Jedro

Mejni spor ni tipičen nepravdni postopek, ampak sodi med tiste nepravdne postopke, ki po svoji pravni naravi bolj sodijo v pravdni postopek, vendar pa so iz posebnih razlogov odkazani v nepravdno sodstvo. V mejnem postopku nastopajo stranke kot nosilci nasprotujočih si koristi in zahtev (vsaka stranka zatrjuje svoj potek mejne črte), o katerih mora sodišče odločiti. Zato se v teh zadevah pojem udeleženca določa podobno kot v pravdnem postopku, torej na podlagi formalnega kriterija. Formalni kriterij pa je ustrezno procesno dejanje ene stranke, torej predlog za določitev meje. Na podlagi tega dejanja predlagatelja je druga stranka pritegnjena v postopek. Tako kot v drugih spornih nepravdnih zadevah, je tudi v postopku za ureditev meje pojem udeleženca čisto formalen in procesualen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za sodno določitev meje. V obrazložitvi je navedlo, da predlagatelj v svojem predlogu ni navedel lastnikov zemljišč, zato ga je pozvalo, da svoj predlog ustrezno dopolni, česar pa v odrejenem roku ni storil. Predlagatelj je zoper takšno odločitev vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja kršitev določil postopka. Navaja, da je bil predlagateljev predlog v času njegove vložitve popoln. Sprememb lastninskega stanja med postopkom ni možno reševati na podlagi poprave predloga v smislu 108. člena ZPP, saj gre v navedenem določilu za procesne predpostavke. Meni, da bi moralo sodišče uporabiti določilo 20. člena Zakona o nepravdnem postopku glede udeležbe drugih oseb, katerih interes je lahko z odločbo prizadet, ali pa institut obvestitve druge osebe o postopku smiselno določilu 204. člena ZPP. Sodišče je kršilo določila postopka, ko se je spustilo v obravnavanje same stvari in preverjanje dejanskega stanja, s tem ko je preverilo zemljiškoknjižno stanje in sprejelo določene zaključke glede tega, kdo je lastnik določenih parcel. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba ni utemeljena. Postopek za ureditev mej je predlagalen, po določilu 132. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) pa mora vsebovati naslednje obligatorne sestavine: - zemljiškoknjižne podatke o zemljiščih, med katerimi je meja sporna, - ime in priimek ter prebivališče lastnikov oziroma uporabnikov zemljišč, med katerimi je meja sporna in pa - razloge zaradi katerih se predlaga ureditev meje v sodnem postopku. Če predlog za sodno ureditev meje ne vsebuje vsega kar je treba, da bi se lahko obravnaval, je sodišče dolžno postopati po določilu 108. člena ZPP, ki se smiselno uporablja tudi v nepravdnem postopku (37. člen ZNP), in predlagatelja pozvati, da svoj predlog ustrezno dopolni. V obravnavani zadevi je bil predlog v času njegove vložitve res popoln, vendar pa se je izkazalo, da sta predlagateljici svoj solastninski del zemljišča, na katerem se predlaga določitev meje, odsvojili prej preden jima je bil vročen predlog. Do odtujitve solastninskega deleža zemljišča je torej prišlo, preden je bilo zasnovano procesno razmerje med predlagateljem in nasprotnima udeleženkama. Tako tudi ni mogla priti v poštev smiselna uporaba določila 190. člena ZPP, ki določa zadržanje procesne legitimacije dotedanjih strank zaradi singularnega nasledstva v materialnem razmerju. Ko je sodišče prve stopnje to ugotovilo, je pravilno pozvalo predlagatelja na dopolnitev svojega predloga glede navedbe udeležencev. Ker ga ni dopolnil v odrejenem roku, je sodišče njegov predlog upravičeno zavrglo (4. odstavek 108. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP). Pritožnik pri očitku, da bi moralo sodišče uporabiti določilo 20. člena ZNP, očitno meni, da bi moralo sodišče pravna naslednika udeleženk obvestiti oziroma jima omogočiti, da se vključita v postopek. Vendar pa takšna obveznost sodišča velja le za tipične nepravdne postopke, to je postopke, v katerem nastopajo udeleženci, ki ne zahtevajo odločbe o nekem spornem razmerju ali sporni pravici, marveč odločbo, ki bo v korist vseh udeležencev. Mejni spor pa ni tipičen nepravdni postopek, ampak sodi med tiste nepravdne postopke, ki po svoji pravni naravi bolj sodijo v pravdni postopek, vendar pa so iz posebnih razlogov odkazani v nepravdno sodstvo. V mejnem postopku nastopajo stranke kot nosilci nasprotujočih si koristi in zahtev (vsaka stranka zatrjuje svoj potek mejne črte), o katerih mora sodišče odločiti. Zato se v teh zadevah pojem udeleženca določa podobno kot v pravdnem postopku, torej na podlagi formalnega kriterija. Formalni kriterij pa je ustrezno procesno dejanje ene stranke, torej predlog za določitev meje. Na podlagi tega dejanja predlagatelja je druga stranka pritegnjena v postopek. Tako kot v drugih spornih nepravdnih zadevah, je tudi v postopku za ureditev meje pojem udeleženca čisto formalen in procesualen. Če ni navedbe nasprotnega udeleženca, tudi ne more biti stranskega intervenienta, zato je brezpredmeten tudi pritožbeni očitek sodišču, da bi moralo postopati po 204. členu ZPP. Glede na navedeno, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP).