Jedro

Za nastopanje kot stranka ali stranski udeleženec v upravnem postopku mora oseba, ki tak položaj uveljavlja, izkazati, da bi v postopku varovala svoje pravice ali pravne interese. Obstajati mora torej določeno razmerje te osebe do konkretne upravne zadeve, po kateri ji pripadajo določene pravice, obveznosti ali pravne koristi, o katerih se odloča v upravnem postopku. Kdo ima določeno pravico, obveznost ali pravno varovano korist, določa materialen predpis. Tožnik svojo zahtevo, da se mu prizna položaj stranke (stranskega udeleženca) v predmetnem denacionalizacijskem postopku gradi na položaju skrbnika za poseben primer, za katerega je bil v tem postopku postavljen. S tem pa po mnenju sodišča ni izkazal, da bi v tem postopku varoval lastne pravice ali pravne interese. ZDen namreč skrbniku za posebne primere ne nalaga, da bi v denacionalizacijskem postopku uveljavljal pravice naslednikov denacionalizacijskega upravičenca do denacionalizacije, ampak da začasno upravlja denacionalizirano premoženje (tretji odstavek 67. člena ZDen).

Izrek

Tožba se v delu, ki se nanaša na 5. točko izreka odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 4904-3/2008/71 z dne 18. 10. 2011, zavrne.

Tožba se v delu, ki se nanaša na 2. in 3. točko izreka odločbe Ministrstva za okolje in prostor št. 4904-3/2008/71 z dne 18. 10. 2011, zavrže.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor je z izpodbijano odločbo odpravilo odločbo Upravne enote Ljubljana št. 301d-13/94-329 z dne 31. 7. 2009 (1. točka izreka); odločilo, da je zavezanka Slovenska odškodninska družba d.d. dolžna skrbniku za poseben primer za upravičenca A.A. izročiti odškodnino v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v višini 164.004,02 EUR v roku 3 mesecev od pravnomočnosti te odločbe za podržavljeno nepremičnino št. 32/3 k.o. …, danes parcele št. 2567, 2568 in 2569 te k.o. (2. točka izreka); ugotovilo, da je preostanek vrednosti podržavljene parcele v višini 600.000 EUR A. d.d. na podlagi sporazuma št. SV 352/04 z dne 24. 3. 2004 izplačal pravnim naslednikom pok. B.B., brata upravičenca pok. A.A. (3. točka izreka); zavrnilo zahtevo za vrnitev parcele št. 32/3 in zahtevo za vzpostavitev lastniškega deleža na osnovnem kapitalu podjetja A., d.d., ki ga predstavlja 23.989 rednih delnic z oznako … ali denarno izplačilo povprečne borzne cene za te delnice na dan izplačila (4. točka izreka); zavrnilo predlog C.C. za priznanje njega kot stranke v tem postopku (5. točka izreka); odločilo, da je skrbnik za posebne primere, postavljen pok. A.A., C.C. (6. točka izreka) ter ugotovilo, da zahteve pritožnikov za povračilo stroškov pritožbenega postopka niso bile vložene (7. točka izreka).

V zvezi z izpodbijano 5. točko izreka upravni organ v obrazložitvi navaja, da je tožnik z dopisom z dne 4. 6. 2011 predlagal, da ga šteje kot stranko v predmetnem postopku. Upravni organ ugotavlja, da predlagatelj ni niti upravičenec, niti pravni naslednik upravičenca ter tudi ni zavezanec. Za zastopanje v predmetnem postopku sta ga pooblastili vlagateljici D.D. in E.E. Predlagatelj je svoj predlog obrazložil z navedbami, da ga je upravni organ obvestil o višini izplačila A. d.d. za denacionalizacijo nepremičnine … in da na dopis odgovarja kot skrbnik za posebni primer. Njegov pravni interes je, da kot skrbnik, imenovan z odločbo upravnega organa, denacionalizirano premoženje prevzame v imenu dedičev in z njim ravna v smislu sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. „D“ II D 649/2002. Interes dedičev, tistih, ki zaradi spleta okoliščin niso participirali pri premoženju, ki je bilo vrnjeno leta 2000 in 2001 in tistih, ki v postopku denacionalizacije ne sodelujejo kot vlagatelji, je, da se postopek konča brez nepotrebnega zavlačevanja. Upravni organ je predlog zavrnil, ker je ugotovil, da predlagatelj ne varuje svojih pravic ali pravnih koristi, temveč pravice in pravne koristi drugih oseb. Delo skrbnika za poseben primer bo v predmetni zadevi nastopilo šele po pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe.

Tožnik vlaga tožbo zoper 2., 3. in 5. točko izreka odločbe. Meni, da je z odločitvijo v 5. točki izreka, da mu ne pripada status stranke v postopku, kršeno načelo o pravici zainteresiranih oseb, da sodelujejo v postopku, v katerem se odloča o njihovih pravicah. Navaja, da je bil za skrbnika za poseben primer imenovan že z odločbo prvostopenjskega organa z dne 31. 8. 2007 in se ta njegov položaj v denacionalizacijskem postopku ni spremenil. Funkcija skrbnika je, da skrbi za denacionalizirano premoženje zaradi varstva pravic in koristi oseb, ki so upravičene do tega premoženja, kar je še posebej pomembno glede oseb, ki v postopku niso ali niso mogle sodelovati. Skrbnik je torej oseba, ki varuje interese in koristi drugih in ima kot tak položaj stranke v upravnem postopku oz. legitimacijo za tožbo v upravnem sporu. Obravnavani primer je še posebej specifičen. Že v letu 1999 je od Slovenske odškodninske družbe prevzel ustrezno število delnic ter jih predal predlagateljem denacionalizacijskega postopka za kritje njihovih stroškov v zvezi s postopkom. Prejemniki odškodnine so mu zagotovili, da bodo morebitnim drugim denacionalizacijskim upravičencem jamčili tudi s kasneje denacionaliziranim premoženjem. S sklepom o dedovanju z dne 14. 10. 2009 je Okrajno sodišče v Ljubljani poleg vlagateljev določilo še druge dediče podržavljenega premoženja ter njihove deleže na premoženju, ki so ga vlagatelji začasno že prevzeli. Za pravilnost izvedbe sklepa o dedovanju je odgovoren skrbnik, torej tožnik, ki pa tega ne more izvesti, ne da bi prevzel tudi premoženje istega upravičenca, ki bo denacionalizirano še naknadno, to je v postopku, na katerega se nanaša izpodbijana odločba. Zadeva ima vse značilnosti obligacijskega razmerja, pri čemer so vlagatelji dolžniki tožnika, ki so tožniku v zavarovanje zastavili svojo terjatev iz naslova denacionalizacije. Razmerje bi morali obravnavati tudi skladno s Stvarnopravnim zakonikom. Tožnik kot zastavni upravnik ima brez dvoma interes, da njegovi dolžniki pravilno izterjajo svojo terjatev in ga je zato treba šteti kot stranko v postopku denacionalizacije, saj se s tem odloča tudi o njegovih pravnih koristih. Tožnik napada tudi vsebinsko odločitev o denacionalizaciji, ki je po njegovem mnenju nepravilna zaradi napačne obravnave sporazuma med dediči pok. B.B. in A. d.d. Sporazum je bil sklenjen, da bi bilo A. d.d. omogočeno prosto razpolaganje z nepremičnino, ki je predmet denacionalizacije in ni šlo za odškodnino za denacionalizirano premoženje. Drugačno razumevanje pomeni poseganje v zakonsko urejeno razmerje med denacionalizacijskim upravičencem in Slovensko odškodninsko družbo, d.d.. Sporazum tudi ni mogoče obravnavati kot poravnavo v denacionalizacijskem postopku. Tožnik tudi meni, da bi nastali problemi pri izvršitvi odločbe Predlaga, da sodišče meritorno odloči tako, da spremeni v 2. točki izreka odločbe z dne 18. 10. 2011 znesek 164.004,02 EUR s 764.004,02 EUR ter da odpravi 3. in 5. točko izreka.

