Jedro

Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla razlogov, zakaj, glede na zakonsko določbo (107. člen ZDoh - 114. člen p.b.), šteje, da se z izterjavo dolga iz naslova dohodnine ne bi spravilo v nevarnost ne le nujno preživljanje tožnice kot zavezanke, pač pa tudi njenih družinskih članov, da bi lahko zavrnila tožničino vlogo za odpis dohodnine.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Izvršnega sveta skupščine občine ... z dne 30.6.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 114. člena zakona o dohodnini (prečiščeno besedilo) odločila, da se vlogi tožnice za odpis doplačila dohodnine za leto 1991 v znesku 3.649 SIT ne ugodi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je tožnica z vlogo zaprosila za odpis doplačila dohodnine za leto 1991 v znesku, ki je razviden iz odmerne odločbe Republiške uprave za javne prihodke - izpostave ..., ker ga zaradi socialne ogroženosti ne more poravnati. Tožena stranka citira določbo 114. člena zakona o dohodnini (prečiščeno besedilo). Tožena stranka je predlog davčnega organa obravnavala na svoji seji dne 3.6.1993 in sprejela sklep, da se tožnici dolg iz naslova dohodnine iz leta 1991 ne odpiše, ker so tožničini neto prejemki presegli neto znesek zajamčenega osebnega dohodka kot minimalnega zneska, ki zagotavlja materialno in socialno varnost delavcev.

Tožnica v tožbi navaja, da ni presegla zneska zajamčenega osebnega dohodka. Zaradi socialne ogroženosti ne more poravnati doplačila dohodnine za leto 1991 v znesku 3.649 SIT. Preživlja namreč tri družinske člane. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je poleg kriterijev, ki so vplivali na odločitev in so razvidni iz izpodbijane odločbe, potrebno upoštevati še naslednje: dolg tožnice kot zavezanke iz naslova dohodnine se je po podatkih davčnega organa zmanjšal, ker ima za leto 1993 po odločbi preplačilo v znesku 1.887 SIT. Sedanji dolg tako znaša 1.762 SIT (3.649 - 1.887 SIT), z zamudnimi obrestmi za leto 1993 v znesku 605 SIT. Zato dolg skupaj znaša 2.367 SIT; J.P. (tožničin zakonec) je v 1993. letu prejel vračilo dohodnine v znesku 6.216 SIT (po odmeri dohodnine za leto 1992); kljub temu zakonca nista kompenzirala plačila z vračilom dohodnine; zajamčena plača je v času vložitve tožničine vloge za odpis dohodnine znašala bruto 25.000 SIT, neto pa 15.937 SIT.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Navedba razloga v obrazložitvi izpodbijane odločbe, to je, da so tožničini neto prejemki presegli neto znesek zajamčenega osebnega dohodka kot minimalnega zneska, ki zagotavlja materialno in socialno varnost delavcev, zaradi česar tožena stranka tožnici kot zavezanki dolga iz naslova dohodnine za leto 1991 ni odpisala, po presoji sodišča, glede na zakonski pogoj po 107. členu (114. členu prečiščenega besedila) zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90, 34/91 in prečiščeno besedilo, št. 14/92), ni dovolj. Tožena stranka bi morala v obrazložitvi izpodbijane odločbe navesti razloge, zakaj, glede na zakonsko določbo, šteje, da se z izterjavo dolga iz naslova dohodnine ne bi spravilo v nevarnost ne le nujno preživljanje tožnice, pač pa tudi njenih dveh družinskih članov (24.letnega in šoloobveznega otroka), da bi lahko zavrnila tožničino vlogo za odpis dohodnine za leto 1991. Ne zadostuje namreč citirana pavšalna navedba le enega merila v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki pa tudi sicer, glede na zakonsko določbo, ni konkretizirana. Zaradi tega izpodbijane odločbe niti ni mogoče preizkusiti. Z dopolnilnimi navedbami v odgovoru na tožbo pa tožena stranka ne more odpraviti navedeno pomanjkljivost izpodbijane odločbe.

Zato je tožena stranka kršila določbe 2. odstavka 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), v zvezi z določbami 142. in 143. člena ZUP.

Glede na navedeno je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUP in ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).