Jedro

Pritožnica zmotno navaja, da je sodišče sodbo gradilo na domnevnih izjavah oseb kot izhajajo iz uradnih zaznamkov policije. Drži sicer, da se večina izjav, kot naj bi jih posamezni odjemalci podali na policiji, v sodni preiskavi in na glavni obravnavi ni potrdila, vendar pa je sodišče prve stopnje svoje zaključke o dokazanosti posameznih prodaj oprlo na pridobljene telefonske komunikacije, glede katere je upoštevaje njene značilnosti jasno, da se nanaša na prodajo prepovedane droge, kot je sodišče prepričljivo obrazložilo v 43. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in tem razlogom ni kaj dodati.

Po oceni pritožbenega sodišča je utemeljen pritožbeni predlog za izrek pogojne obsodbe. Obtoženi namreč predhodno še ni bil obravnavan zaradi kaznivih dejanj in se tudi v obdobju šestih let po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja ni znova znašel v kazenskem postopku, kar kaže na to, da je šlo za enkratno epizodo v njegovem življenju in je mogoče utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil. Obtoženi si je očitno tudi uredil življenje, je zaposlen, živi v izvenzakonski skupnosti in skrbi za dva mladoletna otroka, predmetnega kazenskega postopka pa se je redno udeleževal in tudi s tem pokazal določeno stopnjo zrelosti ter prevzemanja odgovornosti za svoja ravnanja.

Izrek

I.Pritožbi zagovornice A. A. se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženemu A. A. na podlagi 57. in 58. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) izreče

pogojna obsodba,

v kateri se mu na podlagi prvega odstavka 186. člena KZ-1 določi

kazen 1 (eno) leto in 8 (osem) mesecev zapora,

ki se ne bo izrekla, če obtoženi v preizkusni dobi 3 (treh) let ne bo storil novega kaznivega dejanja.

II.Odločba glede izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist se razveljavi.

III.V preostalem delu se pritožba zagovornice A. A., pritožba zagovornika B. B. pa v celoti kot neutemeljena zavrne in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV.Obtoženi B. B. je dolžan plačati sodno takso za pritožbo, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje s posebnim sklepom.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtožena A. A. in B. B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obtoženemu A. A. je izreklo kazen enega leta in osmih mesecev zapora, glede katere je odločilo, da se na podlagi sedmega odstavka 86. člena KZ-1 izvrši tako, da obtoženi namesto prestajanja kazni zapora v obdobju največ treh let od izvršljivosti te sodbe opravi 1200 ur dela v splošno korist. Delo v splošno korist se opravi brez nadomestila in se izvršuje pod nadzorom svetovalca, ki ga določi organ, pristojen za probacijo pri Probacijski enoti v Kopru. Če obsojeni ne izpolnjuje nalog v okviru dela v splošno korist, se izmika stiku s svetovalcem ali kako drugače krši svoje obveznosti, sodišče s sklepom odloči, da se izrečena kazen zapora izvrši v obsegu neopravljenega dela. Obtoženemu je na podlagi drugega odstavka 45. člena KZ-1 v zvezi s 47. členom KZ-1 izreklo tudi stransko denarno kazen 300 dnevnih zneskov po 5,00 EUR, skupaj torej v višini 1.500,00 EUR, ki jo je obtoženi dolžan plačati v 10 obrokih po 150,00 EUR v roku dveh let, odvzelo mu je zaseženo prepovedano drogo in pripomočke za hrambo ter odločilo, da mora plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Obtoženemu B. B. pa je sodišče prve stopnje na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 186. člena KZ-1 določilo kazen enega leta zapora, ki se ne bo izrekla, če obtoženi v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Odločilo je tudi, da mora obtoženi B. B. plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 7. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in ustrezno sodno takso, kar bo vse odmerjeno s posebnim sklepom, ter na podlagi 94. člena ZKP plačati stroške preložitve naroka dne 24. 10. 2022.

2.Zoper sodbo je zagovornica obtoženega A. A. vložila pritožbo, s katero sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi odločbe o kazni in stroških kazenskega postopka ter zaradi kršitve določb Ustave Republike Slovenije. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženega oprosti obtožbe in plačila vseh stroškov kazenskega postopka oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču oziroma da sodbo spremeni tako, da obtoženemu izreče pogojno obsodbo in ga oprosti plačila vseh stroškov kazenskega postopka.

3.Pritožbo je vložil tudi zagovornik obtoženega B. B., in sicer iz pritožbenega razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in iz razloga kršitve določb kazenskega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženega v celoti oprosti obtožbe, podrejeno pa da sodbo razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

4.Pritožba zagovornice A. A. je deloma utemeljena, pritožba zagovornika B. B. pa ni utemeljena.

5.Oba pritožnika uvodoma uveljavljata, da izpodbijana sodba temelji na nezakonito pridobljenih dokazih. Za zagovornika obtoženega B. B. je sporen že sam začetek predkazenskega postopka in tedanje postopanje policistov PP Cerknica. Sodišče prve stopnje je tekom postopka izdalo sklep I K 39730/2018 z dne 23. 10. 2023, s katerim je iz spisa izločilo zapisnik in potrdilo o zasegu predmetov z dne 17. 8. 2018, poročilo o kriminalistično tehničnih ugotovitvah SKP PU Ljubljana z dne 7. 9. 2018 in fotografije zasega z dne 17. 8. 2018. Pritožnik v zvezi z navedenim uveljavlja, da se je osredotočenost policistov na obtoženega B. B. oblikovala že na podlagi teh nezakonitih dokazov in ne šele po prijavi izginotja mladoletnega C. C. Takšno pritožbeno stališče ni utemeljeno, kar je v točki 7. in 8. izpodbijane sodbe prepričljivo obrazložilo že sodišče prve stopnje. Do omenjenega zasega predmetov je, kot je pojasnil policist Č. Č., prišlo v okviru dela policijske patrulje pri kontroli objektov zaradi vlomov, torej pri popolnoma nepovezanem dogodku oziroma preden je sploh prišlo do izginotja in uživanja droge C. C. ter dejstvo z dne 17. 8. 2018 niti ni vključeno v opis obravnavanega kaznivega dejanja. Do osredotočenosti suma na obtoženega B. B. v povezavi z obravnavanim kaznivim dejanjem je prišlo šele na podlagi v septembru 2018 pridobljene izjave C. C., katerega pogrešanje je predhodno prijavila njegova mama D. D.. Slednja je tudi zaznala, da naj bi C. C. užival prepovedane droge in je o tem obvestila policiste, ki so nato od njega pridobili izjavo, kjer je povedal, da naj bi mu prepovedano drogo priskrbel B. B.. Iz podatkov spisa tako nikjer ne izhaja, da bi policisti med pogovorom z C. C., ravno zaradi predhodnega (nezakonitega) zasega mlinčka za konopljo sami posumili na B. B. kot dobavitelja droge, temveč je o tem samoiniciativno povedal C. C.. Glede na navedeno tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, s tem, ko iz spisa ni izločilo tudi naknadno pridobljenih obremenilnih dokazov oziroma je nanje oprlo sodno odločbo, saj ne gre za t.i. sadeže zastrupljenega drevesa, torej dokaze, ki bi bili pridobljeni na podlagi predhodno nezakonitega dokaza (drugi odstavek 18. člena ZKP).

