Jedro

Toženka je krivdno odgovorna za tožniku nastalo škodo zato, ker je neustrezno organizirala delovni proces (odreditev dela tožniku v neposrednem območju delujočega bagra), ker ni vršila ustreznega nadzora nad varnim opravljanjem dela in ker tožnika o tem ni ustrezno poučila oziroma ga ni usposobila za varno opravljanje dela skladno z določbami Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1).

Delodajalec mora, ne glede na predhodne izkušnje delavca, skladno z 38. členom ZVZD-1 delavca predhodno teoretično in praktično usposobiti za varno opravljanje dela, kar je treba tudi periodično preverjati. Tega toženka nedvomno ni storila, prav tako ni dokazala, da bi tožnik zavračal tako usposabljanje.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se izrek v celoti glasi:

"I. Toženka je dolžna tožniku v roku 15 dni plačati 12.825,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 20. 10. 2021 do plačila.

Višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska v višini 7.175,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2021 do plačila se zavrne.

II. Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 2.282,89 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

III. Zavezanka za plačilo 64 % sodne takse je tožena stranka."

II.V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe.

III.Toženka je dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 238,22 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, naj tožniku plača 15.390,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za 4.610,00 EUR višji zahtevek pa zavrnilo (I. točka izreka). Toženki je naložilo povračilo tožnikovih stroškov postopka v znesku 3.028,35 EUR (II. točka izreka) ter jo zavezalo za plačilo 77 % sodne takse (III. točka izreka).

