se je slednja vselila prav v stanovanje 4.E, glede katerega je obtoženi sklenil pogodbi s C. Ker ni nobenega dvoma, da je oškodovanka obtožencu izročila skupno 74.760,00 EUR kot kupnino za stanovanje, v katerem je živela, so povsem nepomembna izvajanja pritožbe o oglaševanju in vodenju ogledov po stanovanju 5.E, čeravno je zagovor, da enote 4.E obtoženi nikoli ni oglaševal, v celoti ovržen z izpovedbama oškodovanke ter priče F., česar na tem mestu ne kaže ponavljati. Prav tako so za presojo kaznivega dejanja na škodo B. brez pomena navedbe pritožbe o tem, kdo in na kakšen način je plačal kupnino za celoten objekt, ki ga je obtoženi kupil od zakoncev G., saj vprašanje, za katere namene je obtoženec protipravno pridobljeno premoženjsko korist porabil ali ne (pri čemer je le pripomniti, da že začetni izdatki s finančnim leasingom niso bili nizki), v tej zadevi ne predstavlja pravnorelevantnega dejstva. Ključno je le, da je oškodovanka v posledici njegovih izvršitvenih ravnanj storila nekaj v škodo svojega premoženja, kar pa je bilo dokazano. S kazanjem prodajne pogodbe s G. (pri čemer je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni pomembno, ali ji je kazal le prvo stran ali celotno pogodbo) je pri oškodovanki ustvaril prepričanje, da ima opraviti s pravnim naslednikom prodajalca celotne stavbe, torej lastnikom stanovanja 4.E, zaradi česar mu je začela izročati posamezne zneske. Iz potrdila o prejemu are z dne 13. 6. 2007 (list. št. 6) je razvidno, da se je obtoženec zavezal, da stanovanja vsaj do 31. 8. 2007 ne bo prodal nikomur drugemu (pravni posel z leasing hišo pa je sklenil že 23. 7. 2007, medtem ko se je za pridobitev financiranja zanimal že v maju 2007). Da je bil datum 31. 8. 2007 na potrdilu šele naknadno dopisan z oškodovankino pisavo (z drugimi besedami – listina ponarejena), so nepodprte pritožbene insinuacije, ki jih ni mogoče sprejeti. Dokazni zaključek prvostopenjskega sodišča, da je bilo stanovanje prodano C. v obdobju, ko je še veljala dogovorjena ara z oškodovanko, je ob upoštevanju obrazloženega brez dvoma pravilen. Če obtoženi prodaje stanovanja ne bi zamolčal oškodovanki, slednja gotovo ne bi nadaljevala s plačevanjem kupnine, kot izhaja tudi iz njene izpovedbe.

8. Pritožbeno sodišče se pridružuje razlogovanju sodišča prve stopnje na str. 17 izpodbijane sodbe, kjer je prepričljivo obrazložilo, da oškodovankino bivanje v stanovanju ne izključuje obtoženčevega goljufivega naklepa, pač pa potrjuje ugotovitev o naknadnem prikazovanju oziroma držanju v zmoti, da bo vendarle postala lastnica stanovanja. Ker je zanj poravnala natanko toliko obrokov kupnine, kot je zahteval obtoženec, ni bilo prav nobenega razumnega razloga, da bi plačevala še uporabnino ali najemnino, kot navaja pritožba. Gre za pritožbeno novoto, ki navsezadnje nasprotuje že zagovoru, zaradi česar so izvajanja, da bi oškodovankina plačila „lahko“ obravnavali tudi kot avans za najem oziroma uporabnino stanovanja, brezpredmetna.

9. Preizkus odločbe o kazenski sankciji, ki ga pritožbeno sodišče opravi v okviru pritožbenih navedb, je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo in obrazložilo okoliščine, ki so v konkretnem primeru vplivale na izbiro ter odmero kazenske sankcije. Da gre pri obtožencu za urejenega človeka, ki je dolžan preživljati mladoletna otroka, je sodišče upoštevalo že pri izbiri opozorilne sankcije, ne gre pa za okoliščini, ki bi ob upoštevanju tehtnih obteževalnih okoliščin utemeljevali znižanje v pogojni obsodbi določene zaporne kazni. Pritožbena kritika, da prvostopenjsko sodišče „ni povsem sledilo samemu namenu in načelu resocializacije“, je posplošena, zato nanjo ni mogoče substancirano odgovoriti. Svetovna gospodarska kriza pa ni dejavnik, ki bi imel pri odločbi o sankciji kakršno koli upoštevno težo. 10. Ob sklicevanju na zgoraj obrazloženo ni mogoče sprejeti stališča pritožbe, da obtoženec s storitvijo očitanega kaznivega dejanja ni pridobil nobene premoženjske koristi. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanke, plačilo zahtevka oziroma povrnitev škode pa je zakonito določilo tudi kot posebni pogoj v pogojni obsodbi. Preteklo ravnanje oškodovanke, ki je umaknila predlog za začasno zavarovanje na nepremičnini obtoženca v ..., nima nobenega vpliva na pravilnost odločb glede kazenske sankcije ter premoženjskopravnega zahtevka, kot je pojasnjeno že v izpodbijani sodbi, pri čemer pa ni mogoče spregledati niti dejstva, da se je za umik zavarovanja zavzel prav obtoženi.

11. Ker pritožbeni razlogi niso podani, sodišče druge stopnje pa ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno, izpodbijano sodbo pa je potrdilo (391. člen ZKP).

12. Zaradi pritožbenega neuspeha je obtoženec na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati sodno takso v višini 843,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka. Znesek takse 300,00 EUR po tar. št. 7113 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), pomnožen s količnikoma 0,8 za pogojno obsodbo (tar. št. 71113) in 1,5 za zavrnitev pritožbe (tar. št. 7122), je odmerjen po kriterijih trajanja in zahtevnosti postopka ter premoženjskih razmer taksnega zavezanca (op. 7.1/a k tarifni tabeli ZST-1). Znesek 483,00 EUR zaradi ugoditve premoženjskopravnemu zahtevku oškodovanke (tar. št. 7301) je določen na podlagi 16. člena ZST-1. Skupni znesek sodne takse je seštevek obeh odmerjenih taks.