Jedro

Zakon v skrajšanem postopku glede ponovitvene nevarnosti ne predpisuje nobenih posebnih ali drugačnih okoliščin od tistih, ki so določene v 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za redni postopek.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Celju je s sklepom z dne 5. 1. 2011 zoper obdolženega R. P. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) po vložitvi obtožnega predloga. Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 13. 1. 2011 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora je obdolženčev zagovornik dne 18. 1. 2011 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani sklep o odreditvi pripora (očitno mišljeno o podaljšanju pripora) razveljavi in pripor odpravi oziroma ga nadomesti z ukrepom prepovedi približevanja določenemu kraju in določenim osebam.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 27. 1. 2011, predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B-1.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena; da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti; B-2.

6. Neutemeljena je trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje ni podan ter, da je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da je sklep tako skopo obrazložen, da ga ni mogoče preizkusiti. Zaključek o obstoju utemeljenega suma sta sodišči oprli zlasti na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon, ki sta ga podala D. in I. K., uradne zaznamke o zbranih obvestilih mladoletne P. K. in I. P., Potrdilo zdravstvenega doma A., Splošne ambulante B., iz katerega izhaja, da je D. K. utrpel poškodbo, zapisnik o ogledu kraja dejanja, album fotografij ter uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, iz katerega izhaja, da je bilo obdolžencu zaseženo kladivo. Izvedeni dokazi tudi po presoji Vrhovnega sodišča dajejo zadostno podlago za sklepanje o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena Kazenskega zakonika (KZ). Trditve zahteve, da če bi obdolženec proti oškodovancu res zamahnil s kladivom, bi bila poškodba roke težja, da oškodovančeva poškodba ni izkazana, da se ga želijo stanovalci v njegovem domu znebiti, da obdolženec ni v hiši ničesar razbil, da je bilo steklo že prej razbito, da ni nikogar spravljal v podrejen položaj ter, da je bil v času storitve očitanega kaznivega dejanja zagotovo neprišteven, izražajo nestrinjanje vložnika zahteve z dokazno oceno sodišča v zvezi z obstojem utemeljenega suma in po vsebini pomenijo izpodbijanje v pravnomočnem sklepu ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

7. Zaključek o pripornem razlogu ponovitvene nevarnosti sta sodišči oprli tako na okoliščine osebne (subjektivne) narave, kot tudi na okoliščine, ki se nanašajo na očitano dejanje. Obdolženec naj bi kaznivo dejanje izvršil na škodo njegovih sorodnikov, s katerima stanuje v isti stanovanjski hiši, njegovo nasilno ravnanje do njiju pa se je stopnjevalo vse od leta 2006. Obdolženec je bil že večkrat obsojen zaradi različnih kaznivih dejanj, največkrat zaradi dejanj z elementi nasilja. Obravnavano kaznivo dejanje pa je izvršil celo v preizkusni dobi iz pogojne obsodbe, s katero je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja z elementi nasilja. Očitek zagovornika, da okoliščine ne utemeljujejo podaljšanja pripora zaradi ponovitvene nevarnosti, tako ni utemeljen. Kolikor obdolženčev zagovornik izpostavlja neskladje med ugotovitvami sodišča o obdolženčevem nekritičnem odnosu do težav z alkoholom in navedbami obdolženca, da se ne šteje za alkoholika in da mu je osebni zdravnik dejal, da zdravljenje zaradi alkoholizma ni potrebno, s tem uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Prav tako je neutemeljena trditev zahteve, da je pripor v obravnavanem primeru očitno nesorazmeren ukrep, zlasti upoštevaje, da je bil pripor podaljšan v skrajšanem postopku ter, da bi bilo mogoče isti cilj doseči z milejšim ukrepom, to je prepovedjo približevanja določenemu kraju ali določeni osebi. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 484/2007 z dne 10. 1. 2008 presodilo, da zakon v skrajšanem postopku glede ponovitvene nevarnosti ne predpisuje nobenih posebnih ali drugačnih okoliščin od tistih, ki so določene v 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP za redni postopek. Izjemnost pripora v skrajšanem postopku pomeni le to, da se pripor odreja še bolj restriktivno kot v rednem postopku, torej ko je ta ukrep resnično nujen, ob pozornem tehtanju teže kaznivega dejanja, načina storitve in drugih okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno, zlasti ocene sorazmernosti posega v obdolženčevo pravico do prostosti. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu (prvi odstavek na 4. strani sklepa sodišča prve stopnje in zadnji odstavek na drugi ter prvi odstavek na 3. strani sklepa pritožbenega sodišča), navedlo okoliščine, na podlagi katerih je sklepalo na neogibnost pripora za zagotovitev varnosti ljudi in utemeljilo, zakaj je omejitev obdolženčeve svobode v sorazmerju z ogrožanjem varnosti ljudi in zakaj pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. S tem, ko vložnik zahteve izpodbija pravilnost takšne ocene, češ, da obdolženec trimesečne prepovedi približevanja oškodovancem in svojemu domu nikoli ni prekršil, da si je uspel najti službo ter da zaradi stalne vožnje v tujini biva v tovornjaku, ponovno v nasprotju z zakonom izpodbija dejansko stanje.

C.

9. Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev zakona ni našlo. Ugotovilo je, da je zahteva v veliki meri vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.