Jedro

Ker se storilec o prekršku neposredno pred prekrškovnim organom ni imel možnosti izjaviti, temveč je imel to možnost šele z vložitvijo pisne zahteve za sodno varstvo, v njej pa je storitev prekrška zanikal in navajal konkretne okoliščine, ki bi, če bi se izkazale za resnične, skladno z določbo 7. člena ZPDZC-1 in naslednjih, bile podlaga za razbremenitev odgovornosti storilca za obravnavani prekršek, bi moralo sodišče v obravnavani zadevi izvesti ustno obravnavo in v tem okviru najmanj zaslišati storilca prekrška. Šele z zaslišanjem bi bila storilcu dana ustrezna in zadostna možnost, da se izjavi o vseh relevantnih dejanskih in pravnih vidikih zadeve in mu s tem omogočena učinkovita pravica do obrambe, sodišče pa bi skladno z devetim odstavkom 65. člena ZP-1 tudi odpravilo kršitev prekrškovnega organa, ki storilcu ni zagotovil pravice do izjave.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne Okrajnemu sodišču v Cerknici v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS), Finančni urad Ljubljana, je storilcu A. A. v hitrem postopku o prekršku na podlagi 57. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) dne 12. 8. 2019 izdal plačilni nalog zaradi storitve prekrška po šestem odstavku 21. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju ZPDZC-1), s katerim mu je izrekel globo v višini 1.000 EUR. Okrajno sodišče v Cerknici je zahtevo za sodno varstvo storilca zavrnilo in mu naložilo plačilo sodne takse v višini 100 EUR.

2. Zoper pravnomočno odločbo o prekršku vlaga vrhovni državni tožilec Boris Ostruh zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev petega in devetega odstavka 65. člena ZP-1, prvega odstavka 90. člena ZP-1, prvega odstavka 125. člena ZP-1, 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne Okrajnemu sodišču v Cerknici v novo sojenje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki v odgovoru izraža strinjanje z vloženo zahtevo in navaja, da ni imel nobene možnosti zaslišanja v postopku. Pooblaščene osebe prekrškovnega organa mu niso hotele prisluhniti, da bi na kraju pojasnil namen njihove delovne akcije, da je bila to pomoč pred napovedanimi močnimi nevihtami, da so imeli namen postaviti zasilno ogrodje in da objekt prekrijejo s folijo, da se ne bi naredila nepopravljiva škoda. Pojasnjuje še okoliščine dogajanja, ko ni želel podpisati zapisnika o nadzoru dela na črno in plačilnega naloga. Navaja, da bo v primeru ponovnega odločanja v tej zadevi s pričami in lastnim zaslišanjem ovrgel očitek in dokazal, da je bila delovna akcija ... v ... humanitarna pomoč in ne delo na črno.

B-1.

4. Iz podatkov prekrškovnega spisa izhaja, da je prekrškovni organ storilcu A. A. dne 12. 8. 2018 pri opravljanju nadzora dela na črno izdal plačilni nalog za prekršek po šestem odstavku 21. člena ZPDZC-1 zaradi kršitve 6. alineje 3. člena ZPDZC-1, ker je opravljal delo, ne da bi bil vpisan oziroma bi imel priglašeno delo. Opis prekrška v plačilnem nalogu ni naveden, navedeno pa je, da je ob vročitvi plačilnega naloga pooblaščena uradna oseba storilcu predstavila storjeni prekršek in dokaze v njemu razumljivem jeziku. Dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločanje prekrškovnega organa v obravnavani zadevi, izhaja iz Zapisnika o nadzoru dela na črno z dne 12. 8. 2019, sestavljenega na podlagi prvega odstavka 18. člena ZPDZC-1, ki je, kot izhaja iz navedbe v opombah plačilnega naloga, priloga le tega. Iz zapisnika izhajajo ugotovitve uradne osebe FURS B. B., da je stranka postopka, to je storilec A. A. izvajal gradbeno-opažna dela na gradbišču oziroma objektu stanovanjske hiše na naslovu ... Oblečen je bil v svoja delovna oblačila. Pri delu je uporabljal ročno gradbeno orodje, opažne plošče, podpornike in deske. Pri delu je prisoten lastnik objekta C. C. Delo je opravljal brez podlage, brezplačno kot prijateljsko pomoč. Preko operativno-komunikacijskega centra (OKC) je bilo preverjeno, da storilec nima sklenjenega ustreznega zavarovanja za delo, ki ga opravlja. Zapisnika in plačilnega naloga A. A. ni želel podpisati.1

5. Prekrškovni organ je dne 14. 8. 2019 prejel storilčevo pisno izjavo, v kateri je med drugim navedel, da je dne 12. 8. 2019 pri C. C. delal brezplačno, da je to bila prijateljska pomoč in da je z njim preko svoje snahe v širšem sorodstvu in da torej ni delal na črno. Prejel ni nobenega plačila, nastali pa so mu stroški s prihodom. To izjavo je prekrškovni organ obravnaval kot zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog, ki jo je skupaj z dopisom dne 20. 9. 2019 posredoval Finančnemu uradu Brežice, Oddelku za obravnavo kaznivih ravnanj. V dopisu je med drugim navedel, da so uslužbenci Mobilnega oddelka Finančnega urada Ljubljana kot nadzorni in prekrškovni organ dne 12. 8. 2019 izvajali nadzor nad delom in zaposlovanjem na črno. Ugotovljeno je bilo, da je storilec opravljal gradbeno-opažna dela na objektu, pri čemer dela ni priglasil v skladu z zakonom, zato je delo opravljal na črno, ki je na podlagi 3. člena ZPDZC-1 prepovedano. Da gre za opravljanje dela na črno, je pooblaščena uradna oseba ugotovila na podlagi podatkov uradne evidence Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS), da je storilec zavarovan kot oseba s stalnim prebivališčem v Sloveniji, ki prejema pokojnino po predpisih Republike Slovenije in nima sklenjenih drugih zavarovanj in ugotovitve, da dela ne opravlja v obliki sosedske pomoči, saj storilec živi v drugem kraju. FURS, Finančni urad Brežice je dne 30. 9. 2019 Okrajnemu sodišču v Cerknici posredoval zahtevo za sodno varstvo. V uradnem zaznamku o preizkusu utemeljenosti zahteve za sodno varstvo je navedel, da navedbe, da je storilec delo opravljal kot sorodstveno pomoč, ne držijo, saj ni dokazal obstoja sorodstvenega razmerja kot ga zahteva 9. člen ZPZDC-1. Predlagal je zavrnitev zahteve.

6. Okrajno sodišče v Cerknici je z izpodbijano sodbo z dne 20. 4. 2020 brez dopolnitve dokaznega postopka zavrnilo zahtevo storilca za sodno varstvo. Sodišče na podlagi ugotovitev prekrškovnega organa kot izhajajo iz zapisnika o nadzoru dela na črno z dne 12. 8. 2019 in navedb storilca v zahtevi za sodno varstvo kot nesporno ugotavlja, da je storilec delo opravljal brez ustrezne pravne podlage. Nadalje pa, da storilec z navedbami, da je delo opravljal kot prijateljsko pomoč širšemu sorodniku svoje snahe C. C., ne more uspeti. V obrazložitev takšne ugotovitve navaja, da se po določbi 7. člena ZPZDC-12 kot delo na črno ne štejeta sosedska in sorodstvena pomoč, vendar pa glede na kraj bivanja storilca dela ni mogoče šteti za sosedsko pomoč skladno z 8. členom ZPZDC-1 in tudi ne za sorodstveno pomoč skladno z 9. členom ZPZDC-1, saj storilec v zahtevi za sodno varstvo sorodstvenih vezi konkretno ni izpostavil. Tako ne zatrjuje in še manj dokazuje, da bi bil z C. C. v sorodstvu v svaštvu do drugega kolena.

B-2.

7. Vrhovni državni tožilec v zahtevi uveljavlja kršitev pravice storilca izjaviti se o prekršku ter hkrati pravice do izvajanja dokazov v svojo korist (22. člen in tretja alineja 29. člena Ustave). Poudarja, da ima kršitelj pravico že pred izdajo plačilnega naloga navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist. Ta pravica se v nadaljevanju uresničuje z vložitvijo rednega pravnega sredstva, ki se v polnosti uresničuje na način, da se na podlagi navedb storilca dokazni postopek dopolni v skladu s četrtim odstavkom 63. člena ZP-1. Posameznik mora imeti skladno z 22. členom Ustave možnost udeležbe v postopku zoper njega, izjaviti se o dejanskih in pravnih vidikih zadeve ter se izjaviti o vsem relevantnem procesnem gradivu, pri čemer se morajo ta jamstva v primernem obsegu glede na naravo kršitve zagotavljati tudi v prekrškovnem postopku. Navedeno velja še toliko bolj, če pred izdajo plačilnega naloga ni bila pridobljena izjava kršitelja. V takšnem primeru morajo biti storilcu pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo v popolnosti zagotovljena jamstva poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, sodišče pa mora dejstva vsestransko ugotoviti in izvesti dokaze, ki se nanašajo na pravno relevantna dejstva. Vložnik kot sporno ocenjuje prakso, ko organ, ki vodi tako prekrškovni kot nadzorni upravni postopek na podlagi istega dejanskega stanja v prekrškovnem postopku odloči pred dokončnostjo odločbe v postopku nadzora. Tudi v konkretnem primeru je DURS kot prekrškovni in nadzorni organ najprej v prekrškovnem postopku izdal plačilni nalog. Nato pa je bilo v nadzornem postopku, po ugoditvi pritožbe s strani Ministrstva za finance zoper odločbo o prepovedi dela na črno zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pri ponovnem odločanju ugotovljeno, da dela A. A. ni mogoče šteti kot delo na črno. Tako je bilo v dveh različnih postopkih (prekrškovnem in postopku nadzora), ki jih je vodil isti organ, odločeno različno, kar je po presoji vložnika nesprejemljivo. Meni, da je prekrškovni organ plačilni nalog izdal preuranjeno. Četudi je pravica do izjave kršitelja v hitrem prekrškovnem postopku po prvem odstavku 57. člena ZP-1 močno okrnjena in sme prekrškovni organ kršitelju na kraju prekrška ustno predstaviti storjeni prekršek in dokaze, to prekrškovnega organa in sodišča ne odvezuje, da izvede ustrezen dokazni postopek, ki kršitelju omogoča učinkovito obrambo zoper očitke prekrška in predstavitev okoliščin dejanske narave, ki lahko vplivajo na razbremenitev njegove odgovornosti za prekršek. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo kot razlog za razbremenitev očitanega prekrška smiselno uveljavljal okoliščine sorodstvene pomoči kot izjemo, ki ne šteje za delo na črno po 7. členu ZPDZC-1. Že take navedbe storilca, ki predstavljajo zanikanje storitve prekrška in nasprotovanje v plačilnem nalogu ugotovljenemu dejanskemu stanju, predstavljajo zadostno podlago za to, da bi bilo sodišče na podlagi vložene zahteve za sodno varstvo skladno z načelom materialne resnice dolžno popolnoma ugotoviti vsa dejstva. Zato bi moralo izvesti materialnopravno relevantne dokaze, to je zaslišati storilca. Postopati bi moralo po petem in devetem odstavku 65. člena ZP-1 in storilcu dati možnost, da se izjavi o prekršku in o zbranem procesnem gradivu ter skladno s 125. členom ZP-1 izvesti ustno obravnavo. Ker sodišče navedb storilca v vloženem pravnem sredstvu ni štelo kot predlog za njegovo zaslišanje, je bila storilcu kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave. Pri tem je potrebno upoštevati, da je bil plačilni nalog izdan v fazi, ko nadzorni organ še ni popolno ugotovil dejanskega stanja v obravnavani zadevi. Ker dejansko stanje ni bilo ugotovljeno z objektivno metodo, so bile navedbe storilca v zahtevi v smeri zanikanja storitve prekrška in opisovanjem razloga, ki bi ga utegnil razbremeniti odgovornosti za prekršek, zadostne za izvedbo ustne obravnave. Opustitev izvedbe ustne obravnave pa je vplivala na zakonitost sodne odločbe.

8. Ustavno sodišče je že v odločbi Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 sprejelo stališče, da morajo biti tudi obdolžencu v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, da pa je raven zagotovljenih pravic lahko v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja od tiste, ki je zagotovljena v kazenskem postopku. Bistveno je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče glede dejanskih in pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Kriterij za presojo, ali je bil obdolžencu v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je torej jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v povezavi z določbo 29. člena Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku. Tudi po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) morajo biti obdolžencu v prekrškovnem postopku zagotovljena jamstva iz 6. člena EKČP, ki zagotavljajo pravico do poštenega sojenja (fair trial).3 ESČP posebej poudarja pomen ustne in javne obravnave v kazenskih zadevah, vendar obveznost opraviti ustno obravnavo ni absolutna. Storilec je načelno upravičen do ustne obravnave pred prvim in edinim sodiščem, ki je njegovo zadevo obravnavalo, razen če so podane posebne okoliščine, ki utemeljujejo odločanje brez predhodno izvedene obravnave. Kot temeljni kriterij za presojo, ali je izključitev glavne obravnave upravičena, ESČP navaja naravo zadev, ki jih mora sodišče obravnavati, zlasti ali te sprožajo kakršnokoli pravno ali dejansko vprašanje, ki ga ni bilo mogoče ustrezno razrešiti na podlagi spisa zadeve.

9. Ureditev hitrega postopka o prekršku posamezniku omejuje možnost vlaganja pravnih sredstev. Zato je tudi po presoji Ustavnega sodišča4 v teh primerih še toliko bolj pomembno, da okrajna sodišča upoštevajo temeljna jamstva v postopku o prekršku, saj praviloma nosijo celotno breme sodnega varstva. Ker so v teh postopkih okrajna sodišča prva in praviloma edina sodna instanca in ker (lahko) odločajo tudi o dejstvih, morajo biti pri tem (načeloma) zagotovljena vsa procesna jamstva (neposrednost, kontradiktornost, ustnost, javnost), ki sicer veljajo za postopek prve stopnje. Presoja, ali dopolniti ali v celoti ponoviti dokazni postopek, mora zaradi tega biti ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo strožja kot sicer v okviru instančnega odločanja. Ustavno sodišče je ob opiranju na prakso ESČP navedlo tudi, da mora sodišče ustno obravnavo izvesti v vseh primerih, ko kršitev v zahtevi za sodno varstvo odpira vprašanje, ki ga ni mogoče razrešiti na podlagi spisa zadeve. Pri tem pa za izvedbo ustne obravnave storilcu ni treba predlagati svojega zaslišanja ali zaslišanja obremenilnih prič. V tem primeru sodišče ustne obravnave ni dolžno opraviti le, če se ji storilec izrecno odpove.5

10. Tudi Vrhovno sodišče je v svojih odločbah6 večkrat poudarilo, da odločanje o zahtevi za sodno varstvo ne pomeni samo odločanja o pravnem sredstvu zoper odločbo prekrškovnega organa, ampak praviloma predstavlja edino stopnjo sodnega varstva v hitrem postopku o prekršku. Bistvo sodnega varstva ni v tem, da se storilcu omogoči formalna pravica do vložitve pravnega sredstva, temveč v tem, da sodišče njegovo vlogo vsebinsko obravnava. Storilec v prekrškovni zadevi ima pravico do izjave, katere osrednji element je ravno navajanje dejstev oziroma predlaganje dokazov, temu nasproti pa stoji zaveza sodišča, da ta dejstva ugotovi oziroma dokaze izvede. Položaj storilca v primeru, ko pooblaščena uradna oseba ugotovi prekršek in plačilni nalog izda neposredno po kršitvi, to je na kraju storitve prekrška, je specifičen. V teh primerih je potrebno storilčevo zanikanje storitve prekrška in nasprotovanje v plačilnem nalogu ugotovljenem dejanskem stanju šteti kot predlog za njegovo zaslišanje. Sodišče je tudi v prekrškovnem postopku vezano na načelo materialne resnice, skladno s katerim mora po resnici in popolnoma ugotoviti vsa dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe o prekršku. Tako mora sodišče samo izvesti dokaze, ki se v konkretnem primeru izkažejo za materialnopravno relevantne. Ob upoštevanju relevantne prakse ESČP je Vrhovno sodišče v več svojih sodbah7 tudi pojasnilo, da je izvedba dokaznega postopka z zagotovitvijo vseh jamstev iz 6. člena EKČP oziroma 29. člena Ustave v postopku z zahtevo za sodno varstvo pogojena predvsem z naravo vprašanja, ki ga kršitelj obrazloženo (in ne zgolj pavšalno) izpostavlja v vloženi zahtevi za sodno varstvo. Ob tem ni ključno, ali kršitelj v zahtevi za sodno varstvo tudi izrecno zahteva opravo ustne obravnave oziroma predlaga svoje zaslišanje ali izvajanje dokazov. V primerih, ko je ustni postopek zaradi narave izpostavljenega vprašanja obvezen, je mogoče odločiti na podlagi podatkov spisa le, če se kršitelj pravici do ustne obravnave nedvoumno odpove. Poudarilo je, da obstoječa zakonska ureditev postopka z zahtevo za sodno varstvo (četrti odstavek 65. člena ZP-1 v zvezi z 69. členom in 90. členom ZP-1) ne pomeni, da je pravica obdolženca do osebne udeležbe v postopku izključena oziroma odvisna zgolj od subjektivne presoje sodnika. Sodnikovo polje presoje o tem, ali je prekrškovni organ dejansko stanje pravilno in popolno ugotovil ter ali je potrebno dokazni postopek dopolniti oziroma ponoviti po pravilih rednega sodnega postopka, je namreč omejeno z obdolženčevo pravico do poštenega postopka.

11. V obravnavani zadevi je prekrškovni organ plačilni nalog storilcu izdal na podlagi ugotovitev na kraju storitve prekrška, in sicer je uradna oseba prekrškovnega organa znake prekrška ugotovila na podlagi neposredne zaznave o opravljanju dela s strani storilca, podatkov uradne evidence ZZZS o vrsti zavarovanja storilca in nadaljnje ugotovitve, da dela storilec ne opravlja v obliki sosedske pomoči, kar je ugotovilo na podlagi podatkov o njegovem bivališču. Plačilni nalog po prvem odstavku 57. člena ZP-1 pa je mogoče izdati le, če je dovoljen hitri postopek o prekršku in če je pooblaščena uradna oseba prekršek osebno zaznala. Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo v svojih odločbah,8 gre za osebno zaznavo takrat, kadar pooblaščena uradna oseba vse znake prekrška zazna neposredno s svojimi čutili, torej kadar je fizično navzoča ob storitvi prekrška in sama na podlagi lastnega opažanja ugotovi njegove znake. Prekršek je uradna oseba v obravnavani zadevi ugotovila na podlagi dokazov, zbranih neposredno po kršitvi, na kraju, kjer je bil prekršek storjen (drugi odstavek 57. člena ZP-1). Zato bi moral prekrškovni organ storilcu v skladu z drugim odstavkom 57. člena ZP-1 pred izdajo in vročitvijo plačilnega naloga omogočiti, da se osebno izjavi o konkretnem prekršku po določbah 55. člena ZP-1, plačilni nalog pa bi moral vsebovati kratek opis prekrška in kratek povzetek izjave kršitelja o prekršku. Iz podatkov prekrškovnega spisa in samega plačilnega naloga ne izhaja, da bi bila storilcu pravica do podaje izjave pred prekrškovnim organom zagotovljena. Izhaja pa opis relevantnih dejstev, ki so bila podlaga za odločitev prekrškovnega organa o prekršku, iz Zapisnika o nadzoru dela na črno z dne 12. 8. 2019, ki je priloga plačilnega naloga, ki je bil storilcu vročen. Na podlagi vročitve le tega je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je zanikal storitev prekrška s tem, ko je navedel, da ni delal na črno ter navedel konkretne okoliščine, ki bi, če bi se izkazale za resnične, skladno z določbo 7. člena ZPDZC-1 in naslednjih, bile podlaga za razbremenitev odgovornosti storilca za obravnavani prekršek. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo namreč izpostavil, da je z C. C., pri katerem je opravljal delo, v širšem sorodstvu preko svoje snahe. Navedel je tudi, da je šlo za prijateljsko pomoč, česar pa natančneje ni pojasnil. Je pa takšno okoliščino (prijateljsko pomoč) zatrjeval že pred prekrškovnim organom kot je razvidno iz zapisnika o nadzoru dela na črno, vendar tudi prekrškovni organ teh navedb ni preizkušal in se do njih kakorkoli opredelil. Tako prekrškovni organ kot sodišče sta ugotavljala le, ali so podane okoliščine, da bi bilo mogoče delo storilca šteti za sosedsko pomoč (katere storilec niti ni zatrjeval), ne pa tudi obstoja dejstev in okoliščin, povezanih z zatrjevano prijateljsko in sorodstveno pomočjo, upoštevajoč določbo 7. člena ZPDZC-1, ki določa izjeme, ko opravljanje dela ne šteje za delo na črno.

12. Glede na izpostavljene navedbe storilca v zahtevi za sodno varstvo, povzeto relevantno sodno prakso ESČP, Ustavnega in Vrhovnega sodišča ter ugotovitev, da storilcu pred prekrškovnim organom pravica do izjave ni bila zagotovljena, Vrhovno sodišče pritrjuje očitku vrhovnega državnega tožilca v zahtevi, da bi moralo sodišče v obravnavani zadevi izvesti ustno obravnavo in v tem okviru najmanj zaslišati storilca prekrška. Šele z zaslišanjem bi bila storilcu dana ustrezna in zadostna možnost, da se izjavi o vseh relevantnih dejanskih in pravnih vidikih zadeve in mu s tem omogočena učinkovita pravica do obrambe. Šele z zaslišanjem bi sodišče skladno z devetim odstavkom 65. člena ZP-1 tudi odpravilo kršitev prekrškovnega organa, ki storilcu ni zagotovil pravice do izjave skladno z drugim odstavkom 57. člena v zvezi s 55. členom ZP-1. Storilec se namreč o prekršku neposredno pred prekrškovnim organom ni imel možnosti izjaviti, temveč je imel to možnost šele z vložitvijo pisne zahteve za sodno varstvo. V njej pa je storitev prekrška zanikal in navajal dejstva in okoliščine, ki jih prekrškovni organ ni ugotavljal ali upošteval kot relevantne. Tudi sodišče pa kljub izrecnemu nasprotovanju storilca, da je storil prekršek in navedbam, s katerimi je takšno nasprotovanje podkrepil, storilca ni zaslišalo in v nasprotju z načelom materialne resnice ni izvedlo dokazov, s katerimi bi ugotavljalo dejstva, ki so se glede na navedbe storilca v zahtevi za sodno varstvo izkazala za materialnopravno relevantna. Tako ni ugotavljalo sorodstvene povezave storilca z C. C., ravno tako tudi ni ugotavljalo okoliščin zatrjevane prijateljske pomoči. 13. Ker sodišče ni izvedlo ustne obravnave in zaslišalo storilca in s tem odpravilo kršitve storilčeve pravice do izjave, storjene s strani prekrškovnega organa, je kršilo določbo devetega odstavka 65. člena ZP-1 kot tudi pravico storilca prekrška do izjave po 22. členu Ustave in do obrambe iz druge in tretje alineje 29. člena Ustave, vse v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZP-1, saj storilcu ni bila dana ustrezna in zadostna možnost, da se izjavi o vseh relevantnih dejanskih in pravnih vidikih zadeve, s čimer je bil onemogočen v izvrševanju učinkovite pravice do obrambe, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe.

C.

14. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti vrhovnega državnega tožilca ter razveljavilo izpodbijano pravnomočno sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče izvesti ustno obravnavo, na kateri bo zaslišalo storilca in po potrebi izvesti druge dokaze, potrebne za pravilno in popolno ugotovitev relevantnega dejanskega stanja in nato v prekrškovni zadevi ponovno odločiti.

15. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 V nadaljevanju postopka nadzora dela na črno je FURS dne 24. 10. 2019 A. A. izdal odločbo, s katero mu je do odprave dela na črno prepovedal opravljanje gradbeno opažnih del. Zoper odločbo je storilec prekrška dne 4. 11. 2019 vložil pritožbo, ki ji je pritožbeni organ, to je Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, ugodil z obrazložitvijo, da ni bilo ugotovljeno, ali je v konkretnem primeru šlo za nujno delo po 10. členu ZPDZC-1, upoštevajoč navedbe pritožnika, da so zasilno prikrili streho, da na objektu ne bi nastala škoda. V ponovnem postopku nadzora dela na črno je davčni organ sklenil, da dela A. A. na hiši investitorja dne 12. 8. 2019 ni mogoče šteti za delo na črno, saj je šlo za omejen obseg del na lastno pobudo v enem dnevu z namenom preprečevanja škode v primeru močnejših padavin v dneh po opravljenem nadzoru. Postopek nadzora je na podlagi 28. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru ustavil. 2 Ta v prvem odstavku določa, da ne glede na določbe 3. člena tega zakona za delo na črno ne štejejo sosedska pomoč, sorodstvena pomoč, nujno delo, humanitarno delo, karitativno delo, delo za invalidske organizacije in prostovoljsko ter dobrodelno delo in osebno dopolnilno delo. 3 Glej zadeve Flisar proti Sloveniji, Milenovič proti Sloveniji, Suhadolc proti Sloveniji, Marguč proti Sloveniji, Jussila proti Finski. 4 Glej odločbi Up-718/13-17 z dne 7. 10. 2015, Up 847/14 z dne 20. 4. 2017. 5 Ibidem. 6 Tako tudi IV Ips 44/2016 z dne 18. 10. 2016 in IV Ips 51/2016 z dne 23. 2. 2017. 7 Glej sodbe IV Ips 106/2012 z dne 21. 5. 2013, IV Ips 63/2013 z dne 4. 7. 2013, IV Ips 101/2013 z dne 17. 9. 2013, IV Ips 44/2016 z dne 14. 7. 2016. 8 Sodbe IV Ips 33/2008 z dne 20. 5. 2008, IV Ips 59/2008 z dne 17. 6. 2008, IV Ips 124/2008 z dne 24. 2. 2009, IV Ips 28/2017 z dne 18. 4. 2017.