6.Zagovornica obtoženega A. A. v pritožbi ponovno, kot tudi že večkrat poprej tekom postopka, navaja, da je bila hišna preiskava stanovanja in osebna preiskava obtoženega A. A. odrejena nezakonito, saj glede navedenega obtoženega niso obstajali utemeljeni razlogi za sum, da je storil obravnavano kaznivo dejanje, odredba pa je tudi pomanjkljivo obrazložena. Do tega vprašanja se je že večkrat opredelilo sodišče prve stopnje, kot tudi pritožbeno sodišče, ki je s sklepom VII Kp 39730/2018 z dne 18. 8. 2022 zavrnilo pritožbo zoper sklep s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izločitev teh spornih dokazov. Po ponovni preučitvi zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da se naknadno v postopku niso odkrile nobene nove okoliščine, ki bi, kar se tiče same odredbe, terjale morebitno spremembo že zavzetega stališča. V odredbi za hišno in osebno preiskavo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Kpd 62358/2018 z dne 28. 12. 2018 so izkazani utemeljeni razlogi za sum, da je obtoženi A. A. storil očitano mu kaznivo dejanje in tudi verjetnost, da se bodo pri preiskavi odkrili predmeti ali sledovi kaznivega dejanja, ki so pomembni za kazenski postopek. Odredba temelji na izjavi C. C. o tem, da naj bi mu obtoženi B. B. dvakrat v septembru 2018 priskrbel prepovedano drogo kokain in konopljo, katero naj bi skupaj šli iskat k prodajalcu v Postojno, s katerim naj bi B. B. kontaktiral preko telefona, nadalje na podlagi podatkov o udeležencih, okoliščinah in dejstvih elektronskega komuniciranja, iz katerih izhaja, da je obtoženi B. B. dne 12. in 19. 9. 2018 komuniciral z obtoženim A. A. ter analize zaznave elektronskih naprav na baznih postajah in iz tega izhajajočih dejstev glede nahajališč vpletenih oseb. V zvezi s podatki o zaznavi uporabe telefonov po posameznih baznih postajah ne držijo pritožbene navedbe, da celoten postopek temelji zgolj na policijski analizi premikanja glede na bazne postaje, saj ti podatki, v povezavi z drugimi obstoječimi dokazi, predstavljajo zgolj eno izmed okoliščin, ki je v predkazenskem postopku podpirala obstoj utemeljenih razlogov za sum, da je obtoženi storil obravnavano kaznivo dejanje. Nahajanje v območju iste bazne postaje tudi ne pomeni, da sta osebi v neposrednem stiku in tako ne bi potrebovali komuniciranja preko telefonov, kot zmotno navaja pritožnica, temveč zgolj to, da se nahajata v bližini, na istem širšem ali ožjem območju, kar ob zaznani predhodni komunikaciji lahko predstavlja okoliščino, na podlagi katere je mogoče dodatno sklepati na obstoj dogovora in izvedbo prodaje prepovedane droge. Tudi pritožbene navedbe o tem, da so tedaj obstajali tudi (utemeljeni) razlogi za sum, da so drogo obtoženemu B. B. dobavili drugi osumljenci, s katerimi je bil v telefonskem kontaktu (E. E., F. F. oziroma drugi neznani storilci) in okoliščina, da teh osumljencev tekom predkazenskega postopka niso preiskovali ne vplivajo na to, da je bil glede obtoženega A. A. podan ustrezen dokazni standard, ki dovoljuje poseg v njegove pravice, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ki je zavzelo stališče, da so bili ob izdaji odredbe podani vsi zakonski pogoji po 214. in 215. členu ZKP. Tako ne držijo pritožbene navedbe, da sum ni mogel biti dovolj zožen zgolj zoper obtoženega A. A. oziroma da bi organi pregona v predkazenskem postopku ravnali arbitrarno. Vsled takšni presoji se sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno opredeljevati do obstoja pogojev za morebitno preiskovanje drugih oseb, ki niso subjekti tega kazenskega postopka in okoliščine v zvezi z njimi, ugotovitev, vezanih na obtoženega A. A., ne morejo relativizirati.

7.Sodišče prve stopnje je v zvezi z očitki, da je obtoženi A. A. dne 12. 9. 2018 in 19. 9. 2018 s posredovanjem obtoženega B. B. C. C. prodal 5 gramov konoplje in 1 gram kokaina presodilo, da glede dejanja z dne 12. 9. 2018 ni dovolj dokazov za gotov zaključek, da bi obtoženi B. B. prepovedano drogo nabavil pri obtoženem A. A. in je slednjega spoznalo za krivega zgolj za prodajo prepovedane droge dne 19. 9. 2018. Pritožbeno sodišče po preučitvi celotne zadeve, pritožbenih navedb in razlogov izpodbijane sodbe, ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče po resnici in popolnoma ugotovilo vsa odločilna dejstva in pravilno presodilo, da zbrani dokazi vodijo k zaključku, da je obtoženi storil to kaznivo dejanje. V tem delu je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo okoliščino, ki jo uveljavlja pritožnica, in sicer, da je obtoženi B. B. dne 12. 9. 2018 v kritičnem času, ko se je nahajal na območju Postojne, komuniciral z več različnimi osebami in ni bilo mogoče zanesljivo ugotoviti od koga je nabavil prepovedano drogo, ki jo je nato izročil C. C. Drugače pa je glede dejanja z dne 19. 9. 2018, glede katerega pa so izsledki preiskave mobilnega telefona, zaseženega obtoženemu A. A., pokazali, da je v kratkem času, ko se je obtoženi B. B. nahajal v Postojni, komuniciral le s A. A. in je med njima tudi prišlo do srečanja, kar vse je natančno in prepričljivo v 34. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo že sodišče prve stopnje. Prav ta zavarovana komunikacija je tako bistveni razlikovalni element v primerjavi z očitkom za dne 12. 9. 2018, katerega je sodišče štelo za nedokazanega in ga izpustilo iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe. Pritožnica v zvezi s tem sicer navaja, da je obtoženi B. B. dne 19. 9. 2018 ob 18.09 in 18.29 uri komuniciral s še dvema telefonskima številkama neznanih uporabnikov, vendar je potrebno upoštevati, da je šlo za dohodne klice in je tako manj verjetno, da bi šlo za dobavitelje prepovedane droge. Kot že rečeno pa ni mogoče spregledati, da je za komunikacijo z obtoženim A. A. ugotovljena tudi njena vsebina, iz katere je jasno razbrati, da sta se v kritičnem času, to je okrog 18.37 ure, ko se je glede na podatke baznih postaj obtoženi B. B. dejansko nahajal v Postojni, sestala pri delavnicah za centrom. Glede na navedeno tako vsebina komunikacije, v povezavi s preostalimi dokazi, zanesljivo potrjuje, da je med obtoženima prišlo do srečanja zaradi prodaje prepovedane droge, namenjene C. C.