Tožba ni utemeljena.

K 1. točki izreka Bistveno za odločitev o tožnikovi tožbi je, ali ima tožnik v denacionalizacijskem postopku, v katerem se odloča o denacionalizaciji premoženja, podržavljenega A.A., lahko položaj stranke ali stranskega udeleženca.

Za nastopanje kot stranka ali stranski udeleženec v upravnem postopku mora oseba, ki tak položaj uveljavlja, izkazati, da bi v postopku varovala svoje pravice ali pravne interese. Obstajati mora torej določeno razmerje te osebe do konkretne upravne zadeve, po kateri ji pripadajo določene pravice, obveznosti ali pravne koristi, o katerih se odloča v upravnem postopku. Kdo ima določeno pravico, obveznost ali pravno varovano korist, določa materialen predpis.

Določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki opredeljujejo stranke in stranske udeležence v upravnem postopku (42. do 45. člen ZUP), so konkretizirane v 60. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), ki v prvem odstavku določa, da so stranke v postopku za denacionalizacijo upravičenec, njegov pravni naslednik ter zavezanec oziroma druga pravna ali fizična oseba, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka.

Tožnik svojo zahtevo, da se mu prizna položaj stranke (stranskega udeleženca) v predmetnem denacionalizacijskem postopku gradi na položaju skrbnika za poseben primer, za katerega je bil v tem postopku postavljen. S tem pa tudi po mnenju sodišča ni izkazal, da bi v tem postopku varoval lastne pravice ali pravne interese. ZDen skrbniku za posebne primere ne nalaga, da bi v denacionalizacijskem postopku uveljavljal pravice naslednikov denacionalizacijskega upravičenca do denacionalizacije, ampak da začasno upravlja denacionalizirano premoženje (tretji odstavek 67. člena ZDen). To se oblikuje šele z odločbo o denacionalizaciji (66. člen ZDen), z dnem njene pravnomočnosti preide na dediče denacionalizacijskega upravičenca, in tedaj nastopi naloga skrbnika, da do pravnomočnosti sklepa o dedovanju v interesu vseh dedičev skrbi za to premoženje. Pravni položaj skrbnika denacionaliziranega premoženja je v bistvu enak položaju začasnega skrbnika zapuščine po 131. členu Zakona o dedovanju. V denacionalizacijskem postopku torej skrbnik za posebne primere ne uveljavlja ne svojih in ne pravic naslednikov denacionalizacijskega upravičenca, zato v tem postopku ne more imeti položaja stranke ali stranskega udeleženca. Tak položaj pa mu tudi ne more dajati njegovo razmerje do dedičev, na kar se v tem postopku tožnik sklicuje. To namreč niso razmerja, ki bi se urejala v denacionalizacijskem postopku. Na podlagi navedenega je po presoji sodišča upravni organ tožnikovo zahtevo pravilno zavrnil. Pravno podlago za svojo odločitev je imel v 142. členu ZUP.

Sodišče je tožbo v delu, ki se nanaša na 5. točko izreka izpodbijane odločbe, kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe v tem delu pravilen in da je v tem delu odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K 2. točki izreka Tožnik izpodbija tudi 2. in 3. točko izreka odločbe z dne 18. 10. 2011, s katerima je upravni organ odločil o denacionalizacijskem zahtevku.

Po 17. členu ZUS-1 je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Upravni organ pa je, kot je sodišče presodilo zgoraj, pravilno odločilo, da tožnik takega položaja v predmetnem denacionalizacijskem postopku nima (tožnik je bil aktivno legitimiran za sprožitev upravnega spora glede odločitve, s katero mu je upravni organ odrekel položaj stranke po drugem odstavku 17. člena ZUS-1). Zato je sodišče moralo tožbo v delu, ki se nanaša na vsebinsko odločitev, zavreči. Sodišče je tožbo zoper 2. in 3. točko izreka izpodbijane odločbe zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS, po katerem sodišče tožbo zavrže, če tožnik po tem zakonu ne more biti stranka.