Jedro

Tožena stranka je s tem, ko je zgolj javila napako avtomobila (da je motor med vožnjo ugasnil), ni pa izrecno navedla, da uveljavlja zahtevek za popravilo na podlagi garancije oziroma jamčevalni zahtevek, v konkretnih okoliščinah zadostila pogojem za notifikacijo, določenim v 464. členu OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 157491/2010 z dne 11. 11. 2010 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka sklepa v delu, po katerem je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 250,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 6. 2010 dalje do plačila, ter izvršilne stroške v višini 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 11. 2010 dalje do plačila, vse v roku osmih dni pod izvršbo (I. točka izreka). Nadalje je odločilo še, da se v preostalem delu sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 157491/2010 z dne 11. 11. 2010 razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka sklepa in se tožbeni zahtevek zavrne (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper II. točko izreka sodbe pravočasno vložila pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče ugotavlja, da gre v tem gospodarskem sporu za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo določbo 459. člena Obligacijskega zakonika - OZ v zvezi s 458. členom OZ. Sicer se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je delovanje motorja lastnost vozila, ki je potrebna za običajno rabo, vendar pa je lahko vzrok za nedelovanje motorja tudi v ravnanju lastnika, česar pa tožeča stranka ni mogla dokazovati, ker ji tožena stranka napake ni notificirala. Ravno slednja namreč prodajalcu omogoča, da se razbremeni odgovornosti, in sicer če dokaže, da vzrok zanjo ne izvira iz njegove sfere. Zato mora kupec po določbi 464. člena OZ o napaki obvestiti prodajalca, jo natančneje opisati in ga povabiti, da stvar pregleda. Očitati mu mora odgovornost za napako, s čemer prodajalcu omogoči, da razišče izvor napake.

7. Tožeča stranka torej vztraja pri stališču, da bi morala tožena stranka ob sprejemu avtomobila na servis dne 23. 4. 2010 poleg opisa okvare avtomobila (da je motor med vožnjo ugasnil) v opis naročenih del (priloga A4 spisa) izrecno navesti, da uveljavlja zahtevek za popravilo avtomobila na podlagi garancije za brezhibno delovanje stvari oziroma na podlagi odgovornosti za stvarne napake, kar bi tožeči stranki omogočilo, da natančneje razišče vzrok za nastanek okvare. Sodišče prve stopnje je na te navedbe tožeče stranke, ki jih je ta uveljavljala že v postopku na prvi stopnji, odgovorilo z obrazložitvijo, da OZ ne predpisuje, da bi moral kupec obvestilo o napaki ali zahtevo za odpravo napake podati v pisni obliki.

8. To stališče sodišča prve stopnje sicer drži, vendar pa je bistvo vseh teh navedb drugje. Tožeča stranka namreč trdi, da je tožena stranka niti ustno niti pisno ni seznanila s tem, da z zahtevo za popravilo avtomobila uveljavlja pravice na podlagi garancije oziroma iz naslova jamčevalnih zahtevkov, kar je razlog, da ni mogla preveriti vzroka za napako. Pripomniti je tudi, da tudi tožena stranka priznava, da ni izrecno zahtevala popravila avtomobila na podlagi stvarnih napak oziroma garancije (1).

9. Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s tem, ko je zgolj javila napako avtomobila (da je motor med vožnjo ugasnil), ni pa izrecno navedla, da uveljavlja zahtevek za popravilo na podlagi garancije oziroma jamčevalni zahtevek, v konkretnih okoliščinah zadostila pogojem za notifikacijo, določenim v 464. členu OZ. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil avtomobil tožene stranke (Opel Antara) pripeljan v servis k tožeči stranki, ki je bila tudi prodajalec tega avtomobila (ne pa morebiti kakšen drug pooblaščeni serviser). Poleg tega je bila prodajna pogodba sklenjena približno pet mesecev pred servisom, zaradi česar bi tožeča stranka po mnenju višjega sodišča lahko s podatki, ki jih je vnesla v delovni nalog (prim. priloga A 3) ugotovila, da gre za vozilo, kupljeno pri njej manj kot pol leta pred servisom in bi lahko na tej podlagi sklepala, da bi lahko bil avtomobil še v garanciji. Tožena stranka pa tudi ni opozorila, da bi morala v delovni nalog zapisati, da gre za stvarno napako, pa je kljub temu vozilo sprejela v servis. Nenazadnje pa je treba pripomniti tudi to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tožečo stranko že kmalu po servisu v februarju 2010 obvestila o tem, da je zvok motorja drugačen in je izgubil moč, serviser tožeče stranke pa je dejal, da bodo pregled opravili pri večjem servisu in napako takrat odpravili.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sam opis napake, da neka stvar ne deluje ali da deluje slabo, ne more imeti lastnosti obvestila o napaki, kot se zahteva po določbi 464. člena OZ. Kupcu se namreč z morebitni vzroki za napako ni treba ukvarjati, saj za notifikacijo zadošča že, da prodajalca obvesti o končni posledici napake - da stvar ne dela (prim. N. Plavšak in dr. v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, str. 154). Tega ne spremeni dejstvo, da tožeča stranka vsakodnevno sprejema množico strank, ter da velika večina slednjih zgolj naroči servis avtomobila in ne uveljavlja pravic iz naslova stvarnih napak, na kar se sklicuje tožeča stranka v pritožbi.

11. Nadalje tožeča stranka navaja, da je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni. Po mnenju tožeče stranke sodišče ni pojasnilo, zakaj šteje, da je napaka izvirala ravno iz njene sfere. Te pritožbene navedbe so neutemeljene, saj tožeča stranka sploh ni postavila ustreznih trditev v zvezi s tem, da napaka na vozilu ne izvira iz njene sfere (navedla je samo to, da bi lahko bil vzrok tudi v nepravilni uporabi vozila ali v uporabi napačnega goriva, itd... - prim. VIII. točka vloge na red. št. 7), čeprav je to njeno trditveno in dokazno breme (prim. N. Plavšak in dr. v: Obligacijski zakonik s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, str. 132). Zato se sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno opredeljevati do tega, zakaj šteje, da napaka izvira iz sfere tožeče stranke.

12. Res je, da ima tožeča stranka glede na določbo 464. člena OZ pravico, da se z grajano napako seznani in poskusi odkriti vzroke zanjo (zaradi česar bi se lahko razbremenila odgovornosti zanjo, v kolikor bi ugotovila, da napaka ne izvira iz njene sfere), vendar pa iz trditvene podlage tožeče stranke ne izhaja, zakaj naj bi ji to ne bilo omogočeno.

13. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodba sodišča prve stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje o zahtevku odločilo brez glavne obravnave. Tožeča stranka namreč navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti narok zato, ker je bilo dejansko stanje sporno, pri čemer pa spregleda, da drugi odstavek 454. člena ZPP določa, da sodišče ne izvede naroka, če ugotovi, da je dejansko stanje sicer sporno, vendar pa je o njem mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena od strank pa izvedbe naroka ni zahtevala. Višje sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je bilo v listinskih dokazih dovolj opore za odločitev o spornih pravno odločilnih dejstvih.

14. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Navajala je, da je pri tožeči stranki zahtevala odpravo napake, ter da na delovnem nalogu ni bilo predvidenega prostora, kamor bi te zahtevke lahko vpisala in da je zahtevala popravilo motorja, ni pa izrecno zahtevala odpravo stvarnih napak (prim. prvi odstavek III. točke vloge na list. št. 39).