8.Oba pritožnika v zvezi s temi očitki uveljavljata tudi nezanesljivost izpovedbe C. C. in navajata, da so okoliščine poteka izletov v Postojno zaradi nasprotujočih si izpovedb zaslišanih prič ostale nerazčiščene. Pritožbeno sodišče se z navedenim ne strinja. Kljub določenim razhajanjem v navedbah C. C., ki jih je podal tekom postopka in tudi v razmerju do izpovedbe G. G., se pritožbeno sodišče pridružuje zaključkom prvostopenjskega sodišča glede njegove verodostojnosti, kot izhajajo iz 27. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. C. C. in G. G. sta različno izpovedovala predvsem glede lokacije zaustavitve oziroma parkiranja v Postojni v času, ko je obtoženi B. B. zapustil avtomobil in šel iskat prepovedano drogo, in sicer sta omenjala bloke v bližini šolskega centra, Kidričevo naselje, bližino železniške postaje in pokopališče. Pritožnica v zvezi s tem navaja, da na tem območju prebivata tudi E. E. in F. F., kar sicer drži, ima pa na tem območju bivališče tudi obtoženi A. A., tako da ta okoliščina ne omaje ugotovitev sodišča prve stopnje. V teh okoliščinah po oceni pritožbenega sodišča tudi ne gre za razhajanja glede odločilnih dejstev oziroma njune različne navedbe, ob upoštevanju ostalih dokazov, ne morejo vplivati na prepričljive in logične zaključke sodišča prve stopnje, ki je kot ključne upoštevalo podatke o telefonski komunikaciji med obtoženima B. B. in A. A. ter je svoje ugotovitve v 34. točki obrazložitve tudi prepričljivo argumentiralo. Priči C. C. in G. G. sta enako izpovedovala o tem, da je v Postojni avtomobil zapustil samo obtoženi B. B., sodišče prve stopnje pa je tudi prepričljivo pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedbi G. G. o tem, da mu ni bilo znano kaj je bil namen poti v Postojno in zanesljivo ugotovilo, da so vsi akterji vedeli, da je obtoženi B. B. C. C. priskrbel prepovedano drogo. O tem je vse od podaje ovadbe kot tudi v preiskavi in na glavni obravnavni konsistentno izpovedoval C. C. in niso utemeljene navedbe zagovornika obtoženega B. B., da naj bi bila njegova obremenilna izjava prirejena predhodnemu teku postopka in naj bi zanj predstavljala presenečenje. Okoliščina, ki jo uveljavlja pritožnica, da niti C. C. niti G. G. obtoženega A. A. nista omenjala je logična, saj sta obtoženega B. B., ki je šel po drogo, čakala v avtomobilu in nista videla kdo mu je to drogo priskrbel. Prav tako zaključkov sodišča prve stopnje ne omaje navedba C. C., da naj bi ob drugem odhodu v Postojno omenjali osebo ženskega spola, kateri naj bi se mudilo v službo, saj naj bi o tem govorili še pred odhodom v Postojno, v nadaljevanju pa je obtoženi B. B. komuniciral le z obtoženim A. A. Tudi sicer pa C. C. ni vedel povedati, od koga je obtoženi B. B. dobil prepovedano drogo, saj ga je čakal v avtomobilu. Enako velja za dejstvo, da je C. C. prepoznal E. E. kot osebo, ki mu je prodala prepovedano drogo, saj iz Uradnega zaznamka o opravljeni prepoznavi osebe po fotografijah z dne 22. 1. 2019 oziroma iz preostalih podatkov spisa ne izhaja, v zvezi s čim je bila ta prepoznava sploh opravljena oziroma ne izhaja, da bi šlo za prepoznavo osebe, ki je B. B. zanj dobavila prepovedano drogo, glede na sicerjšnje njegove navedbe, da te osebe sploh ni videl. Kar se tiče vrste prepovedane droge so nadalje neutemeljene tudi pritožbene navedbe o tem, da ne obstaja nikakršen indic, kaj šele dokaz o tem, da bi obtoženi A. A. kakorkoli manipuliral s kokainom. Izkazano je, da je obtoženi B. B. drogo za C. C. dobil od obtoženega A. A., C. C. pa je prepričljivo in skladno izpovedoval, da mu je B. B. priskrbel tako konopljo kot tudi kokain in navedel tudi zneske denarja, ki jih je za to izročil B. B. Gre za 60,00 oziroma 120,00 EUR, iz česar izhaja, da ni šlo zgolj za dobavo konoplje, temveč tudi kokaina, ki ima, kot je splošno znano, višjo ceno ter so tako tudi očitki glede prodaje kokaina utemeljeni. Pritožnica, tako kot ob uveljavljanju nezakonitosti odredbe za hišno in osebno preiskavo, tudi izpodbijani sodbi očita, da zaključke gradi zgolj na podlagi analize podatkov baznih postaj glede nahajališč uporabnikov posameznih elektronskih naprav. Slednje ne drži, kot izhaja iz zgornje obrazložitve, je sodišče prve stopnje upoštevalo zlasti izpoved C. C. in izsledke zavarovane telefonske komunikacije med obtoženima, podatke baznih postaj pa je upoštevalo le kot eno izmed okoliščin, ki kaže zlasti na smer oziroma območje in časovne okoliščine gibanja obtoženega B. B., kar vse je sodišče prve stopnje pojasnilo v 31. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer je upoštevalo tudi dejstvo, da se lahko celice baznih postaj deloma tudi prekrivajo in tako ne držijo pritožbene navedbe, da izpodbijana sodba o tem nima razlogov.

9.Zagovornica obtoženega A. A. nadalje opozarja, da niso dokazane tudi prodaje konoplje različnim odjemalcem. V zvezi s tem pritožnica zmotno navaja, da je sodišče sodbo gradilo na domnevnih izjavah oseb kot izhajajo iz uradnih zaznamkov policije. Drži sicer, da se večina izjav, kot naj bi jih posamezni odjemalci podali na policiji, v sodni preiskavi in na glavni obravnavi ni potrdila, vendar pa je sodišče prve stopnje svoje zaključke o dokazanosti posameznih prodaj oprlo na pridobljene telefonske komunikacije, glede katere je upoštevaje njene značilnosti jasno, da se nanaša na prodajo prepovedane droge, kot je sodišče prepričljivo obrazložilo v 43. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in tem razlogom ni kaj dodati. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi stališče pritožnice, da prav vsaka komunikacija še ni pomenila prodaje prepovedane droge ali določila njene količine ter je posamezne nedokazane očitke izpustilo iz opisa kaznivega dejanja, v katerega je vneslo zgolj prodaje, glede katerih iz zavarovane komunikacije jasno izhaja tako povpraševanje po prepovedani drogi kot tudi nadaljnji dogovor za srečanje in predajo droge med obtoženim in posameznim odjemalcem. Sodišče prve stopnje je tako tudi po oceni pritožbenega sodišča zanesljivo ugotovilo, da je obtoženi v obdobju od 14. 4. 2018 do 4. 1. 2019 različnim odjemalcem večkrat dobavil prepovedano drogo konopljo, posamičnih očitkov pa pritožnica obrazloženo niti ne izpodbija.