2.Zoper sodbo (z izjemo zavrnilnega dela) se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo njeno krivdno in objektivno odgovornost za škodni dogodek ter prenizko ovrednotilo tožnikov prispevek. Graja ugotovitev, da je A.A. tožniku naročil, naj izstopi iz kanala, izvleče plastično trdno cev, ki je bila delno pod gosenico bagra, in jo priveže na drevo. Sklicuje se na izpoved A.A., da ne ve, kako je tožnik prišel za bager, da nihče ne sme biti v delovnem področju stroja ter njegov odgovor na izpoved tožnika, da mu je naročil umik cevi. V tem delu zatrjuje bistveno kršitev določb postopka zaradi nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o poteku spornega dne, in med izpovedjo priče. Navaja, da iz sodbe ni razvidno, zakaj se ne sledi njegovi izpovedi, ki je podprta tudi z mnenjem izvedenca za varstvo pri delu B.B., da tožnik ni ravnal pravilno, saj ni počakal, da voznik bagra konča z nalaganjem materiala, in se ni približal bagru v dogovoru z voznikom. Meni, da izvedenec zmotno izhaja iz predpostavke, da je tožnik dobil sporno navodilo, čeprav to izhaja le iz njegovih trditev in tega ni potrdila nobena izmed zaslišanih prič. Sklicuje se na navedbe, s katerimi je nasprotovala zatrjevanemu poteku dogodkov in pojasnjevala, kako poteka delo z bagrom goseničarjem; za njim se nikoli ne nahaja zagrnjen del jarka, temveč le cestišče z odrezanim delom asfaltne površine z namenom izvedbe izkopa, tako da bi se lahko umikalo cev, ki je "štrlela iz že zgrajenega dela jarka", le pred žlico bagra. Vztraja, da se toženki, ki izvaja dejavnost izkopov jarkov, nikoli ni pripetila zatrjevana okoliščina izvleka cevi za bagrom goseničarjem. Nasprotuje zaključku izvedenca, da je imel do nezgode tožnik sorazmerno malo izkušenj v gradbeništvu, saj je sam izpovedal, da je pred prihodom v Slovenijo štiri leta delal kot zidar, tesar ter opravljal različna gradbena fizična dela z macolo, lopato itd., kar izključuje njegovo nevednost o načinu dela in potrebo po poučitvi osnovnih ravnanj na gradbišču. Sklicuje se na izpovedi prič, da tožnik ni ravnal po navodilih za varno opravljanje dela, saj zadrževanje v neposredni bližini bagra ni dovoljeno, ker je nevarno; to je povprečnemu človeku splošno znano, na bagru je bil tak napis, tožnika je na to večkrat opozoril tudi C.C.. Glede na navedeno kot izkustveno nesprejemljivo graja odločitev o 10-odstotnem tožnikovem prispevku k nastanku škode. Prilaga fotografije delovišča iz septembra 2018, ki potrjujejo, da se nesreča ne bi mogla zgoditi tako, kot zatrjuje tožnik. Meni, da bi bilo tudi ob organizaciji dela, kot jo izvedenec navaja v 7. točki mnenja, škodni dogodek nemogoče izključiti, saj je tožnik ravnal zelo neskrbno in samovoljno oziroma nihče ni vedel, da se zadržuje v delovnem področju bagra. Navaja, da takega ravnanja ni moč pričakovati in je tožnik v veliki meri pripomogel k škodnemu dogodku, pri čemer sodišče ni presojalo njegove stopnje malomarnosti oziroma namernosti poškodbe. Vztraja, da opustitev teoretičnega in praktičnega usposabljanja glede na vse navedeno ne bi preprečila škodnega dogodka. Graja tudi odmerjeno višino odškodnine, sodišče prve stopnje namreč pri odškodnini za telesne bolečine in strah ni upoštevalo, da tožnik ni imel poškodovane tetive, temveč le mehka tkiva, ter nastanka kompleksnega regionalnega bolečinskega sindroma (KRBS) šele 9. 5. 2019, ki je izjemno redek, objektivno nemerljiv in je pri tožniku izzvenel. Nasprotuje ugotovitvi, da je tožnik bergle uporabljal osem mesecev, saj jih 29. 5. 2019, ko ga je zbil avto, ni več uporabljal. Graja presojo strahu, saj tožnik v stopalu ob poškodbi ni videl kosti, ker je šlo za zmečkanino, nikoli ni bila podana zatrjevana invalidnost. Glede presoje zmanjšane življenjske aktivnosti tožnik ni predložil dokazov za udeležbo na nogometnih tekmah ali treningih kikboksa, ugotovitev izvedenca, da ne zmore več zelo napornih del, prenašanja težjih bremen in zelo napornih športov pa ne temelji na trditvah tožnika. Meni, da je tožnik sposoben normalne aktivnosti, da je zaposlen in sočasno s. p., kar izključuje zmanjšano možnost rednih mesečnih dohodkov; prisojena odškodnina je previsoka. Nasprotuje ugotovitvam glede utrpljenega estetskega izgleda tožnika in trdi, da ne gre za skaženost noge, ne za neskladje v gibanju okončine ter da ne rabi tehničnega pripomočka; glede na pogoste poškodbe delavcev v gradbeništvu njegov izgled glede na naravo dela ne odraža zgražanja okolice in trpljenja zaradi estetskega videza; tega ne more utemeljevati niti uporaba bergel v času zdravljenja. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo argumentirano odgovarja, prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter povračilo stroškov za odgovor na pritožbo, ki jih tudi priglaša.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v povezavi z določbami 131., 135., 149. in 150. člena Obligacijskega zakonika (OZ) delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za škodo zaradi nesreče pri delu 30. 11. 2018, pri kateri je bager goseničar stisnil tožnikovo levo nogo ob rob pločnika in mu povzročil zmečkanino. Ob ugotovljenem 10-odstotnem prispevku tožnika k nastanku škode (ker ni počakal, da se bager ustavi, oziroma predhodno opozoril voznika, naj z delom počaka) mu je prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju, za strah in za zmanjšanje življenjske aktivnosti v skupni višini 15.390,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6.Pritožbeno sodišče je po preizkusu izpodbijanega dela sodbe (19. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP) ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi z deležem tožnikovega prispevka k nastanku škode. Sodba je ustrezno obrazložena, medsebojnih nasprotij v njej ni, izrecno ali po vsebini se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh odločilnih dejstev in dokazov, tako da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

7.Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo po vsebini uveljavlja pritožba. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni protispisno povzelo izpovedi priče A.A., povzetek v sodbi se sklada z zapisanim prepisom zvočnega posnetka. Toženka z navajanjem še drugih delov njegove izpovedi, za katere meni, da so pomembni, dejansko nasprotuje dokazni oceni te izpovedi, kar je drug pritožbeni razlog, ki bo obravnavan v nadaljevanju.

8.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka krivdno odgovorna za tožniku nastalo škodo zato, ker je neustrezno organizirala delovni proces (odreditev dela tožniku v neposrednem območju delujočega bagra), ker ni vršila ustreznega nadzora nad varnim opravljanjem dela in ker tožnika o tem ni ustrezno poučila oziroma ga ni usposobila za varno opravljanje dela skladno z določbami Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1).

9.Kot bistveno toženka nasprotuje dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je voznik bagra goseničarja A.A. tožniku naročil, naj izvleče plastično cev, ki se je zvila pod gosenice bagra. Sodišče prve stopnje je štelo, da A.A. ni zanikal tega navodila, temveč je dopustil, da je to rekel tožniku. Gre za del njegove izpovedi, ki ga citira tudi toženka, v katerem je izpovedal, da misli, da tožniku ni rekel, da naj stopi iz jarka in umakne cev, ki je štrlela ven, če pa mu je to rekel, bi ga tožnik moral ustaviti in reči, naj ustavi bager, saj bi v tem primeru počakal z delom. Ne glede na druge dele izpovedi, na katere v pritožbi tudi opozarja toženka (da je kopal kanal in da ne ve, kako je gospod prišel za bager, da je 35 let strojnik in nikoli ni imel težav ter da nihče ne sme biti v delovnem področju stroja), pritožbeno sodišče sprejema dokazno presojo sodišča prve stopnje, ki je upoštevaje procesne zahteve iz 8. člena ZPP, neposreden vtis glede verodostojnosti izpovedi ter primerjavo z drugimi izvedenimi dokazi (zlasti tožnikovo izpovedjo), prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je štelo, da mu je A.A. dal takšno navodilo. Nobena druga zaslišana priča v času tik pred nezgodo in med njo ni bila v bližini bagra, tako da je sodišče prve stopnje glede tega pravilno ugotovilo dejansko stanje na podlagi izpovedi A.A. in tožnika, katerega izpoved je presodilo za prepričljivejšo, za kar je navedlo ustrezne razloge, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša. Glede na to je tudi izvedenec za varstvo pri delu kot podlago za svoje mnenje pravilno vzel dejstvo, da je A.A. tožniku dal navodilo, naj odstrani cev.

10.Fotografije, s katerimi toženka v pritožbi utemeljuje, da se škodni dogodek ni mogel zgoditi tako, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, so nedopustne pritožbene novote. Toženka jih namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla predložiti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Zavrniti je treba tudi njeno vztrajanje, da glede na način opravljanja dela z bagrom goseničarjem ne bi moglo priti do potrebe po odstranitvi cevi, da ne bi zašla pod gosenice bagra. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da toženka česa takega ni dokazala. Glede na listine v spisu, izpovedi tožnika in prič pa pritožbeno sodišče šteje, da tudi če se cev zakopava v zemljo pred žlico bagra, ni nemogoče, da bi še nezakopani del cevi, ki štrli iz zemlje, lahko oviral delo bagra oziroma zašel pod njegove gosenice.

11.V pritožbi toženka ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje v zvezi z neustrezno organizacijo delovnega procesa: da ni sprejela ustreznih pravil in navodil, da ni določila osebe, ki bo delovni proces organizirala, vodila in z občasnim nadzorom omejila tveganja, ter da ni predložila pisnega sporazuma o skupnih ukrepih za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu na skupnem delovišču več izvajalcev. Prav tako ne nasprotuje ugotovitvi, da tožnika ni poučila o varnem opravljanju dela oziroma da ga ni usposobila za varno opravljanje konkretnega dela. V zvezi s tem se v pritožbi sklicuje na to, da je tožnik po lastni izpovedi pred prihodom v Slovenijo širi leta že opravljal različna fizična gradbena dela in nasprotuje izvedenčevi ugotovitvi, da je imel sorazmerno malo izkušenj v gradbeništvu. Navedeno ni odločilno za presojo krivdne odgovornosti toženke, saj mora delodajalec ne glede na predhodne izkušnje delavca skladno z 38. členom ZVZD-1 delavca predhodno teoretično in praktično usposobiti za varno opravljanje dela, kar je treba tudi periodično preverjati. Tega toženka nedvomno ni storila, prav tako ni dokazala, da bi tožnik zavračal tako usposabljanje (tudi tej ugotovitvi v pritožbi ne oporeka). Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo pavšalno navajanje, da je tožnik vsa navodila za delo z bagrom goseničarjem poznal zaradi predhodnega dela in napisov na njem, saj ni dokazala, da bi tožnik imel sploh kakšne predhodne izkušnje s težko gradbeno mehanizacijo niti da bi bile na bagru nameščene čitljive opozorilne nalepke o prepovedi približevanja v jeziku, ki ga tožnik razume. Ker tožnik navodil za varno delo ni prejel niti niso bila razvidna z nalepke na bagru, delo pa je tudi pred nesrečo opravljal v neposredni bližini bagra, ni mogoče slediti toženkinemu vztrajanju, da je kršil navodila (o prepovedi zadrževanja v neposredni bližini delujočega stroja). Glede na navedeno je pravilen zaključek, da je podana vzročna zveza med opustitvami toženke kot delodajalca in nastalo škodo tožniku.

1.Toženka se neutemeljeno zavzema za izključitev svoje odgovornosti, saj škoda ni nastala izključno zaradi dejanj tožnika, ki jih ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ). Ugotovljeni objektivni odgovornosti s konkretnimi navedbami ne oporeka. V ugotovljenih okoliščinah, ko je tožnik na dan nezgode opravljal delo v neposredni bližini delujočega bagra goseničarja (ko je moral v jarku pred roko bagra opazovati, ali bi lahko prišlo do poškodbe kake cevi oziroma kabla), ko ni imel navodil za varno delo, za katerega niti ni bil skladno z zakonodajo usposobljen, naloženo pa mu je bilo, naj odstrani zataknjeno cev, ni mogoče šteti, da je bilo njegovo ravnanje nepričakovano oziroma da ga toženka ne bi mogla preprečiti. Že če bi mu zagotovila zahtevano usposabljanje skladno z ZVZD-1, bi lahko preprečila ravnanje, ki je privedlo do nastanka škode, še toliko bolj, če tožniku ne bi bilo odrejeno delo v bližini bagra oziroma dano navodilo za odstranitev cevi izpod gosenice, čeprav bager ni miroval.

2.Utemeljene pa so pritožbene navedbe glede višine tožnikovega prispevka k nastanku škode, zaradi katerega je kot oškodovanec upravičen do sorazmerno zmanjšane odškodnine (tretji odstavek 153. člena in prvi odstavek 171. člena OZ). Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev, da je tožnik v manjšem delu, ki ga je ocenilo na 10 %, tudi sam s svojim ravnanjem prispeval k nastanku škode, oprlo na ugotovitve, da ga je C.C. pred nezgodo večkrat opozoril, naj bo previden z bagrom ter da je splošno znano, da so premikajoči se stroji nevarni. Ne glede na ugotovljeno stopnjo krivdne in objektivne odgovornosti toženke in ugotovitev, da toženka ni dokazala, da bi tožnik ravnal namerno, stopnja tožnikove neskrbnosti pri ravnanju utemeljuje višji prispevek k nastanku škode. Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da mora biti povprečnemu delavcu jasno, da je zadrževanje v potencialno nevarnem območju delovanja stroja lahko nevarno in da lahko pride do nastanka škode. Tudi sicer morajo skladno s splošno dolžnostjo po 12. členu ZVZD-1 delavci delo opravljati s tolikšno pazljivostjo, da varujejo svoje življenje in zdravje. Pritožbeno sodišče je tehtalo na eni strani stopnjo povečane nevarnosti in neskrbna ravnanja toženke ter na drugi strani malomarno ravnanje tožnika in presodilo, da je tožnik za nastanek škode odgovoren 25-odstotno, toženka pa 75-odstotno, kar je ustrezno glede na okoliščine primera in podobne primere v sodni praksi.2 Glede na to je skladno z določbo 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in prisojeno odškodnino znižalo skladno z navedenim deležem odgovornosti toženke za nastalo škodo.

3.V pritožbi toženka nasprotuje odškodnini tudi po višini. Zavzema se za znižanje prisojene odškodnine za nematerialno škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju zato, ker so bila v škodnem dogodku poškodovana le mehka tkiva tožnikove noge in zaradi subjektivnosti doživljanja bolečine ter objektivne nepreverljivosti zelo redkega kompleksnega regionalnega bolečinskega sindroma (KRBS). Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev izvedenca travmatološke stroke ugotovilo, da je tožnik utrpel zmečkanino levega stopala in gležnja (pri čemer so se kasneje razvile nekroze poškodovane kože), nateg tetive upogibalke palca levega stopala in posledično KRBS, kar je izvedenec opredelil kot hujšo poškodbo mehkih tkiv. Toženka z zanikanjem oziroma zmanjševanjem pomena ugotovljenega KRBS ne more ovreči ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je ta pri tožniku razvil; nebistveno je, kdaj se je razvil in ali je izzvenel. Glede na natančne ugotovitve o zdravljenju poškodb v točki 43 obrazložitve sodbe ter ugotovitve o intenzivnosti in trajanju bolečin ter nevšečnostih pri zdravljenju v točki 45, ki jim pritožba ne nasprotuje, je pravilna odmera pravične odškodnine za to vrsto nepremoženjske škode v višini 8.000,00 EUR oziroma 5,1 povprečne mesečne plače. S sklicevanjem na to, da tožnik ni nosil bergel na dan prometne nesreče, ki se je zgodila približno pol leta po nesreči pri delu, toženka ne more izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da jih je nosil približno osem mesecev, kot je ugotovil izvedenec.

4.Zavrniti je treba tudi pritožbeno navedbo, da je odmerjena odškodnina za nematerialno škodo zaradi primarnega in sekundarnega strahu v višini 1.100,00 EUR oziroma 0,7 povprečne mesečne plače previsoka. Glede na ugotovitve o pol ure trajajočem zelo intenzivnem primarnem strahu, ko je 22‑letnemu tožniku nogo ob steno jarka stisnila gosenica bagra, ter kasnejši intenziven strah za izid zdravljenja v trajanju enega tedna, zmernega sekundarnega strahu pol leta in nato še nekaj mesecev blagega sekundarnega strahu, dosojena odškodnina nikakor ni previsoka. Enako velja za odškodnino zaradi nepremoženjske škode zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jo je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo v višini 8.000,00 EUR oziroma 5,1 povprečne plače. Za njeno odmero je ključno, da je bil še zelo mlad tožnik razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi nefunkcionalnosti palca na levi nogi, zaradi česar težjih gradbenih del ne more več opravljati.3 Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo v izvedenskem mnenju opisane posledice v estetskem, anatomskem in funkcionalnem smislu. Toženka se neutemeljeno zavzema za znižanje odškodnine iz tega naslova, ker videz tožnikove noge ni skažen oziroma je poškodbo mogoče prikriti z nogavico. Odškodnine za skaženost tožnik v zadevi ni zahteval, celokupna odškodnina zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je glede na vse ugotovljene okoliščine ustrezna. Na višino odškodnine za nepremoženjsko škodo ne more vplivati, da je tožnik sedaj zaposlen in da njegova možnost rednih mesečnih prihodkov ni zmanjšana. Sodišče prve stopnje presoje zmanjšane življenjske aktivnosti ni oprlo na nezatrjevana dejstva, saj je tožnik že v tožbi navedel, da svojega poklica ne more več opravljati ter da je trikrat tedensko treniral kikboks, ki ga sedaj zaradi bolečin ne zmore več, skliceval se je tudi na to, da trajne posledice na njegovem psihičnem in fizičnem zdravju močno vplivajo na dinamičnost njegovega življenja ter omejitve pri hoji, dolgotrajnem stanju in dvigovanju bremen. Izvedenec travmatolog je v pisnem mnenju napisal, da za zelo naporne športe, ki se izvajajo na nogah, tožnik ni več sposoben, to je potrdil tudi zaslišan na naroku; toženka dokazov za nasprotno ni predlagala. Da tožnik ni zatrjeval igranja nogometa pred poškodbo, ne utemeljuje znižanja odškodnine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti.

5.Glede na vse navedeno, je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo pravično odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel tožnik v nesreči pri delu 30. 11. 2018, v skupni višini 17.100,00 EUR. Toženka mu mora glede na njegov 25-odstotni prispevek k nastanku škode povrniti 12.825,00 EUR, njegov višji tožbeni zahtevek pa ni utemeljen.

6.Zaradi spremenjenega uspeha v postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik je glede na višji prispevek k nastanku škode v postopku uspel v deležu 64 % (12.825,00 EUR od zahtevanih 20.000,00 EUR), toženka pa 36 %. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo stroške zastopanja v višini 2.954,54 EUR, glede na njegov uspeh mu je toženka dolžna povrniti 1.890,90 EUR, čemur je treba glede na določbo prvega odstavka 38. člena ZDSS-1 prišteti celotne stroške izvedencev v višini 1.392,70 EUR, tako da mu je toženka dolžna povrniti skupne stroške 3.283,60 EUR. Toženki je priznalo stroške 2.779,77 EUR, upoštevaje njen uspeh v postopku (36 %) ji je tožnik dolžan povrniti 1.000,72 EUR. Po medsebojnem pobotu je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 2.282,89 EUR.

7.Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

8.Pritožbeno sodišče je pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je znesek odškodnine znižalo na 12.825,00 EUR in nižji uspeh tožnika upoštevalo pri naložitvi povračila stroškov postopka, v presežku pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe, ker v zvezi s tem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

9.Odločitev glede stroškov pritožbenega postopka temelji na določbi drugega odstavka 154. člena ZPP. Vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku znaša 15.390,00 EUR, toženka je uspela glede 2.565,00 EUR oziroma 17‑odstotno, tožnik pa 83-odstotno.

10.Toženki se skladno s 155. členom ZPP in veljavno Odvetniško tarifo (OT) prizna 625 točk za sestavo pritožbe, materialni stroški v višini 12,5 točke, 22-odstotni DDV in sodna taksa v višini 410,40 EUR (ob vrednosti točke 0,60 EUR) skupaj 877,05 EUR, glede na uspeh s pritožbo ji mora tožnik povrniti 149,10 EUR. Tožniku se prizna 625 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 12,5 točke za materialne stroške in 22-odstotni DDV, skupaj 466,65 EUR, glede na uspeh mu mora toženka povrniti 387,32 EUR. Po medsebojnem pobotu je toženka dolžna tožniku v roku 15 dni povrniti 238,22 EUR.