Jedro

Tožnik v izpodbijani odločbi ni bil opozorjen na možnost vračila prejete brezplačne pravne pomoči v obrokih ali na drug, skladno z določbo četrtega odstavka 43. člena ZBPP, dogovorjen način. Določba 43. člena ZBPP sicer govori o vračilu neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči, vendar se po mnenju sodišča lahko analogno uporabi tudi v primeru, kot je obravnavani, ko gre za vračilo sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči, ko je upravičenec do brezplačne pravne pomoči v postopku (delno ali v celoti) uspel.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Organa za BPP Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 116/2012 z dne 11. 11. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da mora tožnik v roku 15 dni po pravnomočnosti te odločbe vrniti prejeto brezplačno pravno pomoč v znesku 80,92 EUR, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od prvega dne poteka izpolnitvenega roka do plačila, na račun sodišča, pod izvršbo. V svoji obrazložitvi navaja, da je bila tožniku z odločbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Bpp 116/2012 z dne 5. 3. 2012 odobrena brezplačna pravna pomoč za vložitev tožbe, pravno svetovanje in zastopanje v socialnem sporu zoper odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (Zavod) št. 250000-18070-207/2012/8 z dne 30. 1. 2012 na prvi stopnji in mu je bil za nudenje brezplačne pravne pomoči dodeljen odvetnik A.A. iz Ljubljane. Po vpogledu v spis navedenega sodišča opr. št. V Ps 539/2012 ugotavlja, da je tožnik v postopku delno uspel, saj je sodišče odločilo, da mu je tožena stranka, Zavod, dolžan plačati stroške zdravljenja v tujini v višini 2.625,00 EUR, na račun sodišča pa je bil dolžan plačati stroške postopka v višini 417,85 EUR, glede na to, da je tožnik imel dodeljeno brezplačno pravno pomoč. V navedenem socialnem sporu je sodišče dodeljenemu odvetniku s sklepom št. Bpp 116/2012 z dne 16. 3. 2013 in 13. 6. 2014 priznalo in izplačalo stroške za nudenje brezplačne pravne pomoči v višini 498,77 EUR. Nato se sklicuje na 48. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Tožnika je z dopisom z dne 1. 9. 2014 pozvala, da sodišče v roku 8 dni obvesti, ali je od tožene stranke prejel dosojeni znesek v višini 2.625,00 EUR. Tožnik v postavljenem roku na dopis sodišča ni odgovoril. Zato je opravila poizvedbe pri toženi stranki v socialnem sporu in tako ugotovila, da je le-ta dne 10. 9. 2014 na tožnikov račun nakazala znesek 3.299,83 EUR (2.625,00 EUR glavnice + 674,83 EUR obresti). Na podlagi tako izvedenega postopka zaključuje, da je tožnik v socialnem sporu, za katerega mu je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, pridobil dohodke in zato je Republiki Sloveniji dolžan povrniti razliko med stroški, ki so bili dejansko izplačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, to je razliko v višini 80,92 EUR.

Tožnik zoper takšno odločitev tožene stranke vlaga tožbo, v kateri navaja, da je odločba tožene stranke nezakonita, ker je posledica nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in nedopustnih napak v postopku. Navaja, da je junija 2011 utrpel hudo kemično poškodbo desnega očesa z apnom, zaradi česar je bil nemudoma hospitaliziran v bolnišnici v Skopju in je potem zdravljenje nadaljeval v Ljubljani. Ker je tožnik zdravstveni zavarovanec v Sloveniji, je moral operativni poseg v Makedoniji plačati iz svojega žepa, kljub temu, da gre za socialno ogroženo osebo in si je v ta namen moral denar izposoditi. Nato je Zavod za zdravstveno zavarovanje začel zavračati pokritje zdravstvenih stroškov, saj je priznal le pokritje minornega dela nastalih stroškov. Tožnik je bil zato primoran sprožiti upravni spor, za katerega mu je bila brezplačna pravna pomoč tudi dodeljena. V postopku zoper Zavod za zdravstveno zavarovanje RS je v večji meri uspel, niso pa mu bili priznani vsi potni stroški. Meni, da v postopku ni pridobil premoženja ali dohodkov v pravem pomenu besede, saj je šlo le za povrnitev založenih sredstev, ki jih je moral tožnik vnaprej založiti, tudi z izposojo denarja. Zato ni mogoče trditi, da je s postopkom pridobil kakršnokoli premoženje ali dohodke. Tožnik je moral celo sam nositi stroške postopka, ki so mu nastali v zvezi z nujnim zdravljenjem v tujini in zato ni dopustno, da je sedaj od tega izgubljenega dela primoran nositi breme sam. Tudi uporaba 49. člena ZBPP ni možna, saj se tožnikovo premoženjsko stanje ni izboljšalo, tožnik namreč živi sebe in svojo družino le na podlagi dohodka iz nadomestila za bolniško v višini okoli 430,00 EUR neto. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in hkrati zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih v tožbi navaja tožnik.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke, da mora tožnik vrniti prejeto brezplačno pravno pomoč v navedeni višini v 15 dneh po pravnomočnosti odločbe. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi 48. člena ZBPP.

Po tej zakonski določbi mora upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki je delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje ali dohodke, povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenije izterjala od nasprotne stranke v skladu z določbo 46. člena ZBPP.

Upoštevajoč navedeno zakonsko določbo in podatke v spisu, je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je tožnik v navedenem socialnem sporu zoper Zavod na prvi stopnji delno uspel, saj mu je moral Zavod plačati stroške zdravljenja v tujini v višini 2.625,00 EUR, ki mu jih je tudi že izplačal. Na podlagi ugotovitve, da je tožnik v socialnem sporu delno uspel, je tožena stranka pravilno ugotovila tudi, da je tožnik Republiki Sloveniji dolžan povrniti stroške, ki so mu bili dejansko izplačani iz naslova brezplačne pravne pomoči. Ker je torej tožena stranka v socialnem sporu tožniku že izplačala stroške zdravljenja v tujini v navedeni višini, ni utemeljeno tožbeno stališče, da tožnik ni pridobil premoženja oziroma dohodka. Glede na to, da je tožnik v postopku delno uspel, se tudi ne more uspešno sklicevati na določbo 49. člena ZBPP.

Pač pa je sodišče tožbi ugodilo iz drugega razloga. Tožena stranka je namreč z izpodbijano odločbo odločila, da je tožnik dolžan vrniti brezplačno pravno pomoč v že navedeni višini v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe. Tožnik tako v izpodbijani odločbi ni bil opozorjen na možnost vračila prejete brezplačne pravne pomoči v obrokih ali na drug, skladno z določbo četrtega odstavka 43. člena ZBPP, dogovorjen način. Določba 43. člena ZBPP sicer govori o vračilu neupravičeno prejete brezplačne pravne pomoči, vendar se po mnenju sodišča lahko analogno uporabi tudi v primeru, kot je obravnavani, ko gre za vračilo sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči, ko je upravičenec do brezplačne pravne pomoči v postopku (delno ali v celoti) uspel. Ker torej tožnik, upoštevajoč višino njegovega mesečnega dohodka oziroma dohodka družine, navedenih možnosti v zvezi z vračilom brezplačne pravne pomoči ni imel, je sodišče tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.