10.Nazadnje pritožnica sodbo izpodbija tudi glede izrečene kazni in odločitve glede plačila stroškov kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je obtoženemu A. A. izreklo kazen zapora v trajanju enega leta in osmih mesecev ter na podlagi sedmega odstavka 86. člena KZ-1 odločilo, da se kazen izvrši na način, da namesto prestajanja kazni zapora v obdobju treh let od izvršljivosti sodbe opravi 1200 ur dela v splošno korist. Glede na okoliščine, ki jih je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, pa je po oceni pritožbenega sodišča utemeljen pritožbeni predlog za izrek pogojne obsodbe. Obtoženi namreč predhodno še ni bil obravnavan zaradi kaznivih dejanj in se tudi v obdobju šestih let po storitvi obravnavanega kaznivega dejanja ni znova znašel v kazenskem postopku, kar kaže na to, da je šlo za enkratno epizodo v njegovem življenju in je mogoče utemeljeno pričakovati, da kaznivega dejanja ne bo ponovil. Obtoženi si je očitno tudi uredil življenje, je zaposlen, živi v izvenzakonski skupnosti in skrbi za dva mladoletna otroka, predmetnega kazenskega postopka pa se je redno udeleževal in tudi s tem pokazal določeno stopnjo zrelosti ter prevzemanja odgovornosti za svoja ravnanja. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo in obtoženemu na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri pa mu je ob upoštevanju teže storjenega kaznivega dejanja, daljšega obdobja izvrševanja in posledične vztrajnosti določilo kazen enega leta in osmih mesecev zapora in preizkusno dobo treh let, katera je po oceni pritožbenega sodišča dovolj dolga, da bo obtoženi v tem obdobju s svojim nadaljnjim vzornim vedenjem in ravnanjem lahko opravičil zaupanje sodišča, dano mu z izrekom te pogojne obsodbe. Glede na navedeno spremembo pa kot nepotreben odpade izrek glede alternativne izvršitve zaporne kazni, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da se ta odločitev razveljavi.

11.V zvezi z izrečeno stransko denarno kaznijo pa pritožnica neutemeljeno uveljavlja, da ni izkazano, da bi obtoženi dejanje storil iz koristoljubnosti ter se sklicuje na izpovedbe zaslišanih prič o tem, da je obtoženi prepovedano drogo tudi kdaj častil. Vendar pa tudi v tem primeru iz ugotovljene telefonske komunikacije med obtoženim in njegovimi odjemalci izhaja, da jih je redno pozival k plačilu za dobavljeno drogo in velik del komunikacije med njimi obsega medsebojno usklajevanje še preostalega dolga, kar kaže na to, da je obtoženi drogo dobavljal zaradi pridobitve premoženjske koristi in je izrek stranske denarne kazni tako po temelju kot tudi višini (katere pritožba obrazloženo niti ne izpodbija) povsem utemeljen.

12.Nazadnje pa je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje glede obveznosti plačila stroškov kazenskega postopka. Drži sicer pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da se je obtoženemu v času kazenskega postopka rodila hčerka in je tako z razmeroma nizkimi dohodki dolžan preživljati dva mladoletna otroka. Na drugi strani pa iz na pritožbeni seji predložene odločbe Centra za socialno delo Primorsko - Notranjske z dne 7. 1. 2025 sicer res izhaja, da prejema le dobrih 1.300,00 EUR mesečnega dohodka, je pa razvidno tudi, da ima obtoženi v lasti precej premoženja večje vrednosti (dve vozili - od katerih vozilo BMW presega 28-kratnik minimalnega dohodka in stanovanje v Postojni) in tako ne drži, da bi bilo zaradi plačila stroškov postopka ogroženo njegovo preživljanje oziroma preživljanje oseb, ki jih je dolžan vzdrževati ter mu je tako utemeljeno naloženo plačilo stroškov kazenskega postopka.

13.Čeprav obtoženi B. B. v pritožbi ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obtoženega, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo vse relevantne okoliščine in je obtoženemu izreklo primerno kazensko sankcijo, to je pogojno obsodbo, v kateri je tudi določilo primerno zaporno kazen ter preizkusno dobo, kar vse je v 86. točki izpodbijane sodbe tudi prepričljivo obrazložilo in tako v tem delu v odločbo o kazenski sankciji ni bilo potrebno posegati.

14.Upoštevaje vse zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi zagovornice obtoženega A. A. in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtoženemu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen enega leta in osmih mesecev zapora, ki se ne bo izrekla, če obtoženi v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. V preostalem delu, glede pritožbe zagovornika obtoženega B. B. pa v celoti, ker se pritožbene navedbe izkažejo za neutemeljene in ker pri preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere je po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, sodišče druge stopnje pritožbi na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15.Ker obtoženi B. B. s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, je v skladu z 98. členom v zvezi s 95. členom ZKP, dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso, ki bo odmerjena s posebnim sklepom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

16.Obtoženi A. A. je s pritožbo svoje zagovornice deloma uspel, zato izrek o stroških pritožbenega postopka v tem delu kot nepotreben odpade (drugi odstavek 98. člena ZKP).

Zveza: