Jedro

Toženka je z izpodbijanim sklepom utemeljeno odločila, da ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo tožnik predan Italiji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom odločila, da ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Italiji, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik 6. 8. 2013 vložil ponovno prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Tožena stranka je tožniku že ob vložitvi prve prošnje odvzela prstne odtise in jih poslala v centralno bazo EURODAC, od koder je dobila podatek, da so bili prstni odtisi dne 19. 11. 2012 vneseni v centralno bazo EURODAC s strani Republike Italije, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Uredba Sveta (ES) št. 343/2003 (v nadaljevanju Dublinska uredba) v prvem odstavku 3. člena določa, da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Dublinska uredba v c. točki prvega odstavka 16. člena določa, da mora država članica pod pogoji iz 20. člena ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja je obravnavana in ki je na ozemlju druge države članice brez dovoljenja. Glede na navedeno je tožena stranka pristojnemu organu Republike Italije posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika. Tožena stranka je od pristojnega organa Republike Italije prejela odgovor, v katerem Republika Italija potrjuje ponovni sprejem tožnika ter pristojnost za dokončanje obravnavanja tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Tožena stranka se bo s pristojnim organom Republike Italije dogovorila o sprejemu tožnika, ki bo na mednarodnem letališču v A., kjer ga bodo prevzeli pristojni organi Republike Italije.

Tožnik se v tožbi sklicuje na drugi odstavek 3. člena Dublinske uredbe, ki vsaki državi članici daje možnost, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo predloži državljan tretje države, tudi če to obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe. Tožnik meni, da bi njegova predaja oziroma izročitev Italiji, ki je pristojna za obravnavanje njegove prošnje, pomenila kršitev človekovih pravic. Ta država ne ponuja dovolj zagotovil, da bo obravnavan na enak način, kot bi se ga obravnavalo v Republiki Sloveniji. Tožnik je bil po prvi prošnji, ki jo je vložil v Republiki Sloveniji, enkrat že predan Republiki Italiji. Tam so tožnika namestili v veliko sobo in mu rekli, da lahko pije kavo in vodo, čez nekaj časa pa je prišel nek policist in prinesel s sabo papirje, ki mu jih je dal za podpisati. Rekel mu je, da mora v roku sedmih dni zapustiti Italijo, v nasprotnem primeru pa bo moral plačati kazen v višini 20.000,00 EUR, če pa ne bo plačal, bo odšel za šest mesecev v zapor. Iz navedenega razloga je prišel nazaj v Slovenijo in se sam javil v azilnem domu. Policistu je tožnik izrecno povedal, da želi zaprositi za azil, vendar mu ni pustil, da bi kaj povedal. V postopku tožnik tudi ni imel prevajalca, da bi se s policisti lahko sporazumeval, prav tako ga ni nihče poučil, da se lahko zoper izdani dokument pritoži. To, da mora Italijo zapustiti, mu je policist pojasnil v angleškem jeziku. Ko pa je prvič zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Italiji, so mu zgolj odvzeli prstne odtise in ga slikali, z njim pa niso opravili nobenega razgovora, dobil je zgolj datum za intervju, do tega datuma pa so mu rekli, naj se znajde sam. Dali so mu zgolj nek papir v podpis, nato pa ga napodili. Ni mu bila zagotovljena niti najnujnejša oskrba, saj ni dobil nobene hrane, prav tako pa ne prenočišča. Enako se je dogajalo tudi po deportaciji iz Slovenije. V Republiki Italiji tudi ni bil informiran o pravicah in dolžnostih prosilcev za mednarodno zaščito. Iz večih poročil je razvidno, da je stanje v Italiji, kar se tiče azilnih postopkov in pogojev za sprejem prosilcev za azil, zelo slabo. Iz poročila UNHCR izhaja, da je ena izmed očitnih in resnih negativnih posledic ekonomske krize v Italiji ta, da so begunci in ostali upravičenci do mednarodne zaščite nastanjeni v centrih za brezdomce ali pa v urgentnih nastanitvah, ki jih opravljajo občine. Živijo v zelo slabih razmerah. Številna sodišča v Nemčiji so ustavila transferje v Italijo ravno zaradi problemov brezdomstva in življenja pod minimumom preživetja za prosilce za mednarodno zaščito. Evropsko sodišče za človekove pravice je izdalo več začasnih odredb, s katerimi je suspendiralo transferje na Malto in v Italijo. Tožnik je že pri podaji prošnje za mednarodno zaščito opozarjal na okoliščine, ki kažejo na resno nevarnost za kršitev človekovih pravic v primeru predaje Republiki Italiji, zato je dolžnost države, da te okoliščine preizkusi, preden sprejme odločitev na podlagi Dublinske uredbe. Poleg nezagotovljene minimalne oskrbe je tožnik pri podaji prošnje opozarjal tudi na pomanjkljivosti pri dostopu do tolmača, ki ga v postopku sploh ni imel, kar je razvidno tudi iz odločbe, ki mu je bila izdana s strani Republike Italije in sploh ni bila prevedena v njegov jezik, ker mu niso mogli zagotoviti tolmača. S tem mu ni bila zagotovljena pravica do spremljanja postopka v svojem jeziku. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani akt odpravi, podrejeno pa, naj ga odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek.

Tožnik je predlagal tudi izdajo začasne odredbe, kateri je sodišče ugodilo in izdalo sklep opr. št. I U 1449/2013-5 z dne 4. 10. 2013, s katerim je odložilo izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, naj se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je izpodbijani sklep oprla na točko c. prvega odstavka 16. člena Dublinske uredbe. To določilo določa, da so države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil po tej uredbi, obvezane pod pogoji iz člena 20 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja je obravnavana in ki je na ozemlju druge države članice brez dovoljenja. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje odgovorna Republika Italija. Zaradi tega sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke.

Tožnik v tožbi niti ne ugovarja temu, da ne bi bilo pravne podlage za izdajo sklepa, ampak da bi mu bile ob vrnitvi v Italijo kršene človekove pravice. Tožnik v tožbi opozarja na to, da po določilu drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe lahko vsaka država članica obravnava prošnjo za azil tudi, če to obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe. Tožnik se sklicuje na to, da ga je Republika Slovenija enkrat že izročila Italiji in da so ga tam namestili v neko sobo, nakar mu je policist dal za podpisat neke papirje in rekel, da mora v roku sedmih dni zapustiti Italijo. V tem postopku ni imel prevajalca, da bi se s policisti lahko sporazumeval. Iz teh tožnikovih navedb po mnenju sodišča še ne pomeni, da če je dobil odločbo, da mora zapustiti Italijo, da je taka odločba nezakonita. Glede njegovih navedb, da mu ni bila omogočena nastanitev, da ni bil poučen o pravicah in da ni imel tolmača, je po mnenju sodišča potrebno upoštevati tudi to, da je po koncu upravnega postopka tožnik dal pri toženi stranki izjavo, da odstopa od prošnje za mednarodno zaščito in zahtevka za vračanje v Italijo in prosi za čimprejšnjo vrnitev na Kosovo. Tretji odstavek 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti sicer določa, da se umik prošnje v času trajanja dublinskega postopka ne šteje kot izjava o umiku iz prvega odstavka 50. člena tega zakona in ne vpliva na izvršitev sklepa na podlagi Dublinske uredbe. Vendar pa sodišče meni, da po predaji Italiji, ko bo tam tožnik umaknil prošnjo, to pomeni, da ne bo imel statusa prosilca za azil in se zato tudi posledično ne more sklicevati na domnevno kršitev pravic, ki pripadajo zgolj prosilcem za azil. Glede na umik prošnje se bo lahko vrnil na Kosovo, kar je tudi njegova želja, zato so tožbene navedbe o tem, da naj bi mu bile v Italiji kršene človekove pravice, nerelevantne. Ne glede na navedeno pa iz prošnje za mednarodno zaščito z dne 27. 5. 2013 izhaja, da je tožnik povedal (stran 6 prošnje), da je v Italiji zaprosil za mednarodno zaščito šele potem, ko mu je potekla viza. Pri tem so mu rekli, naj čez tri mesece pride na intervju, vendar pa je odšel na Norveško, ker je imel tam iz prvega zakona hčerko in je tam zaprosil za azil, od tam pa so ga po šestih mesecih vrnili v Italijo in v Italiji so mu spet dali dokument, da naj se zglasi na intervju, vendar je pozabil na datum, in rok, ko bi se moral zglasiti, je potekel. Tako se je odločil, da bo prišel v Slovenijo. Iz njegove prve prošnje torej ne izhaja, da bi mu bile v Italiji kršene človekove pravice, saj se po njegovih navedbah sam ni zglasil na razgovor v zvezi s prošnjo za azil, ko je bil dvakrat povabljen. Tudi glede tožnikovih navedb, da iz poročila UNHCR izhaja, da so begunci oziroma upravičenci do mednarodne zaščite v Italiji nastanjeni v centrih za brezdomce ali pa v urgentnih nastanitvah, sodišče meni, da mu bo glede na umik prošnje za mednarodno zaščito omogočena vrnitev v matično državo, kamor si tudi želi in tako niso več relevantne tožbene navedbe v zvezi s tem, da naj bi bile nastanitvene razmere za prosilce za azil slabe.

Glede na vse navedeno sodišče meni, da ni razlogov za uporabo drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe, ker ni bojazni, da bi predaja oziroma izročitev tožnika Republiki Italiji pomenila kršitev človekovih pravic. Sama odločitev tožene stranke pa je pravilna, ker temelji na zakoniti pravni podlagi, to je Dublinski uredbi in ker je odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožnik je s tem, ko je predlagal svoje zaslišanje, smiselno predlagal, naj se opravi glavno obravnavo. Sodišče temu predlogu ni sledilo, ker meni, da njegovo zaslišanje ne more biti pomembno za odločitev, saj je svoje navedbe podal že pri podaji prošnje, zato ni potrebe po ponovnem zaslišanje na sodišču.