Jedro

Dokazno breme za izločitveni zahtevek v celoti nosi zavezanec. Glede na dano pooblastilo, da se del premoženja, ki ne služi osnovni dejavnosti, lahko izloči iz lastninjenja, mora biti obrazložena odločitev, ki se glede na namen zakona šteje za najprimernejšo.

Izrek

Tožbi se delno ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo z dne 2.6.1993 odpravi v zavrnilnem delu pod 2. točko izreka, v ostalem pa se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 57. člena zakona o zadrugah (v nad. ZZ, Uradni list RS, št. 13/92, 7/93) med drugim odločila, da pri lastninskem preoblikovanju zavezanca podjetja ... imajo kot zadružni upravičenci pravico sodelovati: ...

(pod 1. točko izreka) ter da se iz lastninjenja zavezanca izloči premoženje, ki se nanaša na ..., v preostalem delu pa je zahtevek zavezanca na izločitev premoženja zavrnila (2. točka izreka). V obrazložitvi odločbe glede zavrnilnega dela izločitvenega zahtevka (kar je sporno v tem upravnem sporu) ugotavlja, da je tožeča stranka poleg ... izločala še skladišče trgovskega blaga s podzemnimi cisternami v ... in opremo nabavljeno po letu 1990. Glede opreme ugotavlja, da gre za premoženje, ki služi za izvajanja tiste osnovne dejavnosti, s katero so zadružni upravičenci sodelovali. Isto ugotavlja za skladišče in navaja, da se podzemni del uporablja za shranjevanje vina, skladišče v prizemnih prostorih v obsegu cca 80 % pa do leta 1996 služi za potrebe Zavoda Republike Slovenije za blagovne rezerve, kadar je to potrebno in ga ne uporablja zavezanec za svoje potrebe.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve pravil postopka. V obrazložitvi navaja, da zadružni upravičenci smejo sodelovati pri lastninjenju samo s tistimi deli podjetja ali celotnim podjetjem, s katerim so trajneje proizvodno ali poslovno sodelovali. Tožena stranka lahko izloči iz lastninjenja premoženje, če ugotovi, da ne služi osnovni dejavnosti. Ko zakonodajalec govori o osnovni dejavnosti ima očitno v mislih tisto dejavnost, ki je del poslovnega sodelovanja in proizvodne kooperacije in ne tretje dejavnosti. Skladišče trgovskega blaga je posebna dejavnost, ki ni bila osnovna dejavnost kooperacijskega odnosa prodaje in predelave grozdja. Podzemne cisterne prav tako nujno ne služijo osnovni dejavnosti. Tožena stranka je prezrla, da je pri izgradnji skladišč sodelovala Republika Slovenija, ki je financirala izgradnjo skladišč za skladiščenje strateških rezerv in ne za predelavo in skladiščenje vina. Poročilo Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj, Republiške direkcije za blagovne rezerve z dne 7.6.1993 kaže na to, da slednja zavzema drugačno stališče glede tega vprašanja kot tožena stranka. Zato bi tožena stranka s pomočjo izvedenca ustrezne stroke morala ugotoviti, ali skladiščenje trgovskega blaga predstavlja osnovno dejavnost ... Prav tako bi bilo potrebno ugotoviti kapacitete podzemnih cistern in oceniti ali so takšne cisterne del osnovne dejavnosti. Isto velja za opremo. Sicer pa napadene odločbe v tem delu niti ni mogoče preizkusiti, saj tožena stranka enostavno zaključi, da gre za opremo, ki služi osnovni dejavnosti podjetja, ne da bi opremo opisala niti ne našteje osnovne dejavnosti, kateri naj bi služila. Tožena stranka je tako prekoračila pooblastilo iz 62. člena zakona, saj sme uporabiti prosti preudarek šele na podlagi ugotovljenih dejanskih okoliščin. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je osnovna dejavnost ... odkup in predelava grozdja. Predelavi grozdja oziroma proizvodnji vina nedvomno služi skladišče s podzemnimi cisternami za vino. Skladišče je bilo res delno namenjeno Republiški direkciji za blagovne rezerve, vendar zakon ne določa, da bi le-to moralo izključno služiti osnovni dejavnosti. Opremo pa je zavezanec izločeval iz razloga, da je nabavljena po letu 1990 in ne iz razloga, da ne bi služila osnovni dejavnosti. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Prizadete stranke na tožbo niso odgovorile.

Tožba je utemeljena glede zavrnilenga dela pod točko 2 izreka izpodbijane odločbe.

V obravnavani zadevi gre za lastninsko preoblikovanje zavezanca iz seznama 57. člena ZZ. Iz tožbenih navedb izhaja, da tožeča stranka izpodbija 2. točko izreka v delu, v katerem je bila zavrnjena njena zahteva na izločitev skladišča in opreme nabavljene po letu 1990 iz lastninjenja.

