Jedro

Odškodnina, do katere je tožnik upravičen, mora biti v sorazmerju s številnimi poškodbami in dolgotrajnim mučnim zdravljenjem. Prisojena odškodnina v znesku 1.500.000,00 SIT je v skladu s tem. Prav tako je v skladu s sodno prakso v primerljivih primerih.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku znesek 3.500.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 28.6.1994 dalje ter mu povrniti 365.439,00 SIT pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval v prometni nesreči dne 23.1.1993. Škodo, ki mu je tedaj nastala, mora povrniti tožena stranka na podlagi sklenjenega zavarovanja AO plus, razen odškodnine za strah, ki ni krita s tem zavarovanjem. Ugotovilo je, da je bil tožnik hudo poškodovan in mu je priznalo za pretrpljene telesne bolečine znesek 1.500.000,00 SIT ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti znesek 2.000.000,00 SIT.

Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in razveljavilo sodbo prve stopnje v zavrnilnem delu glede odškodnine za strah ter v izreku o pravdnih stroških, v ostalem pa je njegovo pritožbo in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Ugotovilo je, da sta priznana zneska za telesne in duševne bolečine primerna.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Izpodbija jo v zavrnilnem delu glede zneska 1.100.000,00 SIT. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku za nadaljnjih 1.100.000,00 SIT. Navaja poškodbe in njihove posledice, ki jih je potrdil izvedenec dr. A. B. V zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti opozarja, da je še mlad in da je posebej prizadet, ker mora delati še na kmetiji, oviran pa je tudi pri športu.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Državni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3.odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

V dosedanjem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik zaradi številnih hudih poškodb prestal intenzivne in dolgotrajne bolečine ter druge neprijetnosti, med katerimi izstopajo težave zaradi imobilizacije zlomljene čeljusti. Od posledic, zaradi katerih je zmanjšana njegova delovna sposobnost za 26,5 %, je najhujša omejena gibljivost in bolečine v levem gležnju. Opis poškodb in njihovih posledic, ki jih tožeča stranka navaja v reviziji, se sklada z ugotovitvami izpodbijane sodbe, ki temeljijo na izvedeniškem mnenju in tožnikovi izpovedi. Gre vsekakor za hude bolečine, povzročene z več poškodbami zlasti glave (pretres možganov, odprt zlom nosne kosti, dvojni zlom spodnje čeljustnice, zlom leve ličnice, več ran po obrazu, zlom zoba), poleg tega pa še z ranami na roki in nogi ter hudim zvinom levega gležnja. Odškodnina, do katere je tožnik upravičen, mora biti v sorazmerju s številnimi poškodbami in dolgotrajnim mučnim zdravljenjem. Prisojena odškodnina v znesku 1.500.000,00 SIT je v skladu s tem. Prav tako je v skladu s sodno prakso v primerljivih primerih.

Enako velja za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v znesku 2.000.000,00 SIT. Tudi tu je bila upoštevana tožnikova mladost in njegova prikrajšanost pri delovni in splošni življenjski sposobnosti. Odškodnina iz tega naslova ustreza obsegu tožnikove škode in je v mejah, ki so določene s sodno prakso. Pri obeh odškodninskih postavkah so bila pravilno uporabljena merila, ki jih določa 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Zato uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Revizijska sodba temelji na 393.čl. ZPP.