Jedro

Stališče, da je institut ponovnega začetka glavne obravnave iz 3. odstavka 302. člena ZPP identičen pojmu prvega naroka za glavno obravnavo, nima podlage v določilih ZPP niti v uveljavljeni sodni praksi. Glavna obravnava se mora začeti znova zaradi spoštovanja načela neposrednosti. Nov začetek glavne obravnave ne spreminja procesnega reda, kakršnega določa 286. člen ZPP glede navajanja novih dejstev.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo izdelavo sodbe.

II. Izrek o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V tej zadevi je že pravnomočno odločeno, da tožnici pripada dedna pravica po zapustniku S. R., ker sta od 20. 6. 1995 do smrti zapustnika živela v zunajzakonski skupnosti. Tudi v ponovljenem postopku ostaja sporno ali stanovanjska hiša na naslovu G. sodi v posebno premoženje pokojnega in če ne, kako visok je delež tožnice na skupnem premoženju. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ponovno odločilo, da 44/100 hiše na G. ne sodi v zapuščino po pokojnem S. R., ker je to premoženje zapustnikove zunajzakonske partnerice J. A. (tožeče stranke).

2. Odločitev o tožbenem zahtevku izpodbija tožena stranka, odločitev o stroških postopka pa tudi tožeča. Tožena stranka primarno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da zadevo razveljavi in vrne v ponovno sojenje pred drugega sodnika. Pritožba v obrazložitvi graja zaključek sodišča, da ni izkazano, da bi pokojni posebno premoženje, ki ga je pridobil s prodajo garsonjere v višini 4.600.000,00 SIT porabil za nakup hiše, ki je predmet te pravde. To dejstvo v pravdnem postopku ni bilo sporno, drugačna ugotovitev sodišča prve stopnje je protispisna. Dohodki, ki jih je pokojni pridobil z delom niso le 13 % višji od tožnice, ampak 17 %, ker sodišče pri izračunu ni upoštevalo avtorskih honorarjev. Prispevek pokojnega k skupnemu premoženju je bil višji tudi zato, ker je bil v službi deležen številnih bonitet, od uporabe službenega mobitela, stroškov za internet, izobraževanje in zdravniške preglede. Bonitete pokojnega so dokazane, bonitete tožnice pa ne. Sodišče je neutemeljeno sledilo tožnici, da so bili njeni avtorski honorarji nakazani na račun pokojnega zaradi koristi, ki jih je želela pridobiti v razveznem postopku na račun preživnine. Sodišče je slepo sledilo izpovedbi tožnice in njene matere, da ji je za nakup nepremičnine, ki je predmet te pravde podarila 50.000,00 DEM in toženi stranki neutemeljeno očitalo prekluzijo pri predložitvi izjave A. A. o finančnem stanju tožnice v času pred nakupom hiše in kupoprodajne pogodbe za stanovanje, v katerem prebiva tožničina mati v Kočevju. V ponovljenem postopku je bil ponovno razpisan prvi narok za glavno obravnavo, na katerem imajo vse stranke pravico navajati nova dejstva in nove dokaze, ki jih brez svoje krivde do takrat niso mogle navesti.

3. Pritožbi sta utemeljeni.

4. Stališče pritožbe, da je institut ponovnega začetka glavne obravnave iz tretjega odstavka 302. člena ZPP identičen pojmu prvega naroka za glavno obravnavo, nima podlage v določilih Zakona o pravdnem postopku niti v uveljavljeni sodni praksi. Glavna obravnava se mora začeti znova zaradi spoštovanja načela neposrednosti, katerega bistvo je v tem, da izdaja sodno odločbo tisti sodnik ali tisti sodnik posameznik, ki je sodeloval pri glavni obravnavi, na kateri je sodišče izvajalo dokaze. Nov začetek glavne obravnave ne spreminja procesnega reda, kakršnega določa 286. člen ZPP glede navajanja novih dejstev.

5. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da toženi stranki ni uspel dokaz, da je bila stanovanjska hiša, ki je predmet te pravde, v celoti kupljena s posebnim premoženjem pokojnega R. Prav tako ni nobenega dvoma, da sta s tožnico od njene razveze 20. 6. 1995 živela v zunajzakonski skupnosti, saj je odločitev, da ji zaradi tega pripada dedna pravica po pokojnem R., že pravnomočna. Odprto pa ostaja vprašanje, kako velik je delež tožnice na skupnem premoženju. Zmotno je stališče pritožbe, da je spor o deležu na skupnem premoženju obračunska pravda in da je podlaga za določitev deležev matematični izračun dohodkov. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugotovitev, da tožena stranka ni dokazala, da bi pokojni R. kupnino v višini 4.600.000,00 SIT, ki jo je pridobil s prodajo garsonjere, vložil v nakup stanovanjske hiše. To dejstvo je tožnica navedla v tožbi, dokazi pa se izvajajo samo v zvezi s spornimi dejstvi (287. člen ZPP). Ker je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotje citiranim določilom, višina posebnega premoženja pa vpliva na velikost deleža na skupnem premoženju, je s tem zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Sodba je obremenjena tudi z absolutno kršitvijo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izdelana tako, da bi bilo mogoče preizkusiti miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je odločilo, da je delež tožnice na skupnem premoženju 44/100. Iz obrazložitve sodbe sicer sledi, da sodišče tožnici verjame, da je k nakupu hiše prispevala 50.000 DEM, ki jih je dobila kot darilo od svoje matere, izostal pa je zaključek, kako je ta vložek posebnega premoženja vplival na velikost deleža na skupnem premoženju.

7. Zaradi zgoraj opisanih kršitev določil ZPP je moralo pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje, saj gre za kršitve, ki jih glede na njeno naravo ne more samo odpraviti (354. člen ZPP).

8. Ugotovljenima bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka se bo sodišče prve stopnje ob ponovni izdelavi sodne odločbe izognilo tako, da bo upoštevalo, da neprerekanih oziroma priznanih dejstev ni potrebno dokazovati in ovrednotilo vse delovne, materialne in druge prispevke pokojnega in tožnice, tako osebne dohodke, regres in avtorski honorar, torej vse tiste okoliščine, ki so navedene v drugem odstavku 59. člena ZZZDR. Vsako od teh dejstev je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sicer ugotovilo, ni pa naredilo zaključka, kako je posamezno relevantno dejstvo vplivalo na velikost deleža v skupnem premoženju. Četudi je sledilo tožnici, da je za nakup hiše prispevala 50.000 DEM, ki ji jih je podarila njena mati, ni zavzelo stališča, kako je vložek posebnega premoženja vplival na velikost njenega deleža na skupnem premoženju.

9. Ker je bilo na podlagi zgoraj obrazloženega potrebno sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v izdelavo nove sodbe (354. člen ZPP), je bilo treba ugoditi pritožbi tudi v delu, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka (165. člen ZPP), zato se tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

10. Ker pritožba ne navaja nobenega razloga v smislu določila 365. člena ZPP, predlog, da zadevo v ponovljenem postopku obravnava drug sodnik, ni utemeljen.