Jedro

Sodišče prve stopnje nepravilno ocenjuje tožilčevo spremembo obtožnice kot spremembo v smislu prvega odstavka 337. člena ZKP, torej pod takšno spremembo, ki bi morala imeti podlago v spremenjenem dejanskem stanju. Javni tožilec je obtoženki že v prvi obtožnici očital, da je skrila list z izpisanim prometom in saldom na njenem tekočem računu in je kasneje obtožnico popravil le v tem smislu, da je drugače označil čas storitve kaznivega dejanja. V tem smislu bi smelo opis dejanja spremeniti že sodišče prve stopnje samo, ne da bi s tem prekoračilo obtožbo. V tem primeru ne gre za poseg v bistvu obtožbe in zato tudi ne za njeno spremembo v smislu 337. člena ZKP.

Izrek

Pritožbi javnega tožilca se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Temeljno sodišče v x, enota v x je z izpodbijano sodbo na podlagi 2. točke 349. člena ZKP zavrnilo obtožbo javnega tožilca zoper obtoženo D.M. zaradi kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 146. člena KZ RS. Po prvem odstavku 99. člena ZKP je odločilo, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 95. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženke ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, proračun.

Proti navedeni sodbi se je pritožil javni tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 363. člena ZKP v zvezi s 5. točko prvega odstavka 364. člena ZKP in predlagal, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v tretjem ponovljenem sojenju na podlagi 2. točke 349. člena ZKP zavrnilo obtožbo javnega tožilca, ker je ocenilo, da teče postopek brez zahteve upravičenega tožilca. Pri tem je izhajalo iz pravnega stališča, da je javni tožilec na glavni obravnavi dne 11.3.1992 (list. št. 96) spremenil prvotno obtožbo v nasprotju z določbo prvega odstavka 337. člena ZKP, ker se dejansko stanje na glavnih obravnavah po vložitvi obtožnice ni spremenilo in je enako od zaključka preiskave. Po mnenju sodišča prve stopnje bi moral javni tožilec v zvezi z obtoženkinim ravnanjem, opisanim v spremenjeni obtožbi, bodisi zahtevati preiskavo ali vložiti novo obtožnico.

Nobenega dvoma ni, da je javni tožilec upravičen do spreminjanja obtožnice potem, ko postane pravnomočna, le na glavni obravnavi, v skladu z določbami 337. člena ZKP. V tej zvezi se postavlja vprašanje, ki je ključno tudi za rešitev obravnavane kazenske zadeve, kaj se šteje za spremembo obtožnice v smislu citirane določbe.

Načelno bi bilo kot spremembo obtožnice mogoče označiti samo takšne posege tožilca v opis dejanja v obtožnem aktu (ob predpostavki seveda, da se nanašajo na istega obdolženca in da gre za isti historični dogodek), ki posegajo v bistvo obtožbe. Za takšne spremembe obtožnice v smislu 337. člena ZKP bi torej šlo v primerih, kadar se v opisu dejanja spreminjajo na primer: odločilna dejstva, ki so pomembna za kvalifikacijo kaznivega dejanja, za opredelitev vrste krivde, oblike udeležbe, ki so podlaga za strožje ali milejše kaznovanje in podobno. Ob tem tudi ne bi smelo biti nobenega dvoma (glede na besedilo določbe 337. člena ZKP in upoštevaje obdolženčeve pravice do ugovora zoper obtožbo in do obrambe), da je javni tožilec upravičen do takšne spremembe obtožbe le na podlagi spremenjenega dejanskega stanja na glavni obravnavi, ne pa morda na podlagi drugačne subjektivne presoje dotlej zbranih dokazov. V primeru kakršnihkoli drugačnih sprememb obtožnice, torej takšnih, ki ne menjajo bistva obtožbe, pa seveda ni mogoče govoriti o spremembi obtožnice v smislu 337. člena ZKP. V takšnih primerih, ki jih običajno narekujejo morebitne formalne pomanjkljivosti opisa dejanja, potrebe po izboljšavi besedila, nejasnosti v opisu itd. bi bilo mogoče govoriti le o popravku oziroma dopolnitvi obtožbe, ne pa o njeni spremembi v smislu 337. člena ZKP. Čeprav ZKP predvideva več oblik formalne (in materialne) kontrole obtožbe, bodisi na pobudo predsednika senata ali obtoženca v ugovornem postopku (čl. 263, 277, 269 ZKP), se v praksi niti ne tako redko dogaja, da postanejo pravnomočne tudi obtožnice s takšnimi, prej opisanimi pomanjkljivostmi. V ZKP ni določbe, ki bi javnemu tožilcu, ki s svojim zahtevkom razpolaga do konca glavne obravnave, prepovedovala, da bi na glavni obravnavi dopolnil oziroma popravil obtožnico tudi v tej smeri. Ker pa v takšnih primerih kot je že bilo navedeno, ne gre za spremembe v smislu 337. člena ZKP, tudi ni potrebno, da bi bili pri takšnih "spremembah" izpolnjeni zakonski pogoji iz 337. člena ZKP oziroma da bi takšne spremembe obtožnice morale imeti oporo v spremenjenem dejanskem stanju na glavni obravnavi.