Po določbi 3. odstavka 62. člena ZZ se iz lastninjenja po 59. členu cit. zakona lahko izloči del premoženja podjetja iz seznama, če se ugotovi, da to premoženje ne služi za izvajanje osnovne dejavnosti podjetja. Navedeni zahtevek na izločitev skladišča in opreme je tožena stranka zavrnila z obrazložitvijo, da skladišče in oprema služita osnovni dejavnosti zavezanca "t.j. proizvodnji vina." Zato ne drži tožbena trditev, da tožena stranka ne ugotavlja osnovne dejavnosti zavezanca. Tej ugotovitvi, da je to proizvodnja vina tudi ne ugovarja. Toda po presoji sodišča je utemeljen tožbeni ugovor nepopolne ugotovitve dejanskega stanja glede izločevanega dela premoženja. V izpodbijani odločbi namreč glede prizemnega dela izločevanega skladišča ni nobene konkretne ugotovitve o tem, kateri dejavnosti tožeče stranke služi tisti del skladišča, ki ga ona uporablja. Ugotovljeno je le, da v obsegu cca 80 % površine do leta 1996 po potrebi služi za potrebe blagovnih rezerv Republike Slovenije. Toda ne glede na slednjo ugotovitev zaključuje, da obravnavano skladišče služi osnovni dejavnosti tožeče stranke, to je predelavi vina. Toda po mnenju sodišča tak sklep nima podlage v gornji dejanski ugotovitvi, drugih dejanskih okoliščin glede tega pa v odločbi ne navaja. Zato te odločilne dejanske ugotovitve ni mogoče preizkusiti. Res je sicer, da ni nujno, da bi podzemni del skladišča s cisternami služil osnovni dejavnosti - to je shranjevanju vina, vendar tudi v tožbi tožeča stranka ne navaja ničesar konkretnega, da ne služi temu namenu. Zato tega pavšalnega ugovora ni bilo mogoče upoštevati.

Tožeča stranka tudi utemeljeno opozarja, da odločbe v delu, ki se nanaša na izločevano opremo, ni mogoče preizkusiti, ker tožena stranka ne navaja, za kakšno opremo gre. Zato ni mogoče preizkusiti dejanskega sklepa, "da gre za premoženje, ki služi za izvajanje osnovne dejavnosti", s čemer je podana bistvena kršitev pravil postopka. V odgovoru na tožbo tožena stranka sicer navaja, da je tožeča stranka opremo izločevala iz razloga, ker je bila le-ta nabavljena po letu 1990 in ne iz razloga, da ne bi služila osnovni dejavnosti. Ne glede na to, da z odgovorom na tožbo ni mogoče dopolnjevati razlogov izpodbijane odločbe, čas nabave opreme tudi po oceni sodišča sam zase še ni razlog za izločitev premoženja. Toda tožena stranka zahtevka glede izločevane opreme ni zavrnila iz tega razloga, ampak iz razloga, da gre za premoženje, ki služi osnovni dejavnosti. Sodišče pa presoja zakonitost izdane odločbe.

Glede na obrazloženo bo tožena stranka v ponovnem postopku morala predvsem konkretno ugotoviti, za kakšno dejavnost tožeča stranka uporablja izločevano skladišče in na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja oceniti, ali to služi osnovni dejavnosti ... ali ne. Isto velja za izločevano opremo, ki mora biti konkretno navedena, saj je samo tako mogoče oceniti ali gre za opremo, ki služi za izvajanje osnovne dejavnosti ali ne. Pri tem ni mogoče prezreti, da je priloženi seznam izločevane opreme zelo pester, saj zajema tako npr. stiskalnice in viličarje, blagajne, telefaxe, radiatorje, police itd. in niti ni ločeno, kaj tožeča stranka izločuje pri ... in kaj pri ... Če bi se v zvezi z oceno ali izločevana oprema služi osnovni dejavnosti ali ne izkazalo, da je zato potrebno strokovno znanje, bo po potrebi potrebno o tem zaslišati izvedenca ustrezne stroke ob upoštevanju 184. člena ZUP. Toda jasno je, da dokazno breme za izločitveni zahtevek v celoti nosi tožeča stranka, ki bo morala zlasti zahtevek za izločitev opreme predvsem opisno konkretno opredeliti in predložiti ustrezne dokaze. Ugotovljeno dejansko stanje in dokaze zanj bo tožena stranka morala navesti v obrazložitvi odločbe, kakor tudi pravne predpise in razloge za sprejeto odločitev. Glede na dano pooblastilo, da del premoženja, ki ne služi osnovni dejavnosti, lahko izloči, bo morala obrazložiti tudi prosti preudarek to je odločitev, ki jo spričo danih okoliščin glede na namen zakona šteje za najprimernejšo. Glede na obrazloženo je izpodbijana odločba v zavrnilnem delu v 2. točki izreka nezakonita iz razlogov 1. in 3. točke 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih. Zato je sodišče tožbi ugodilo in v tem delu odpravilo izpodbijano odločbo. Tožeča stranka sicer predlaga odpravo odločbe, čeprav je iz vsebine tožbe razvidno, da jo izpodbija le v zavrnilnem delu 2. točke izreka, zato je sodišče tožbeni predlog v preostalem delu zavrnilo.

V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije je sodišče pravila ZUS in ZUP smiselno uporabilo kot republiška predpisa.