Jedro

Po citirani določbi ZPP je prvi primer privilegirane spremembe tožbe podan, če tožnik zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, iz iste dejanske podlage zahteva drug predmet ali denarni znesek. Gre za spremembo tožbenega predloga ob pretežno nespremenjeni dejanski podlagi. Pretežno zato, ker je pogoj za takšno spremembo, da so se po vložitvi tožbe okoliščine toliko spremenile, da tožnik s prvotnim zahtevkom ne bi uspel (npr. ker izpolnitev pogodbe ni mogoča, zahteva tožnik vzpostavitev prejšnjega stanja, ker je stvar, ki jo je tožnik zahteval s tožbo, uničena, zahteva denarno odškodnino, itd.).

Po oceni pritožbenega sodišča so izpolnjeni pogoji za dopustitev spremembe tožbe po prvem odstavku 185. člena ZPP. Po navedeni določbi lahko sodišče tudi v primeru, ko toženec spremembi tožbe nasprotuje, dovoli spremembo, če oceni, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerij med strankama. Načelo ekonomičnosti zahteva, da se, kadar je to mogoče, „izkoristi“ že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna rešitev spora. To je tudi v skladu z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu, saj bo moral v nasprotnem primeru tožnik vložiti novo tožbo, v novem postopku pa bo treba začeti vse od začetka. Zato je prav, da sodišče dovoli spremembo, če se je s tem mogoče izogniti novi tožbi, tudi če na podlagi že zbranega procesnega gradiva uveljavlja spremenjen tožbeni predlog. Po drugi strani pa je treba prav v interesu ekonomičnosti postopka preprečiti spreminjanje tožbe proti volji toženca takrat, kadar spremenjeni zahtevek s prvotnim zahtevkom nima prave zveze.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sprememba tožbe z dne 29. 10. 2013 dovoli.

II. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu sklepa sodišča druge stopnje tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 106,20 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom odločilo, da se ne dovoli sprememba tožbe z dne 29. 10. 2013. 2. Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Primarno nasprotuje navedbi sodišča prve stopnje, da je med strankama nesporno, da je odpadel interes za vodenje te pravde. Meni, da sodišče napačno izhaja iz izhodišča abstraktnosti bančne garancije, ki jo skuša razširiti tudi na presojo razmerja med strankama. V tem postopku se namreč že od vsega začetka presojajo popolnoma enaka dejstva, t.j. ali je ravnanje tožene stranke (z zahtevo za izplačilo zneska po bančni garanciji oz. z dosego izplačila) zvijačno, v nasprotju s pogodbo med strankama. Gre torej za presojo ravnanja tožene stranke in okoliščin iz temeljnega razmerja med pravdnima strankama, ne pa v (abstraktnem) odnosu do banke. Popolnoma enaka dejstva zvijačnosti oz. zlorabe bančne garancije so predmet presoje tako po prvotni tožbi, kot tudi po spremembi edine dejanske okoliščine, tj. izplačila zneska po bančni garanciji (objektivno novo dejstvo), na podlagi katere je tožeča stranka pravočasno spremenila tožbo. Glede na navedeno takšna sprememba tožbe postopka ne bo v ničemer podaljšala, temveč bo z njo dosežena končna ureditev razmerja med strankama. Prav sprejeta odločitev sodišča prve stopnje je tista, ki neutemeljeno zavleče predmetni postopek in ne pripomore k dokončni ureditvi razmerja med strankama, saj bo morala tožeča stranka (v primeru njene potrditve) na osnovi enake trditvene podlage vložiti novo tožbo, kar ji bo povzročilo ne le dodatne visoke stroške sodnih taks in odvetniških storitev, temveč bo v še večji meri obremenilo sodišče in zavleklo postopek, saj bo zahtevalo ponovno presojo enakih trditev in obsežnih listinskih prilog. Po navedenem pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da spremembo tožbe dovoli oz. podredno, sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prereka kot neutemeljene in pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa ter zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče, ki je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je zaključilo, da je izpodbijana odločitev pravno zmotna, kar je narekovalo ustrezno spremembo, kot je podrobneje obrazloženo v nadaljevanju.

6. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje (ne)dopustitev spremembe tožbe utemeljilo v bistvenem na presoji, da bi se predmetni postopek zaradi spremembe tožbe bistveno podaljšal, glede na to, da je zadeva po prvotni tožbi, z ozirom na nesporno dejstvo, da je bila bančna garancija unovčena, zrela za odločitev. K temu je dodalo, da po spremenjeni tožbi ne gre za v pretežnem enako dejansko in pravno podlago in da zgolj pričakovanje tožeče stranke, da bi bilo z dopustitvijo spremembe tožbe mogoče dokončno rešiti pravno razmerje med pravdnima strankama, ni zadosten razlog, saj bi se na podlagi spremembe tožbe predmetna pravda preveč obremenila.

7. Pritrditi je pritožbi, da je navedena presoja sodišča prve stopnje zgrešena in temelji na zmotnem tolmačenju pogojev za objektivno spremembo tožbe po prvem odstavku 185. člena ZPP oz. pogojev za privilegirano spremembo tožbe po 186. členu ZPP.

8. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je v prvi vrsti napačen zaključek sodišča prve stopnje, da prvotno postavljen zahtevek in zahtevek po spremenjeni tožbi ne temeljita na v bistvenem delu enaki dejanski podlagi.

9. Kot izhaja iz tožbenih navedb, tožeča stranka svoj prvotni zahtevek na prepoved unovčitve predmetne bančne garancije in izročitev njenega originala utemeljuje z obširnimi navedbami o tem, zakaj meni, da je svoje obveznosti po gradbeni pogodbi št. 4/2010 z dne 19.5.2010 (za izgradnjo poslovno-hotelskega objekta C. v M. izpolnila do te mere, da je uresničen končni interes tožene stranke po tej pogodbi, nadalje da pri izvedbi pogodbenih del ni zapadla v izpolnitveno zamudo in da je tožena stranka z neutemeljenimi opustitvami bistveno ovirala izvajanje del na objektu. Med drugim je izpostavila še, da predmetna bančna garancija po svojem osnovnem namenu ni predvidena za odpravo napak na izvedenih delih (za odpravo le-teh je tožena stranka zadržala določena denarna sredstva) in da bi njena unovčitev pomenila zlorabo instituta bančne garancije. Sredstva namreč ne bi bila izplačana z namenom, za katerega je bila ustanovljena pravica, temveč bi zgolj služila (neupravičeni) obogatitvi tožene stranke.

10. V pripravljalni vlogi, vloženi na prvem naroku za glavno obravnavo dne 29.10.2013, je tožeča stranka spremembo tožbe utemeljevala z objektivno novim dejstvom (izplačilom denarnega zneska iz naslova bančne garancije po vložitvi tožbe), zaradi katerega sedaj zahteva plačilo po njenem mnenju toženi stranki neutemeljeno izplačanega denarnega zneska. Tudi po spremenjeni tožbi oz. tožbenem zahtevku pa ostaja jedro oz. bistvo njene trditvene podlage povsem enako. V citirani pripravljalni vlogi tako v pretežnem delu ponavlja trditve, da je tožena stranka neutemeljeno realizirala pravice iz bančne garancije, z določenimi dopolnitvami glede na podane ugovore tožene stranke.

11. Glede na navedeno so po oceni pritožbenega sodišča v obravnavani situaciji, v nasprotju s presojo sodišča prve stopnje, podani celo pogoji za privilegirano spremembo tožbe po 186. členu ZPP, ki jo je sodišče dolžno dopustiti.

12. Po citirani določbi ZPP je prvi primer privilegirane spremembe tožbe podan, če tožnik zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, iz iste dejanske podlage zahteva drug predmet ali denarni znesek. Gre za spremembo tožbenega predloga ob pretežno nespremenjeni dejanski podlagi. Pretežno zato, ker je pogoj za takšno spremembo, da so se po vložitvi tožbe okoliščine toliko spremenile, da tožnik s prvotnim zahtevkom ne bi uspel (npr. ker izpolnitev pogodbe ni mogoča, zahteva tožnik vzpostavitev prejšnjega stanja, ker je stvar, ki jo je tožnik zahteval s tožbo, uničena, zahteva denarno odškodnino, itd.).(1) Prav do te situacije je prišlo tudi v obravnavanem primeru, ko tožeča stranka s prvotnim zahtevkom na prepoved unovčitve bančne garancije, zaradi realiziranja pravic iz naslova bančne garancije, ne bi mogla uspeti. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje dovoliti predmetno spremembo tožbe že brez ocenjevanja obstoja pogojev iz prvega odstavka 185. člena ZPP.

13. Ne glede na navedeno, torej tudi v primeru, če obravnavane spremembe tožbe ne bi bilo moč šteti za privilegirano po 186. členu ZPP, so po oceni pritožbenega sodišča izpolnjeni pogoji za dopustitev spremembe tožbe po prvem odstavku 185. člena ZPP. Po navedeni določbi lahko sodišče tudi v primeru, ko toženec spremembi tožbe nasprotuje, dovoli spremembo, če oceni, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerij med strankama. Načelo ekonomičnosti zahteva, da se, kadar je to mogoče, „izkoristi“ že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna rešitev spora. To je tudi v skladu z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu, saj bo moral v nasprotnem primeru tožnik vložiti novo tožbo, v novem postopku pa bo treba začeti vse od začetka. Zato je prav, da sodišče dovoli spremembo, če se je s tem mogoče izogniti novi tožbi, tudi če na podlagi že zbranega procesnega gradiva uveljavlja spremenjen tožbeni predlog. Po drugi strani pa je treba prav v interesu ekonomičnosti postopka preprečiti spreminjanje tožbe proti volji toženca takrat, kadar spremenjeni zahtevek s prvotnim zahtevkom nima prave zveze.(2)

14. Presoja sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru navedene okoliščine, ki bi narekovale dopustitev spremembe tožbe, niso podane, je po oceni pritožbenega sodišča očitno napačna. Sodišče je pri svoji presoji premajhen pomen pripisalo prav zakonsko določenemu pogoju, „da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama“ in dejstvu, da je do potrebe po spremembi tožbe prišlo zaradi okoliščin, nastalih po vložitvi tožbe, na katere tožeča stranka ni imela vpliva. Hkrati pa je ravno iz razloga ekonomičnosti (na katerega se je sodišče prve stopnje sicer sklicevalo, ampak ga uporabilo napačno) smotrno in potrebno dopustiti predlagano spremembo tožbe, saj bo tožeča stranka v nasprotnem primeru prisiljena v vložitev nove tožbe, povezane z novimi visokimi stroški, sodišče pa bo obremenjeno z reševanjem zadeve popolnoma od začetka, čeprav sta v sedaj obravnavanem sporu pravdni stranki že podali obširne navedbe in predložili oz. predlagali izvedbo številnih dokazov. Drži sicer, da bo dejansko ta postopek z obravnavanjem po spremenjeni tožbi dolgotrajnejši, kot če bi sodišče zadevo končalo z obravnavo po prvotni tožbi, ki je postala zaradi naknadne spremembe bistvene okoliščine, nesmiselna, vendar glede na zgoraj obrazloženo, to ne more in ne sme biti odločilen (in praktično edini) razlog, zakaj spremembe tožbe v konkretnem primeru ne dopustiti. Glede na doslej povedano je tudi očitno, da sta prvotni in spremenjeni tožbeni zahtevek v tesni medsebojni zvezi, kar je prav tako pomemben razlog, zakaj slediti procesnemu razpolaganju tožeče stranke.

15. Pritožbeno sodišče je po navedenem ugodilo pritožbi in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je spremembo tožbe dopustilo (3. točka 365. člena ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165., 154. in 155. členu ZPP ter veljavnima Zakonu o Odvetniški tarifi - ZOdvT in Zakonu o sodnih taksah - ZST-1. 17. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti priznane pritožbene stroške v znesku 106,20 EUR (nagrada za postopek, tar. št. 3220 – 50,00 EUR, materialni stroški, tar. št. 6002 – 10,00 EUR, 22% DDV - 13,20 EUR, sodna taksa - 33,00 EUR), v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

18. Ker v pritožbenem postopku tožena stranka ni bila uspešna, je dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo.

Op.št.(1): Tako dr. D. Wedam Lukič: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 208, GV Založba in Založba Uradni list RS, Ljubljana 2006. Op.št.(2): Ibid., stran 205.