Jedro

Tudi lastnik vozila je načeloma upravičen do izplačila odškodnine za škodo zaradi telesne poškodbe, ki mu je nastala kot sopotniku v lastnem vozilu in sicer po polici obveznega avtomobilskega zavarovanja, sklenjenega s toženo stranko.

Zavarovanec in sozavarovane osebe izgubijo svoje pravice iz zavarovanja tudi v primeru, če je voznik upravljal vozilo pod vplivom alkohola.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika na plačilo odškodnine v višini 3.073,73 EUR s pripadki kot posledico telesne poškodbe, ki jo je utrpel v prometni nezgodi z dne 18.12.2007 kot sopotnik v osebnem vozilu v njegovi lasti, katerega je vozila njegova zunajzakonska partnerica. Hkrati je sodišče tožniku naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 210,00 EUR.

Zoper navedeno odločitev se tožnik po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje, uveljavlja vse pritožbene razloge in smiselno predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zatrjuje, da je domnevo o alkoholiziranosti voznika, če se ta po prometni nezgodi izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti, izpodbil z zaslišanjem, ko je izpovedal, da sta se z zunajzakonsko partnerico po nezgodi odpravila peš do doma, ker nista želela nikogar vznemirjati, prav tako pa pred nezgodo nista uživala alkohola, kar vse je potrdila tudi zaslišana priča – zunajzakonska partnerica. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj ni zaslišalo predlaganih prič, ki bi izpovedale o stanju voznice in tožnika pred nezgodo. Poudarja, da se nista imela namena izmakniti preizkusu alkoholiziranosti ali policistom onemogočiti preiskavo. Povsem jasno sta pojasnila, zakaj sta po nezgodi odšla domov in zakaj nista takoj klicala policistov. Tožnik se tudi ne strinja z odločitvijo v stroškovnem delu, saj je sodišče na zadnji obravnavi sklenilo, da bo o zadevi najprej odločalo po temelju, zato stroškovnika še ni vložil. Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki v odgovoru na pritožbo predlaga, da jo sodišče druge stopnje kot neutemeljeno zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih razlogov ter hkratnem preizkusu materialnopravne pravilnosti sodbe po uradni dolžnosti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. Za presojo zavarovanja avtomobilske odgovornosti veljajo pravila iz Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS, št. 67/2002-ZOZP) in določila splošnih pogojev tožene stranke (AO-04), odškodninska odgovornost povzročitelja prometne nesreče, ki je predmet obveznega zavarovanja, pa se presoja po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti, ki so urejena v Obligacijskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 83/2001-OZ).

Pravilno je sicer stališče tožnika, da je tudi lastnik vozila načeloma upravičen do izplačila odškodnine za škodo zaradi telesne poškodbe, ki mu je nastala kot sopotniku v lastnem vozilu in sicer po polici obveznega avtomobilskega zavarovanja, sklenjenega s toženo stranko. Vendar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnikov tožbeni zahtevek ni utemeljen. Pravni temelj za tožnikov zahtevek predstavljata med pravdnima strankama sklenjena zavarovalna pogodba in Pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO-04). Navedena pogodba in pogoji predstavljajo pogodbeno materialno pravo. S to podlago je bila med strankama dogovorjena tudi izguba zavarovalnih pravic in sicer v skladu z določbo 3. člena AO-04. Ta med drugim določa, da zavarovanec in sozavarovane osebe izgubijo svoje pravice iz zavarovanja tudi v primeru, če je voznik upravljal vozilo pod vplivom alkohola (4. točka 1. odstavka 3. člena AO-04), pri čemer se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola, če se po prometni nezgodi izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti. Med strankama pa ni sporno, da je tožnik prijavil prometno nezgodo šele pet dni kasneje in sicer 23.12.2007, pa še takrat je posredoval podatke, da v prometni nezgodi nihče od udeležencev ni bil poškodovan. Na ta način se je voznica osebnega avtomobila, v katerem se je tožnik poškodoval, brez dvoma izognila preiskavi alkoholiziranosti in je nastopila pogodbeno dogovorjena domneva iz citiranega določila. Po oceni pritožbenega sodišča tožnik tudi ni izkazal tehtnih razlogov za zapustitev kraja nezgode njega in voznice brez obvestitve policije, saj zatrjevana bližina doma in nevznemirjanje drugih to zagotovo ne more trditi. Glede na čas nezgode (jutranje ure v zimskem času) ter zatrjevane poškodbe, hoja na razdalji do dveh kilometrov ni tista okoliščina, ki bi kakorkoli potrjevala logičnost in razumskost ravnanja tožnika oziroma voznice.

Skladno z določbo 2. dostavka 3. člena AO-04 se sicer zavarovanec in sozavarovana oseba razbremeni izgube zavarovalnih pravic, če dokaže, da ni kriv za okoliščino, da je voznik po nesreči zapustil kraj nezgode (1. točka 2. odstavka 3. člena AO-4), na kar je odgovorjeno že zgoraj oziroma če dokaže, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z domnevano alkoholiziranostjo (2. točka 2. odstavka 3. člena AO-04). Slednje razbremenitve pa tožnik ni niti zatrjeval, kaj šele dokazal. Pravdni stranki sta torej ravno tako pogodbeno določili, v katerih primerih se zavarovanec (oziroma sozavarovanec) lahko razbremeni pogodbeno dogovorjene izgube pravic iz zavarovanja, čemur pa tožnik, upoštevajoč zgornje ugotovitve, vsekakor ni zadostil. Iz tega razloga pritožba tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje opustitev izvedbe dokazov z zaslišanjem prič, ki so bile predlagane le v zvezi s stanjem voznice pred pričetkom vožnje ne v času nezgode, saj tudi morebitne izjave teh prič v korist tožnika ne bi mogle vplivati na odločitev sodišča prve stopnje, zato zatrjevana kršitev določb postopka ni podana. Ni namreč dvoma, da je ravnanje tožnika kot zavarovanca in njegove partnerke – voznice in sozavarovanke imelo vse znake pogodbeno dogovorjene izgube zavarovalnih pravic po navedeni 4. točki 1. odstavka 3. člena AO-04 in da tožniku ni uspelo dokazati okoliščin iz 2. dostavka istega določila, ki bi ga lahko razbremenile izgube, zato je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Prav tako je neutemeljena pritožba tudi v delu, v katerem izpodbija stroškovno odločitev. Tožnik s svojim zahtevkom ni uspel in do povrnitve pravdnih stroškov ni upravičen (člen 154 ZPP). Zaradi tega nepredložitev stroškovnika, na kar naj bi s svojim ravnanjem vplivalo sodišče prve stopnje, ni imela nobenega vpliva na odločitev sodišča prve stopnje v tem delu.

Upoštevajoč navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je na osnovi člena 353 ZZP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s členom 154 in 155 istega zakona. Tožnik s pritožbo ni uspel, prav tako pa navedbe v odgovoru na pritožbo niso vplivale na sprejeto odločitev, zato morata pravdni stranki kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

V obravnavani zadevi je odločalo naslovno sodišče, ker je bila na podlagi sklepa začasne predsednice Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Su 72/2010-63 prenesena pristojnost reševanja zadeve z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.