Jedro

V izreku izpodbijane sodbe se obtožencema očita le uporaba sile, ne pa vrsta poškodb, ki jih je v posledici tega utrpel. Ob obtožencema v celoti dokazani uporabi sile, z namenom, da bi od oškodovanca izsilila priznanje kaznivih dejanj, v pritožbah poudarjene razlike, razvidne iz zdravstvene dokumentacije, glede opisa poškodb, ki jih je oškodovanec utrpel za sam obstoj kaznivega dejanja niso odločilne.

Izrek

o d l o č i l o : Pritožbi obtoženega B. P. in obtoženega J. B. se z a v r n e t a kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obtoženi B. P. in obtoženi J. B. sta dolžna plačati kot strošek pritožbenega postopka povprečnino vsak v znesku 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

: Z uvodoma navedeno sodbo sta bila obtoženi B. P. in obtoženi J. B. spoznana za kriva storitve kaznivega dejanja izsiljevanja izpovedi po I. odstavku 199. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije v zvezi s členom 22 KZ SFRJ. Izrečena jima je bila pogojna obsodba v okviru katere je bila vsakemu določena kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Odločeno je še bilo, da sta obtoženca dolžna nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka v znesku 2.200,00 SIT, obtoženi B. P. na 70.000,00 SIT, obtoženi J. B. pa na 90.000,00 SIT odmerjeno povprečnino. Zoper to sodbo sta se pritožila obtoženca po svojih zagovornikih. Obtoženi B. P. sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona. Sodišču druge stopnje je predlagal spremembo izpodbijane sodbe in izrek oprostilne sodbe, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Obtoženi J. B. se pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje je predlagal razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbi nista utemeljeni. Pritožbi neutemeljeno izpodbijata dejansko stanje. Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje izvedlo vse relevantne dokaze, potrebne za pravilno razsojo te zadeve. Ugotovilo je vsa odločilna dejstva in navedlo prepričljive razloge, zakaj je verjelo izpovedbi oškodovanca A. F. ne pa zagovoroma obtožencev in ju utemeljeno spoznalo za kriva storitve očitanega jima kazniva dejanja. Izvedeni dokazi in njihova pravilna dokazna ocena, zato ne dopuščajo nobenih pomislekov v pravilne zaključke sodišča prve stopnje. Pritožbene navedbe obeh pritožnikov o nasprotju izpovedbe oškodovanca A. F. same s sabo ter hkrati z izpovedbo njegovega očeta I. F., ki zaradi tega ob pravilni dokazni oceni po mnenju pritožnikov, ne bi mele biti podlaga za obsodilno sodbo, so nesprejemljive. Kljub temu, da oškodovanec na glavni obravnavi ni opisal uporabe sile posameznega obtoženca zoper njega, sodišče druge stopnje ne najde v njegovi izpovedbi pritožbeno zatrjevane kontradiktornosti. Življenjsko je sprejemljivo, da oškodovanec po skoraj 10 letih od dejanja, na glavni obravnavi ni mogel natančno opisati, kateri posamezni udarec, mu je prizadejal posamezni obtoženec. Opisal pa je udarec prizadejan v glavo s klofuto in s pestjo v predel trebuha, torej tista udarca, ki sta pri uporabi sile izstopala in sta mu očitno ostala najbolj v spominu. Prav v zvezi s posledicami teh zadobljenih udarcev pa je,kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, tudi iskal zdravniško pomoč. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je do tega kazenskega postopka prišlo šele po pravnomočnosti ustavitve predkazenskega postopka zoper oškodovanca, kot osumljenca kaznivih dejanj velike tatvine, katerega podlago je predstavljalo prav sedaj obravnavano dejanje. Zato ni dvoma, da ta postopek ni posledica kakršnegakoli oškodovančevega maščevanja obtožencema, še manj pa njegov izmišljen konstrukt, od katerega po mnenju sodišča druge stopnje ni imel in tudi ne bi mogel imeti nobene koristi. Glede na navedeno tudi po mnenju sodišča druge stopnje ni nobenih razlogov za dvom v izpovedbo oškodovanca, ki jo je podal zaslišan v preiskavi, v kateri je natančno opisal, kako sta ga obtoženca - policista psihično in fizično maltretirala za dosego izsiljenega priznanja kaznivih dejanj, ki jih ni storil. Njegova izpovedba je prepričljiva in logična poteku dogodkov obravnavanega dne. Ker oškodovančev oče I. F. ni bil očividec dejanja, verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe ne morejo omajati pritožbene navedbe o neskladju njunih izpovedb glede kronološkega poteka fizičnih obračunavanj obtožencev z oškodovancem. Za sam obstoj kaznivega dejanja je povsem nepomembna okoliščina,ali je oškodovančev oče poznal obtoženega B. P. ali ne. V nasprotju s pritožnikoma sodišče druge stopnje meni, da je uporaba sile obema obtožencema zanesljivo dokazana. Razlogi izpodbijane sodbe temeljijo na pravilni dokazni oceni izpovedbe oškodovanca, ki je podkrepljena z zdravstveno dokumentacijo,posredno pa tudi z izpovedbami oškodovančevega očeta I. F., priče A. O. in A. V.. Pripričljivim razlogom je dodati le še to, da v kolikor obtoženca zoper oškodovanca ne bi uporabila sile opisane v izreku izpodbijane sodbe, ta prav gotovo ne bi iskal zdravniške pomoči najprej v dežurni ambulanti nato pa v B. C.. Tak zaključek v celoti potrjuje dejstvo, da oškodovanec, kljub s strani zdravnika priporočanemu nekaj dnevnemu počitku, zaradi strahu pred izgubo službe, ni bil v bolniškem staležu. Sodišče druge stopnje iz izreka izpodbijane sodbe ugotavlja, da se obtožencema očita le uporaba sile zoper oškodovanca na v izreku sodbe opisan način, ne pa vrsta poškodb, ki jih je oškodovanec v posledici tega utrpel. Ob obtožencema v celoti dokazani uporabi sile, z namenom da bi od oškodovanca izsilila priznanje kaznivih dejanj, v pritožbah poudarjene razlike, razvidne iz zdravstvene dokumentacije, glede opisa poškodb, ki jih je oškodovanec utrpel za sam obstoj kaznivega dejanja niso odločilne. Vse to pa pomeni, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo niti zmotno niti nepopolno. Zato ni nobene potrebe po dopolnitvi dokaznega postopka s pritožbama predlaganimi že izvedenimi in novimi dokazi. Izvedba predlaganih dokazov ne bi z ničemer prispevala k boljši ali drugačni ugotovitvi dejanskega stanja. Na podlagi popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo kazenski zakon in na njegovi podlagi oba obtoženca spoznalo za kriva storitve očitanega jima kaznivega dejanja. Obtoženi B. P., kljub navedbi, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija tudi iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pritožbe v tem delu ni obrazložil. Razen v smislu posledice zmotne ugotovitve dejanskega stanja tudi ni obrazložil, v čem naj bi sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon. Uradni preizkus izpodbijane sodbe po določilu 383. člena Zakona o kazenskem postopku kršitev zakonov ni pokazal. Zaradi vloženih pritožb iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je sodišče druge stopnje po določilu člena 386 Zakona o kazenskem postopku preizkusilo izpodbijano sodbo še v odločbi o kazenski sankciji. Sodišče druge stopnje meni, da je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo vse olajševalne in obteževalne okoliščine, ki so vplivale na izbiro in odmero kazenske sankcije. Tako je tudi po mnenju sodišča druge stopnje izrečena kazenska sankcija, zaradi velike časovne odmaknjenosti od dejanja sorazmerna s težo kaznivega dejanja, okoliščinami kaznivega dejanja ter osebnimi razmerami in lastnostmi obeh obtožencev. Zato ni najti podlage za spremembo kazenske sankcije v korist obtožencev. Pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljata pritožnika niso utemeljeni. Izpodbijana sodba nima kršitev zakonov, na kar mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno obe pritožbi kot neutemeljeni zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Obtoženca s pritožbo nista uspela, zato morata plačati kot strošek pritožbenega postopka povprečnino. Višina te je odmerjena skladno z dobo trajanja in zamotanostjo pritožbenega postopka, pa tudi premoženjskimi razmerami obtožencev, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.