Jedro

Upnik, ki je imel na stavbnih pravicah dolžnika zastavno pravico, je s prenehanjem stavbne pravice na podlagi določila drugega odstavka 264. člena SPZ po samem zakonu pridobil zastavno pravico na dolžnikovi terjatvi iz naslova nadomestila zaradi predčasnega prenehanja stavbnih pravic. Upnik je zato kot zastavni upnik utemeljeno predlagal nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - rubežem te terjatve dolžnika do dolžnikovega dolžnika. Gre za jamstvo dolžnika v okviru realnega jamstva za dolg dejanskega dolžnika z ustanovljeno zastavno pravico na stavbnih pravicah, ne pa morebiti za nedovoljen poseg v drugo premoženje dolžnika, ki ni hkrati tudi osebni dolžnik upnika.

Izvršilni postopek tako ni namenjen ugotavljanju obstoja terjatve dolžnika do dolžnikvoega dolžnika. Vprašanje ostoja terjatve bo (lahko) predmet morebitnega pravdnega postopka zoper dolžnikovega dolžnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dolžnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot neutemeljen zavrnilo ugovor dolžnika zoper dne 30. 9. 2021 izdani sklep o dovolitvi izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - rubežem denarne terjatve, ki jo ima dolžnik do B. B. iz naslova nadomestila zaradi prenehanja stavbnih pravic in prenosom te terjatve upniku v izterjavo. Sklenilo je, da je dolžnik dolžan upniku v roku 8 dni od prejema sklepa povrniti 4.500,96 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude ter, da dolžnik nosi sam svoje stroške, priglašene z vlogo z dne 11. 10. 2021. 2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom istega zakona in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) pritožuje dolžnik.

V zvezi s presojo obstoja terjatve dolžnika do B. B. sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo določil Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), in sicer določb drugega odstavka 263. člena SPZ in 179. člena SPZ. Ker terjatev dolžnika iz naslova nadomestila zaradi prenehanja stavbne pravice napram lastniku nepremičnine nastane šele s prenehanjem stavbne pravice, torej v konkretnem primeru šele v letu 2019, predhodni vpis zastavne pravice na stavbni pravici nima in ne more imeti enakih učinkov in posledic kot obvestilo o zastavi terjatve v smislu 179. člena SPZ. Terjatev dolžnika zoper B. B. je zato veljavno prenehala zaradi pobota z nasprotno terjatvijo B. B. do dolžnika iz naslova nadomestila za stavbno pravico, saj dolžnikova dolžnica, ki ni bila obveščena o zastavi terjatve, te terjatve ni bila dolžna veljavno izpolniti samo zastavnemu upniku v smislu določila 180. člena SPZ.

Glede odločitve o stroških postopka dolžnik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ. Sodišče prve stopnje je upniku poleg stroškov ugovornega postopka priznalo tudi stroške pritožbenega postopka, ni pa iz obrazložitve sklepa razvidno za kateri pritožbeni postopek naj bi šlo. Sklep je zato v tem delu pomanjkljiv in ga ni mogoče preizkusiti. Poleg tega pa v postopku z ugovorom ni mogoče odločati o kakršnihkoli stroških pritožbenega postopka.

Dolžnik zato predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje ob preizkusu zadeve v okviru pritožbenih navedb in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), ugotavlja, da v postopku na prvi stopnji ni bila storjena niti pritožbeno uveljavljena niti kakšna druga uradoma upoštevna bistvena kršitev določb postopka. Izpodbijana odločitev je pravilna tudi v dejanskem in materialnopravnem pogledu.

5. V obravnavani izvršilni zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi izvršilnega predloga upnika oz. njegove pravne prednice N. d.d. kot zastavnega upnika na podlagi izvršilnega naslova (neposredno izvršljivega notarskega zapisa opr. št. SV 669/2010 z dne 14. 12. 2010 in opr. št. SV 670/2010 z dne 14. 12. 2010) zoper dolžnika kot realnega dolžnika zaradi izterjave denarne terjatve dovolilo izvršbo na stavbnih pravicah z ID znakom -1069/1, -1068/2, -1070/2, -1067/2, -1069/3, -1069/4. Po izbrisu stavbnih pravic iz zemljiške knjige zaradi prenehanja le-teh na podlagi pravnomočne sodne odločbe in ustavitvi postopka izvršbe na stavbne pravice dolžnika, je upnik kot zastavni upnik na podlagi drugega odstavka 264. člena SPZ predlagal nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom – rubežem in prenosom terjatve, ki jo ima dolžnik do svoje dolžnice B. B. iz naslova nadomestila zaradi predčasnega prenehanja stavbne pravice. Sodišče je s sklepom z dne 30. 9. 2021 sklenilo, da se izvršba nadaljuje z rubežem denarne terjatve, ki jo ima dolžnik do B. B. iz naslova nadomestila zaradi prenehanja stavbnih pravic z ID znaki -1069/1, -1068/2, -1070/2, -1067/2, -1069/3, -1069/4, in s prensom te terjatve upniku v izterjavo, do višine zneska, ki je potreben za poplačilo upnikove terjatve. Z izpodbijano odločitvijo je sodišče prve stopnje odločalo o ugovoru dolžnika zoper tak sklep, v katerem je dolžnik uveljavljal, da je s prenehanjem stavbne pravice prenehala zastavna pravica upnika in s tem dolžnikovo jamstvo za dolgove dejanskega dolžnika ter da terjatev, katere rubež upnik predlaga, ne obstaja več, ker je prenehala zaradi pobota.

6. Dolžnik pritožbeno ne izpodbija materialnopravno pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da je upnik, ki je imel na stavbnih pravicah dolžnika zastavno pravico, s prenehanjem stavbne pravice na podlagi določila drugega odstavka 264. člena SPZ po samem zakonu pridobil zastavno pravico na dolžnikovi terjatvi iz naslova nadomestila zaradi predčasnega prenehanja stavbnih pravic. Upnik je zato kot zastavni upnik utemeljeno predlagal nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom - rubežem te terjatve dolžnika do dolžnikovega dolžnika. Gre za jamstvo dolžnika v okviru realnega jamstva za dolg dejanskega dolžnika z ustanovljeno zastavno pravico na stavbnih pravicah, ne pa morebiti za nedovoljen poseg v drugo premoženje dolžnika, ki ni hkrati tudi osebni dolžnik upnika.

7. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno zaključilo, da ugovorni razlog, da terjatev, ki je bila z izpodbijanim sklepom zarubljena v korist upnika, ne obstaja, ne predstavlja dopustnega ugovornega razloga v smislu 55. člena ZIZ, ki preprečuje izvršbo.

8. V skladu s 104. členom ZIZ se izvršba na denarno terjatev, ki jo ima dolžnik proti svojemu dolžniku, opravi z rubežem in prenosom terjatve na upnika (v izterjavo ali namesto plačila). S sklepom o rubežu terjatve (niti s sklepom o prenosu terjatve) ni vsebinsko odločeno o terjatvi dolžnika do dolžnikovega dolžnika, niti z njim upnik ne pridobi izvršilnega naslova nasproti dolžnikovemu dolžniku. Sklep o rubežu in prenosu terjatve dejansko pomeni le, da je upnik stopil v razmerje do dolžnikovega dolžnika; da je pridobil aktivno legitimacijo in s tem pravico, da terjatev prisilno izterja, v kolikor je dolžnikov dolžnik ne priznava (prim. 120. člen ZIZ). Prenos terjatve na upnika predstavlja zadnje izvršilno dejanje v postopku izvršbe na dolžnikovo terjatev (prim. tretji odstavek 104. člena ZIZ), z opravo katerega se postopek izvršbe s tem izvršilnim sredstvom konča. Če dolžnikov dolžnik terjatve ne priznava, mora upnik zoper njega vložiti tožbo. Izvršilni postopek tako ni namenjen ugotavljanju obstoja terjatve dolžnika do dolžnikovega dolžnika.

9. Izvršilni postopek tako ni namenjen ugotavljanju obstoja terjatve dolžnika do dolžnikovega dolžnika. Vprašanje obstoja terjatve bo (lahko) predmet morebitnega pravdnega postopka zoper dolžnikovega dolžnika. Zato se je sodišče prve stopnje neutemeljeno in po nepotrebnem spuščalo v presojo vprašanja obstoja terjatve, za katero upnik trdi, da jo ima dolžnik do svojega dolžnika, saj to presega okvire presoje ugovornih razlogov zoper izpodbijani sklep. Posledično so tudi vse pritožbene navedbe glede obstoja terjatve dolžnika do B. B. in njenega domnevnega prenehanja zaradi pobota in pravilnost uporabe materialnopravnih določil SPZ glede tega vprašanja v tej fazi izvršilnega postopka pravno nepomembne in na pravilnost sprejete odločitve ne vplivajo.

10. Neutemeljena je tudi pritožbena graja stroškovne odločitve. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo o stroških ugovornega postopka, kot tudi o stroških pritožbenega postopka, ki je tekel v zvezi s postopkom odločanja o predlogu upnika za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom. Gre za pritožbene stroške, o katerih odločitev je sodišče druge stopnje s sklepom opr. št. II Ips 651/2021 z dne 28. 9. 2021 pridržalo za končno odločbo. Postopek v zvezi s predlogom za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom se konča z odločitvijo o ugovoru zoper sklep o nadaljevanju izvršbe s predlaganim sredstvom, če je ta vložen. Sodišče prve stopnje je zato z izpodbijanim sklepom pravilno odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka II Ips 651/2021 in jih glede na načelo uspeha celotnega postopka pravilno prisodilo upniku. V tem kontekstu je, kljub odsotnosti navedbe opravilne številke zadeve pred sodiščem druge stopnje, sprejeta odločitev jasna in zadosti obrazložena (tč. 13 obrazložitve sodbe), da omogoča preizkus njene pravilnosti. Dolžnik sam priznava, da se je z vpogledom v spis seznanil s izdanim sklepom II Ip 651/2021, zato sodišče druge stopnje ne more slediti pritožbenim navedbam, da ne ve za kateri pritožbeni postopek gre in da zato pravilnosti sprejete stroškovne odločitve ne more preizkusiti.

11. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

12. Zaradi neuspeha s pritožbo dolžnik krije sam svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ).