Jedro

Narava pravice, ki jo v konkretnem primeru uveljavlja tožnica, solastnikov spornih nepremičnin ne postavlja v tako razmerje, ki bi terjalo enotno obravnavo obeh solastnikov. Tožnica namreč ne zahteva novega solastniškega deleža, s čimer bi spremenila solastniško razmerje na nepremičninah, temveč posega v že obstoječi solastniški delež toženca. Ker lahko toženec s svojim solastniškim deležem načeloma razpolaga brez soglasja drugega solastnika, odločitev o tožničinem zahtevku v nobenem primeru ne bi posegla v upravičenja drugega solastnika. Zato tudi ne more biti utemeljenega razloga zahtevati njegovo udeležbo v pravdi v okviru nujnega sosporništva.

Obrazložitev

Reviziji tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi v delu, v katerem je bila spremenjena sodba sodišča prve stopnje in zavrnjen zahtevek glede solastninskega deleža na nepremičninah (prva točka izreka), ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Revizija tožene stranke se zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sodijo solastniški delež do 21/100 na parc. št. ..., vl. št. ..., k.o. ..., in na navedenih nepremičninah zgrajen stanovanjski objekt ter v drugi točki izreka prvostopenjske sodbe navedene premičnine v skupno premoženje strank, pri čemer je delež vsake stranke do 1/2. Tožencu je naložilo, da mora tožnici plačati znesek v višini 5.628,62 EUR (prej 1,348.841,50 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 1999 dalje do plačila. Zahtevek, s katerim se Okrajnemu sodišču v Kopru odreja ustrezna vknjižba v zemljiško knjigo, je zavrnilo, ter odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o solastniškem deležu na nepremičninah spremenilo tako, da je zahtevek v tem delu zavrnilo. Odločitev o stroških postopka je razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo v novo odločanje. V ostalem delu je pritožbo toženca zavrnilo in v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbo tožnice je v celoti zavrnilo.

3. Tožnica vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, da se odločbi nižjih stopenj spremenita tako, da spada v skupno premoženje strank tudi toženčev polovični solastniški delež na nepremičninah ter da je delež vsake stranke na tem deležu 1/2, podrejeno pa predlaga razveljavitev odločb nižjih sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Meni, da je stališče višjega sodišča, da je treba tožiti oba solastnika kot enotna oziroma nujna sospornika, napačno. Pravilno bi bilo le v primeru, če bi šlo za premično stvar (22. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR in 57. člen Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ), za nepremičnine pa velja načelo povezanosti zemljišča in objekta (8. člen SPZ). Sodišču očita, da je spregledalo, da je lastninska pravica vpisana v zemljiško knjigo, zato je kršilo tudi 7., 8. in 9. člen Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK). Opozarja, da je predmet tožbenega zahtevka le toženčev polovični solastniški delež, ki je neodvisen od solastniškega deleža njegovega očeta in je lahko predmet samostojnega razpolaganja. Toženčev oče ni bil stranka postopka, zato je zmotna prvostopenjska odločitev, da je delež strank na nepremičninah le 21/100 celote, ne pa 1/2 celote. Za zmanjšanje deleža od 1/2 na 21/100 ni nobena od strank postavila zahtevka, niti toženčev oče. Po mnenju tožnice je sodišče odločilo preko tožbenega zahtevka, brez tožbe in tožnika. V pravočasni dopolnitvi revizije sodiščema očita zmotno uporabo 8. člena, tretjega odstavka 66. člena in 72. člena SPZ ter zmotno uporabo 6., 7., 8. in 9. člena ZZK. Opozarja tudi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena v zvezi z 80., 81., 87., 108., 196., 204., 270., 272. in 273. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) ter na kršitev temeljnih človekovih pravic (22. in 33. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS). Meni, da bi jo moralo že prvostopenjsko sodišče pozvati na dopolnitev tožbe, če bi ugotovilo, da ni tožena prava stranka. Če je to prezrlo, bi moralo tako ravnati višje sodišče. Meritorna odločitev višjega sodišča je zato napačna in posega v 22. člen URS.

4. Toženec vlaga revizijo zoper dajatveni del izreka izpodbijane odločbe. Predlaga, da se odločbi nižjih sodišč spremenita tako, da se zavrne zahtevek za plačilo, razen za znesek 60.000,00 SIT, ki ga izrecno pripoznava. Strinja se s stališčem nižjih sodišč, da vozilo, znamke Volvo ni skupno premoženje strank. Prvostopenjskemu sodišču očita procesno kršitev, saj se ni opredelilo do vprašanja, iz katerih sredstev so bili plačani obroki za avtomobil. Meni, da tožnica ni niti trdila niti dokazovala, da so se obroki plačevali s skupnim denarjem, zato bi moralo sodišče zahtevek glede avtomobila že iz tega razloga zavrniti. Pripominja, da velja zakonska domneva le za stvari, ki so bile pridobljene v skupnosti, tožnica pa zahteva plačilo zneskov, ki jih je toženec plačeval za avtomobil, zato bi morala sama dokazati, da so bili obroki plačani iz skupnih sredstev. Ne strinja se tudi z oceno deležev pri vlaganjih v vikend na B. Opozarja, da tožnica ni niti trdila niti dokazala, da je z delom in skrbjo za gospodinjstvo in otroka veliko doprinesla k njuni skupnosti. Odločitve nižjih sodišč v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

5. Reviziji sta bili po 375. členu ZPP vročeni nasprotnima strankama, ki na njiju nista odgovorili, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija tožnice je utemeljena, revizija toženca pa ni utemeljena.

O utemeljenosti tožničine revizije

7. Tožnica uveljavlja zahtevek na ugotovitev, da spada polovični solastniški delež na nepremičninah parc. št. ..., vl. št. ..., k.o. ..., v skupno premoženje strank in da je delež vsake stranke do 1/2. Zahtevek utemeljuje s trditvami, da sta nepremičnine pridobila toženec in njegov oče vsak do 1/2 že pred nastankom zunajzakonske skupnosti strank in se vknjižila v zemljiško knjigo. Trdi, da so pred začetkom skupnosti obstajali le betonski temelji, nastavki za infrastrukturo bodoče stanovanjske hiše ter manjša količina gradbenega materiala, v času življenjske skupnosti pa je bila s skupnimi vlaganji strank zgrajena stanovanjska hiša do IV. gradbene faze. Ker je bila gradnja rezultat skupnega prispevka strank tožnica vtožuje, da toženčev polovični solastniški delež predstavlja skupno premoženje strank, vsake z deležem do 1/2, medtem ko glede deleža toženčevega očeta ne postavlja nobenega zahtevka. Prvostopenjsko sodišče je zahtevku delno ugodilo, drugostopenjsko sodišče pa je odločitev spremenilo in zahtevek v tem delu zavrnilo. Zavzelo je stališče, da sta solastnika spornih nepremičnin enotna in nujna sospornika, zato s tožbo proti enemu od njiju ni bila tožena prava stranka (pomanjkanje pasivne stvarne legitimacije).

8. Solastnina je posebna oblika lastnine, ki pomeni pravno oblast več oseb na nerazdeljeni stvari, pri čemer vsakemu od solastnikov pripada računsko določen idealni delež te stvari (prvi odstavek 13. člena ZTLR). Stvar, ki je v solastnini, torej ni razdeljena, zato se, kot pravilno opozarja višje sodišče, tudi vlaganja lahko raztezajo le na stvar kot celoto, ne pa na njen idealni del. To pa ne pomeni, da bi morala tožnica, ki trdi, da je z vlaganji pridobila stvarnopravni delež na nepremičninah, nujno tožiti oba solastnika, da bi tožila pravo stranko (nujno sosporništvo, 196. člen ZPP). Solastniki zemljišča sicer v določenih situacijah lahko nastopajo kot nujni sosporniki.(1) Narava pravice, ki jo v konkretnem primeru uveljavlja tožnica, pa solastnikov spornih nepremičnin ne postavlja v tako razmerje, ki bi terjalo enotno obravnavo obeh solastnikov. Tožnica namreč ne zahteva novega solastniškega deleža, s čimer bi spremenila solastniško razmerje na nepremičninah, temveč posega v že obstoječi solastniški delež toženca. Ker lahko toženec s svojim solastniškim deležem načeloma razpolaga brez soglasja drugega solastnika (drugi odstavek 14. člena ZTLR), odločitev o tožničinem zahtevku v nobenem primeru ne bi posegla v upravičenja drugega solastnika. Zato tudi ne more biti utemeljenega razloga zahtevati njegovo udeležbo v pravdi v okviru nujnega sosporništva.(2)

9. Ker se višje sodišče zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča ni opredelilo do pritožbenih trditev tožnice glede nepremičnine, prav tako še ni bilo odgovorjeno na ostale pritožbene trditve toženca v zvezi z nepremičnino, je revizijsko sodišče tožničini reviziji ugodilo, odločitev razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo višjemu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Zaradi sprejetega stališča revizijskega sodišča je odgovarjanje na ostale očitke zmotne uporabe materialnega prava nepotrebno. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o revizijskih stroških pridrži za končno odločbo.

10. Neutemeljen pa je procesni očitek tožnice, da bi moralo višje sodišče ob stališču, ki ga je zavzelo glede sosporništva, tožbo poslati v dopolnitev oziroma jo zavreči. Ugotavljanje stvarne legitimacije pomeni namreč materialnopravno vprašanje, ki zahteva vsebinsko presojo in meritorno odločitev o zahtevku. Ostalih procesnih kršitev tožnica ni konkretizirala, zato se revizijsko sodišče z njimi ni ukvarjalo (prvi odstavek 371. člena ZPP). Posebnega odgovora pa ne zahteva niti pavšalni očitek kršitve 33. člena URS.

O neutemeljenosti toženčeve revizije

11. Tožnica je od toženca zahtevala tudi plačilo polovice vrednosti osebnega avtomobila, znamke Volvo, glede katerega je toženec v času zunajzakonske skupnosti sklenil pogodbo o leasingu. Tožnica v tožbi res ni zatrjevala, da so se zneski obrokov plačevali iz skupnih sredstev, vendar je trditve v tej smeri v pripravljalni vlogi z dne 6. 10. 2003 dopolnila. Toženec v postopku na prvi stopnji temu ni oporekal, ampak je tožnici celo priznaval obligacijski zahtevek v višini 850.000,00 SIT oziroma kasneje 680.000,00 SIT. Prvostopenjsko sodišče izvora sredstev, iz katerih so se v času zunajzakonske skupnosti plačevali obroki po pogodbi o leasingu, sicer ni posebej ugotavljalo, vendar glede na nespornost tega dejstva to tudi ni bilo potrebno (214. člen ZPP). Iz obrazložitve pravne podlage tožničinega obligacijskega zahtevka pa je jasno razvidno, da je sodišče štelo, da je bila pogodbena obveznost v času zunajzakonske skupnosti poravnana iz skupnih sredstev strank (7. stran prvostopenjske sodbe). Iz konteksta cele obrazložitve tako izhaja, da je sodišče pretehtalo tudi to bistveno okoliščino in se do nje ustrezno opredelilo. Glede na ugotovljeni delež na skupnem premoženju in meje postavljenega zahtevka (prvi odstavek 2. člena ZPP) pa je bil tožnici iz tega naslova utemeljeno prisojen vtoževani znesek terjatve.

12. Neutemeljen je tudi toženčev očitek glede višine deleža na skupnem premoženju. ZZZDR vzpostavlja domnevo, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka (prvi odstavek 59. člena). Zakonec, ki meni, da je k skupnemu premoženju prispeval v drugačnem razmerju, lahko to domnevo izpodbije. Na njem je torej trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki utemeljujejo njegov višji delež. Tožnica je izhajala iz zakonske domneve enakih deležev, toženec pa tem trditvam ni oporekal. Navajal je le, kakšni so bili njegovi osebni dohodki in drugi prispevki k skupnemu premoženju, trditev, da bi mu zaradi tega pripadal višji delež in kolikšen delež bi to bil, pa ni podal. Meje sodne presoje določita stranki sami s svojimi zahtevki, trditvami, dokaznimi predlogi in ugovori. Stališče nižjih sodišč, da sta deleža strank na skupnem premoženju izenačena, je tako pravilno. Pravilen in ustrezno obrazložen pa je tudi zaključek, da je tožnica upravičena do povračila polovice zneska skupnih vlaganj v vikend.

13. Ker je toženčeva revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Npr. solastniki zemljišča, ki so toženi na ugotovitev obstoja služnosti. Razlog za nujno sosporništvo je v takem primeru v nedeljivi naravi stvarne služnosti, ki lahko bremeni le služečo nepremičnino kot celoto, ne pa posameznega solastniškega deleža. Podrobneje N. Betetto, Pravdni postopek – zakon s komentarjem (2. knjiga), Uradni list RS, Ljubljana 2006, str. 254-255. Op. št. (2): Prim. odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 82/2006 z dne 9. 7. 2008 in II Ips 416/2008 z dne 26. 11. 2009.