Jedro

ZTNP je glede postopkov za izdajo naravovarstvenih soglasij v tretjem varstvenem območju v 1. odstavku 75. člena določil, da se z dnem njegove uveljavitve že začeti postopki zaključijo po dosedanjih predpisih.

Narodni park je zavarovano območje, ZTNP pa kot akt o ustanovitvi zavarovanega območja določa tudi njegove varstvene režime, v zadevi pa tudi ni sporno, da je tožnikov poseg v nasprotju s prepovedjo gradnje počitniških objektov, zato je upravni organ ravnal prav, ko je izdajo naravovarstvenega soglasja zavrnil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo naravovarstvenega soglasja za gradnjo senika z bivalnim delom – stanom na zemljišču parc. št. 1427 k.o. ... Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je organ po pregledu dokumentacije ugotovil, da se poseg nahaja na širšem območju Triglavskega narodnega parka (TNP), na posebnem varstvenem območju Julijske Alpe – Triglav (SPA SI5000019), na ekološko pomembnem območju Julijske Alpe (ID 21100) in na območju Pokljuka – planota (evidenčna številka 5430) kot naravni vrednoti državnega pomena. V postopku je Zavod RS za varstvo narave v svojem mnenju med drugim ocenil tudi vpliv izvedenega posega na cilje zavarovanega območja in ga ocenil z D – bistven vpliv, saj bivališče na površinah, namenjenih kmetovanju in na gozdnem robu, ni v skladu s ciljem TNP, da se ohranijo izjemne naravne vrednote, avtohtono rastlinstvo ter ohrani in razvija kmetijstvo in kulturna krajina. Senik je pomožni kmetijski objekt, namenjen hrambi sena, bivališče pa ni njegov del. Ob bivanju v objektu v primeru neurejenega odvodnjavanja odpadnih voda je zato mogoče pričakovati spremembo stanja kakovosti voda ali zemljišč zaradi izpuščanja onesnažene vode, kar je v nasprotju z 12. členom ZTNP. Upravni organ tako ugotavlja, da je poseg v nasprotju z varstvenim režimom, določenim v 18. točki 12. člena Zakona o Triglavskem narodnem parku (Uradni list SRS, št. 17/81 in naslednji ter Uradni list RS, št. 8/90 in naslednji; v nadaljevanju ZTNP), ki prepoveduje gradnjo individualnih počitniških hiš. Iz tožnikove vloge je namreč razvidno, da na zemljišču stoji podkleten bivalni objekt na armiranobetonski plošči v tam navedenih dimenzijah, ki je izoliran in ima okna, vrata ter balkon. Poleg tega je po navedenem členu prepovedano izpuščanje onesnažene vode in drugih snovi, ki spreminjajo stanje kakovosti voda ali zemljišč. V prostorskem aktu je obravnavana parcela opredeljena kot kmetijsko zemljišče, zato organ opozarja, da je na njem možna postavitev le pomožnih kmetijskih objektov, ki pa v skladu z Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost ne smejo imeti infrastrukturnih priključkov. Na podlagi 5. odstavka 42. člena Pravilnika o presoji sprejemljivosti vplivov izvedbe planov in posegov v naravo na varovana območja ter na podlagi mnenja Zavoda RS za varstvo narave v zaključku sledi ugotovitev, da ocena sprejemljivosti posega ni ugodna, saj je poseg v naravo z vidika vplivov na lastnosti in cilje zavarovanega območja ocenjen z D – bistven vpliv in zato nesprejemljiv, poleg tega pa je v nasprotju z varstvenim režimom, ki velja za območje narodnega parka. Ker je bila gradnja objekta ocenjena neugodno, je organ tožnikovo vlogo za izdajo naravovarstvenih pogojev štel kot vlogo za izdajo soglasja in jo zavrnil. Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil in v razlogih poudaril, da je iz dokumentov spisa razvidno, da gre v obravnavanem primeru za legalizacijo že zgrajenega objekta v robnem območju TNP, ki ima bivalni del, zaradi česar gre v tem delu za počitniški del objekta. Navedeno pa je v nasprotju s prepovedjo gradnje počitniških hiš na celotnem območju narodnega parka, določeno v 18. točki 12. člena ZTNP. Ker je soglasodajalec ugotovil, da gradnja po predpisih ni dopustna, je pravilno izdal zavrnilno odločbo na podlagi 5. odstavka 50. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), pri čemer pa je bil poseg neugodno ocenjen tudi na podlagi predpisa, ki je veljal v času vložitve zahteve.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in kot razlog za to v tožbi navaja, da se organa sklicujeta na določbe ZTNP, morala pa bi se na nov zakon o Triglavskem narodnem parku (Uradni list RS, št. 52/10; v nadaljevanju ZTNP-1). ZTNP-1 namreč ne pozna širšega oz. robnega območja narodnega parka, kjer naj bi ležala njegova parcela, ampak prvo, drugo in tretje varstveno območje. Njegovo zemljišče leži v tretjem varstvenem območju, za katerega pa ne veljajo varstveni režimi iz 15., 16. in 17. člena ZTNP-1. Upravni organ bi moral pri odločanju uporabiti predpis, ki je veljal v trenutku odločanja, to je ZTNP-1. V zaključku poudarja, da parcelna številka 1427 k.o. ... leži na območju naselja ..., ki predstavlja razpršeno gradnjo, in da je na ... občinsko upravo vložil pobudo za spremembo prostorskega plana. Predlaga, da sodišče odpravi upravna akta obeh stopenj.

Toženka v odgovoru vztraja pri izpodbijani odločbi, dodatnih razlogov za to pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Tožnikovo stališče, da bi morale biti v zadevi uporabljene določbe ZTNP-1, je nepravilno. Navedeni zakon je, tako kot to navaja tudi tožnik, začel veljati 15. 7. 2010 (81. člen ZTNP), torej po izdaji izpodbijane odločbe z datumom 20. 5. 2010. Ker je šele z dnem uveljavitve ZTNP-1 prenehal veljati ZTNP (80. člen ZTNP-1), v zadevi torej ni bilo podlage za uporabo kasnejšega zakona.

Poleg tega je ZTNP-1 glede postopkov za izdajo naravovarstvenih soglasij v tretjem varstvenem območju, v katerem naj bi po tožnikovih navedbah ležalo njegovo zemljišče parc. št. 1427 k.o. ..., v 1. odstavku 75. člena določil, da se z dnem njegove uveljavitve že začeti postopki - kakršen je tudi obravnavani, ki se je začel s tožnikovo vlogo, ki jo je upravni organ prejel 15. 2. 2005 -, za izdajo naravovarstvenega soglasja v tretjem varstvenem območju zaključijo po dosedanjih predpisih. Glede na to določbo v obravnavani zadevi niti v primeru, ko bi bila izpodbijana odločba izdana po uveljavitvi ZTNP-1, ne bi bilo mogoče uporabiti njegovih določb ampak določbe prejšnjega zakona. Vse navedeno velja tudi za odločanje drugostopenjskega organa, saj ta pravilnost in zakonitost prvostopenjske odločbe, zoper katero je vložena pritožba, presoja ob upoštevanju dejanskega in pravnega stanja v času sprejema odločitve na prvi stopnji. Pri tem sodišče dodaja, da je tudi po 19. točki 13. člena ZTNP-1, ki določa splošni varstveni režim v narodnem parku, torej tudi za njegovo tretje varstveno območje, prepovedano graditi nove ali povečevati počitniške enote ali spreminjati namembnost obstoječih objektov v počitniške enote.

Ker tožnik ne izpodbija ugotovitve, da poseg, za katerega je zahteval izdajo naravovarstvenih pogojev oz. soglasja, v delu predstavlja tudi bivalni objekt in gre zato za počitniški del objekta, je sodišče na to ugotovitev vezano (1. odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1). Navedeno pa je, kot to pravilno ugotavljata upravna organa obeh stopenj, v nasprotju z varstvenim režimom iz 18. točke 12. člena ZTNP, po kateri je na celotnem območju narodnega parka prepovedano graditi individualne počitniške hiše ali počitniška stanovanja. Ker je narodni park zavarovano območje (53. člen Zakona o ohranjanju narave, Uradni list RS, št. 56/99 in naslednji; v nadaljevanju ZON), ZTNP pa kot akt o ustanovitvi zavarovanega območja določa tudi njegove varstvene režime, in ker v zadevi ni sporno, da je tožnikov poseg v nasprotju z omenjeno prepovedjo, je upravni organ ravnal prav, ko je izdajo naravovarstvenega soglasja zavrnil. Tožnik namreč ne more pridobiti naravovarstvenih pogojev in posledično naravovarstvenega soglasja za poseg, ki je načrtovan na zavarovanem območju, na katerem gradnja tovrstnih objektov sploh ni dovoljena.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s 1. odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.