Jedro

Tožnik od tožene stranke vtožuje plačilo odškodnine za nezgodo pri delu. Tožnik je kot električar-vzdrževalec zaganjal kotel za centralno ogrevanje. Po tretjem poskusu zagona kotla je prišlo do rahle eksplozije in pri tem odtrgalo dimno cev, ki je zadela tožnika in ga vrgla po tleh. Plinski kotel oz. peč je nevarna stvar, iz katere izvira večja škodna nevarnost, zato je podana objektivna odgovornost tožene stranke na podlagi drugega odstavka 131. člena OZ.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati odškodnino v znesku 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, v 15 dneh pod izvršbo, v presežku (10.000,00 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 646,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna plačati stroške mnenja izvedenca dr. A.A. v višini 218,00 EUR na TRR št. ... pri A. d.d. v 15 dneh po izdaji te sodbe ter na odmerjeno nagrado obračunati in izplačati 6 % prispevek v pokojninsko in invalidsko zavarovanje v višini 13,08 EUR (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z napotilom pritožbenega sodišča ter se ni izreklo o izpovedbah tožnika samega o okoliščinah same nezgode, nadalje pa po mnenju tožene stranke ponovno ni pravilno dokazno ocenilo izvedenskega mnenja. Razlogi izpodbijane sodbe ponovno temeljijo na izpovedi priče A.B.. Izvedenec A.C. je podal jasno mnenje, da je bilo ravnanje tožnika milo rečeno nestrokovno, sodišče pa se je v razlogih izpodbijane sodbe samo delno opredelilo do ugotovitev izvedenca. V pretežnem delu pa se do ugotovitev izvedenca ni opredelilo. V razlogih sodbe sodišče le povzema izpoved priče A.B., sodišče pa ni ocenilo predloženih listin in izpovedi tožnika ter zakonitega zastopnika. Tožena stranka se ne strinja z razlogi izpodbijane sodbe v točki 6, saj ugotovitev sodišča po mnenju tožene stranke ni pravilna in je tehnično nemogoča, saj lažja eksplozija - vzbruh ni nastal pri prezračevanju, ampak po večkratnem zaganjanju, ko se sproži vžig, brez vžiga pa pri prezračevanju ne more priti do vzbuha. Upravljalec kotla – tožnik v tem primeru ne bi smel nadaljevati z zaganjanjem kotla, storil pa je ravno to. Kot je tožena stranka zatrjevala ves postopek in kot izhaja iz izvedenskega mnenja, pa je tožnik storil ravno to ter je tako po mnenju tožene stranke odgovoren za nezgodo. Sodišče se ni opredelilo do tožnikove izjave, da ne bo povedal, kako je prišlo do vzbuha oziroma do nezgode. Sicer pa tudi iz izpovedbe priče A.B. izhaja, da je do eksplozije v dimni cevi prišlo iz razloga, ker se je zaradi večkratnega zaganjanja v kotlu nabrala večja količina plina, kot bi lahko bila. Iz izvedenskega mnenja sodnega izvedenca A.C. izhaja, da je tožnik imel veljavno potrdilo za opravljanje del strojnika centralnega ogrevanja, da je bil seznanjen z navodili za obratovanje in vzdrževanje konkretnega kotla in je tudi bil strokovno usposobljen za rokovanje s kotlom ter da je do eksplozije v kotlu prišlo, ker kurišče pred tretjim zagonom zaradi nepooblaščene blokade (poseg nepooblaščene osebe v avtomatiko) ventilatorja ni bilo prezračeno. Po mnenju izvedenca bi se nesreča lahko preprečila z doslednim upoštevanjem navodil, da je potrebno po neuspešnem zagonu odpraviti napako in šele nato zagnati kotel, gotovo prispeval k nastanku nesreče, nadalje pa, da do nesreče ne bi prišlo, če ne bi bilo nepooblaščenega posega v avtomatiko in izključitev blokade prezračevanja kurišča. Po mnenju tožene stranke pa je sodišče delno in izven konteksta povzelo mnenje izvedenca in ni upoštevalo ključnih okoliščin, zaradi katerih je lahko prišlo do nezgode po mnenju izvedenca. Tožnik bi v primeru težav moral poklicati serviserja in prekiniti z zaganjanjem, vendar tega ni storil, zato je odgovoren za nezgodo. Sicer pa je priča A.B., kateremu je sodišče sledilo v večji meri kot izvedenskemu mnenju izpovedal, da samega kurišča takrat ni odpiral, da same elektronike vizualno in fizično ni pregledoval, ter da je ugotovil, da kotel pravilno deluje. Tožena stranka je nasprotovala spremembi tožbenega zahtevka in sodišče se v razlogih sodbe o spremembi tožbenega zahtevka ni opredelilo, zato meni tožena stranka, da je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišče je tudi nepravilno štelo, da je tožba vložena dne 16. 