V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje tožilčev poseg v obtožnico nepravilno ocenjuje kot spremembo obtožbe v smislu prvega odstavka 337. člena ZKP, zaradi česar tudi neutemeljeno vztraja na tem, da bi takšna sprememba obtožnega akta morala imeti podlago tudi v spremenjenem dejanskem stanju na glavni obravnavi.

V postopku na prvi stopnji je bilo brez dvoma ugotovljeno, da je obtoženka v predalu zaklenjene pisalne mize skrivala dokumentacijo iz računalniškega centra za tekoče račune, da bi s tem prikrila svoje izdajanje nekritih čekov. Obtoženka je med drugim skrila tudi list (iz dnevnikov prometa) z izpisanim prometom in saldom na njenem tekočem računu. Očitek o tem, da je z odstranitvijo tega lista napravila to listino, ki se je nanašala na datum 1.7.1988, nerabno (drugi odstavek 146. člena KZS) je vsebovala že prva obtožba (list. št. 48), kar je bilo med drugim ugotovljeno že v prvem razveljavitvenem sklepu (list. št. 82). Vsebinsko povsem enake navedbe o tem obtoženkinem ravnanju vsebuje tudi spremenjena obtožba (list. št. 96), le da je bil v spremenjeni obtožbi nekoliko drugače označen čas storitve dejanja; v prvi obtožnici je bilo navedeno, da naj bi obtoženka ta list iztrgala med 28.4. do 1.7.1988, v spremenjeni obtožnici pa je kot čas njenega ravnanja določen časovni okvir med 1. in 5.7.1988, kar je minimalna in v tem primeru pravno povsem irelevantna časovna razlika. Že v prvem razveljavitvenem sklepu je bilo poudarjeno, da bi smelo sodišče prve stopnje glede na ugotovljen čas storitve kaznivega dejanja celo samo spremeniti opis dejanja in da s tem ne bi prekoračilo obtožbe, zato toliko bolj preseneča stališče izpodbijane sodbe, ki javnemu tožilcu odreka pravico do enakega posega v opis kaznivega dejanja (ne glede na to, da je čas storitve kaznivega dejanja znan že od zaključka preiskave), saj v tem primeru sploh ne gre za poseg v bistvo obtožbe, s tem pa tudi ne za spremembo obtožnice v smislu 337. člena ZKP. Javnemu tožilcu, ki enako kot pritožbeno sodišče ocenjuje tožilčevo "spremembo" obtožnice in ki utemeljeno zavrača stališče izpodbijane sodbe, češ da naj bi šlo v tem delu za očitek novega kaznivega dejanja, je zato vsekakor treba pritrditi.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi med drugim tudi ugotavlja (list. št. 5), da naj bi šlo v spremenjeni obtožbi "za drugo poslovno listino", kot v prvi obtožbi, sklicujoč se pri tem na izpovedbo D.G. Ta res sicer ni izrecno povedal, da se iztrgani list nanaša na datum 1.7.1988. Ker pa že iz njegovega pisnega predloga za uvedbo disciplinskega postopka proti obtoženki izhaja (list. št. 13), da naj bi šlo v tem primeru za "poračun z dne 1.7.1988", na kar je sodišče druge stopnje opozorilo že v svojem prvem razveljavitvenem sklepu, in ker D.G. nikoli ni zatrjeval, da naj bi obtoženka iz računalniške dokumentacije iztrgala več listov, je vprašljiva dokazna ocena izpodbijane sodbe, da naj bi šlo v spremenjeni obtožbi za drugo listino. Kakorkoli, sprejeto stališče sodišča prve stopnje, ki tudi nima opore v doslej zbranih dokazih, bi narekovalo preverjanje te okoliščine, med drugim s ponovnim zaslišanjem priče D.G. V spremenjeni obtožbi pa so dejansko povsem nove naslednje navedbe: "da naj bi obtoženka po 20.6.1988 do 15.7.1988 v zaklenjenem predalu svoje pisalne mize skrivala dokumentacijo iz računalniškega centra za tekoče račune za obdobje od 20.6. do 1.7.1988, med katero so bili tudi dnevniki prometa".

Če sodišče prve stopnje v takšni dopolnitvi obtožbe vidi nedovoljeno spremembo obtožnice v smislu 337. člena ZKP, bi smelo ta del iz opisa tudi samo izpustiti in obtožbo v tem delu zavrniti (drugi odstavek 349. člena ZKP). Seveda pa bi moralo glede na doslej navedeno presoditi utemeljenost obtožbe v zvezi z očitkom o uničenju lista z obtoženkinim prometom in saldom, ki se nanaša na 1.7.1988, glede katerega pač ni mogoče utemeljeno trditi, da presega okvir prvotne obtožbe oziroma da za ta del postopka ni bilo zahteve upravičenec tožilca. Sicer pa pritožbeno sodišče tudi te dopolnitve obtožbe ne ocenjuje kot spremembo v smislu 337. člena ZKP (svoje stališče s tem v zvezi je pojasnilo že v svojem drugem razveljavitvenem sklepu, list. št. 108), ampak le kot natančnejšo pojasnitev časovnega okvira in okoliščin obtoženkinega ravnanja, ki ne posega v bistvo obtožbe in ne širi obsega obtoženkine kriminalne dejavnosti v primerjavi s prvotno obtožnico. Če že sodišče prve stopnje sodi, da je dokumentacija v tem delu opisa kaznivega dejanja dovolj konkretizirana oziroma da je predmet kaznivega dejanja - poslovna listina - dovolj natančno označen, pa prav gotovo ne drži ugotovitev, da je bila ta dokumentacija na opisan način "napravljena nerabno" kar je eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja po drugem odstavku 146. člena KZ RS, tudi na ta način, da jo je obtoženka v predalu mize, kot izhaja iz opisa dejanja, skrivala le določen čas (od 20.6.1988 do 15.7.1988). Takšno stališče izpodbijane sodbe (list. št. 4) je vprašljivo, ker ne upošteva, da opredelitev izvršitvene oblike tega kaznivega dejanja z besedno zvezo "ali kako drugače napravi nerabno", predstavlja t.i. notranjo pravno "praznino". Pri tovrstnih, sicer redkih materialnih kazenskopravnih določbah, pa je treba vsebino norme določati po merilih, ki jih vsebuje kazenska norma, v obravnavanem primeru torej v okviru drugih izvršitvenih oblik tega kaznivega dejanja, naštetih v drugem odstavku, te pa so: "uniči, skrije, precej poškoduje...". Če bi pri razlagi te pravne norme (analogija inter legem) sodišče ostalo znotraj pomena izvršitvenih oblik tega dejanja, bi lahko ugotovilo, da vse brez izjeme predpostavljajo trajno in ne le začasno neuporabnost listine. Takšno razlago med drugim narekuje tudi naslov kaznivega dejanja - ponareditev ali uničenje poslovnih listin. Torej bi bilo mogoče tudi ________ zaradi navedenih razlogov tožilčevo dopolnitev opisa kaznivega dejanja označiti le kot nebistveno za obtoženkin pravni položaj.

Po navedenem je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbi javnega tožilca, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo potrebno ponovno pretehtati, ali tožilčeva sprememba obtožnice res pomeni njeno spremembo v smislu 337. člena ZKP.

Pravna podlaga za uporabo predpisov bivše SFRJ (ZKP, KZ SFRJ) je podana v 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I z dne 25.6.1991).