4. 2007 pravočasna, čeprav je tožena stranka trdila, da tožnik od poškodbe pa do 13. 4. 2004 ni iskal medicinske pomoči. Tožena stranka meni, da je dne 16. 4. 2007 vložena tožba prepozna, ker je potekel zastaralni rok za uveljavljanje denarne terjatve za nepremoženjsko škodo, saj je za obseg in obstoj škode tožnik zvedel saj dne 13. 4. 2004. Glede zatrjevanih posledic oziroma ortopedskega zdravljenja je izvedenec pojasnil, da naj bi v tem delu zdravljenje trajalo do 5. 3. 2003, zato je v tem delu podano zastaranje. Odgovornost za nezgodo obstaja izključno pri tožniku, ki je očitno samovoljno in v nasprotju z navodili in pravili stroke večkrat neuspešno zaganjal kotel. Tožena stranka ni lastnik spornega kotla, saj je ta v solasti etažnih lastnikov poslovne stavbe, nadalje pa tožnik, ki je s kotlom upravljal, tožene stranke v spornem obdobju ni opozarjal na pomanjkljivosti kotla. Po mnenju tožene stranke je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj iz izvedenskega mnenje izvedenca za strojne instalacije izhaja, da je podan eskulpacijski razlog oziroma da je za nezgodo izključno odgovoren tožnik sam. Tožena stranka je že tekom postopka ugovarjala in izpostavljala, da bi moral podati izvedensko mnenje izvedenec s področja otorinolaringologije in ne izvedenec za nevrologijo. V tem delu je po mnenju tožene stranke podana bistvena kršitev določb postopka zaradi pomanjkanja razlogov o tem, zakaj sodišče šteje izvedensko mnenje izvedenca nevrološke stroke za podlago odločitve, kljub izražanju pomisleka izvedenca samega. Glede zatrjevanih telesnih bolečin tožena stranka izpostavlja, da je tožnik približno eno leto po nezgodi oziroma kot ugotavlja izvedenec, prvi nevrološki pregled opravil eno leto in štiri mesece po nezgodi, psihiatrični pregled pa po dobrih dveh letih. Zato je po mnenju tožene stranke previsoko odmerjena odškodnina iz naslova prestanih bolečin in nevšečnosti med tekom zdravljenja v višini 3.000,00 EUR. Tožnik dolgo časa ni iskal zdravniške pomoči, potem pa je začel izpostavljati hude bolečine. Tudi izvedenec ugotavlja, da naj bi tožnik šele na kontroli dne 13. 4. 2004 navajal določene težave. Sicer pa je tudi izvedenec medicinske stroke primarij prof. dr. A.A. v izvedenskem mnenju na več mestih poudaril, da je sodni izvedenec s področja nevrologije in za oceno posledic zatrjevane poškodbe na sluhu tožnika ni kompetenten. Po mnenju tožene stranke pa je prisojena odškodnina tudi iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti previsoka, saj ne ustreza standardu pravične denarne odškodnine. Previsoko pa je sodišče odmerilo tudi odškodnino iz naslova prestanega strahu in pri tem glede primarnega in sekundarnega obdobja trajanja strahu upoštevalo predlogo obdobje. Tudi odškodnina za primarni in sekundarni strah je po mnenju tožene stranke previsoka. Tožnik je takoj po dogodku klical šefa in varnostnika, tako da je jasno, da ni utrpel resnejšega strahu. Tožena stranka je glede izvedenskega mnenja predlagala pritegnitev drugega izvedenca ustrezne stroke, saj pritegnjeni izvedenec ni mogel odgovoriti na vprašanja ali vzbuh v konkretni zadevi lahko povzroči zatrjevano okvaro sluha, kot to zatrjuje tožnika. Sodišče se o ugovoru in o podanem dokaznem predlogu ni izreklo, zato je tudi bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče je tudi prisodilo zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe do plačila in pri tem ni navedlo razlogov, prav tako pa tožeča stranka o tem delu zahtevka ni podala nobene trditvene podlage. Po mnenju tožene stranke je sodišče glede teka zakonskih zamudnih obresti nepravilno uporabilo zakon, saj za odločitev, kot izhaja iz citiranega dela izreka izpodbijane sodbe, ni zakonske podlage. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in sama odloči o tem, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oziroma podredno, da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, tožniku pa naloži povrnitev stroškov postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik glede zavrnilnega dela odškodnine za telesne bolečine v obsegu 5.000,00 EUR, duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti v obsegu 4.000,00 EUR in glede stroškov iz vseh razlogov po 338. členu ZPP, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik meni, da je odškodninska postavka za prestane in bodoče bolečine prenizko ovrednotena. Tožnik je trpel telesne bolečine do januarja 2005, po tem času pa tožnik stalno trpi še občasne telesne bolečine. Če se upoštevajo k tej postavki še vse nevšečnosti zdravljenja, navedene pod točko 2 na strani 17 izvedeniškega mnenja dr. A.A., je zahtevek tožnika za plačilo skupaj 8.000,00 EUR utemeljen. Tožnik bolečine in kup težav na psihofizičnem področju opredeljuje v diagnozi, ki jo je povzel izvedenec na strani 3 mnenja in jasno kažejo na celotno zdravstveno spremenjenost tožnika zaradi bolečin: poškodbeni glavobol, reaktivna depresivna nevroza, kup težav s hrbtenico, ki pa jih izvedenec le posredno spravlja v stik z nesrečo, ko bi ta bila sprožilni faktor. Po mnenju pritožbe je postavka duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti prenizko ovrednotena, saj je tožnik po nezgodi popolnoma skrušen človek, ki je v posledici nezgode in zdravstvenega stanja, iz prej veselega in produktivnega človeka, saj je bil tožnik priznan pevec v narodnozabavnem ansamblu in uspešen delavec, sedaj vzdrževan od države z občasnimi zaposlitvami brez družine, brez glasbe, ki mu je bila hobi. Ta življenjski manjko po mnenju pritožbe narekuje še višjo in ne nižjo odškodnino, kot je bila priznana. Tožnik pa tudi meni, da so bili stroški prenizko ovrednoteni, saj je tožnik uveljavljal vse do pridobitve izvedeniškega mnenja in zadnje modifikacije zahtevka znesek odškodnine 13.000,00 EUR, tako da bi mu do tega datuma za vse vloge in naroke ter izdatke pripadal 100 % uspeh v zadevi, šele po 10. 9. 2012 za eno vlogo in narok pa bi bil uspeh le 60 %, kot je to ugotovilo sodišče. Tožnik priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožnika v pritožbi in navaja, da je tožnik podal pritožbene navedbe glede razlogov sodbe sodišča prve stopnje o zastaranju, vendar ni opredelil, katere kršitve naj bi bile podane, oziroma v kakšnem delu naj bi pritožbene navedbe izpodbijale prvostopno odločitev. V odgovoru navaja, da so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika v smislu zavzemanja za zvišanje prisojene odškodnine zaradi bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Tudi v tem delu pritožbene navedbe po mnenju tožene stranke niso konkretizirane. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe posledic dogodka v smislu zatrjevanja poškodbenega glavobola. Kot je izvedenec pojasnil na naroku dne 25. 10. 2012 pri zatrjevanem glavobolu, gre za tenzijski tip glavobola in ne za poškodbeni glavobol. Tožnik vse do zadnjega naroka ni podal substanciranih trditev niti dokazne podlage o sodelovanju v različnih pevskih skupinah, druženju in podobno, v navedeni smeri bi tožnik moral ponuditi kakšen dokaz. Tožena stranka je predlagala zavrnitev pritožbe tožnika in je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo in prerekal trditve tožene stranke v pritožbi ter navajal, da je pritožbeno sodišče, v točki 6 sodbe z dne 19. 10. 2011 zavzelo usmeritve tudi glede zastaranja in je kot odločilno okoliščino glede zastaranja izpostavilo vprašanje, kdaj se je škoda ustalila in kdaj je tožnik zvedel, da se je njegovo zdravstveno stanje tako stabiliziralo, da ni bilo mogoče pričakovati bistvenega izboljšanja ali poslabšanja, torej kdaj je bilo zdravljenje tožnika zaključeno. Tožnik je predlagal, da naslovno sodišče zavrne pritožbo tožene stranke.

Pritožbi nista utemeljeni.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni in niso v nasprotju s pridobljenim izvedenskim mnenjem, kot to zatrjuje tožena stranka. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Sicer pa ZPP v 8. členu določa, da sodišče odloči katera dejstva se štejejo za dokazana, po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka.

Tožnik v tem sporu uveljavlja plačilo odškodnine zaradi posledic delovne nezgode, ki se je zgodila dne 10. 2. 2003, ko je po tretjem poskusu zagona kotla št. 2 prišlo do rahle eksplozije in pri tem odtrgalo dimno cev, ki je zadela tožnika in ga vrgla po tleh. Tožnik je po nesreči čutil šumenje v glavi, bolelo ga je od udarca in odšel je v bolnišnico. Še isti dan si je kraj nezgode ogledal serviser naprav za centralno kurjavo A.B. in o pregledu kotla napisal tudi poročilo. Kot vzrok nesreče je v poročilu zapisal, da je do eksplozije prišlo zaradi zapoznelega vžiga zmesi in sodni izvedenec A.C. je podal mnenje, da je do eksplozije prišlo zaradi mešanice zraka in plina v kurišču, ker le-to ni bilo prezračeno, torej ker se ventilator ni vključil. Zapisal je, da je do nezgode prišlo zaradi nepooblaščenega posega, s katerim je bila izključna blokada prezračevanja kurišča. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, predvsem na podlagi mnenja izvedenca A.C. in po izpovedi priče A.B., pravilno ugotovilo, da obstoji temelj odškodninske odgovornosti tožene stranke. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče le delno in izven konteksta povzelo mnenje izvedenca glede ključnih okoliščin, kako je prišlo do poškodbe. Izvedenec je v mnenju jasno zapisal, da tožnik sicer ni upošteval pravil, ko po neuspešnem zagonu ni odpravil napake in šele nato ponovno zagnal kotel, vendar pa je sočasno tudi zapisal, da pa kljub tej ponavljajoči težavi ne bi prišlo do nesreče, če nekdo ne bi nepooblaščeno posegel v avtomatiko in izključil blokado prezračevanja kotla. Izvedenec je tudi izpovedal (list. št. 134), da ne trdi, da bi tožnik lahko kot nepooblaščena oseba izključil blokado, saj po njegovem mnenju poseg v avtomatiko na teh kotlih ni enostavna zadeva in mora oseba imeti določeno znanje.

Glede navedenega se je pritožbeno sodišče izjasnilo že v sklepu Pdp 423/2011 z dne 19. 10. 2011, kjer je tudi zapisalo, da je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi priče A.B. pravilno zaključilo, da tožniku ni mogoče očitati, da je posegel v elektroniko in tako povzročil nesrečo. Zato je tudi neutemeljena pritožbena trditev tožene stranke, da sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z napotilom pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena trditev, da je odgovornost za nezgodo potrebno iskati izključno pri tožniku, ki je očitno samovoljno in v nasprotju z navodili in pravili stroke večkrat neuspešno zaganjal kotel. Priča A.B. je izpovedal, da imajo tovrstni kotli vgrajene elektronske programatorje, ki uravnavajo delovanje in sicer prezračevanje, nastavljanje za vžig, sam vžig in obratovanje. Programator za delovanje kotla zahteva določene podatke, in če teh podatkov ni, blokira vžig toliko časa, dokler ga posluževalec ne resitira in s tem poskuša ponovni zagon. Programator skrbi tudi za prezračevanje kurišča in se zato pred ponovnim zagonom plin, ki je ostal v kurišču odstrani z ventilatorjem. Priča je izpovedal, da je pri pregledu kotla ugotovil, da je prišlo do poškodbe elektrode in sicer keramične izolacije, ki je počila. V takem primeru iskra, ki je potrebna za vžig, ne skoči na pravo mesto. Po njegovem mnenju je prišlo do eksplozije v kurišču, kjer je količina plina bila očitno večja kot bi morala biti, zaradi česar je prišlo do eksplozije in na poškodbo elektrode ni vplival človeški faktor, ker tudi ne more vplivati, razen v primeru, če bi jo nekdo želel namenoma povzročiti. Tudi izvedenec je v svojem mnenju zapisal, da ne vidi druge razlage za vzrok nesreče, kot poseg nepooblaščene osebe v avtomatiko (elektroniko). Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni mogoče ugotoviti, da bi tožnik karkoli prispeval k nesreči ali da bi njegovi posegi v kotel bili vzrok za kasnejšo eksplozijo.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da plinski kotel oziroma peč ni nevarna stvar oziroma stvar, iz katere izvira večja škodna nevarnost in da je zato sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke na podlagi drugega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). Odškodninska odgovornost delodajalca je podana, če so kumulativno podani elementi: škoda, protipravno oziroma nedopustno ravnanje, vzročna zveza ter odgovornost za nastalo škodo, kar pomeni, da če ni podan eden od elementom odškodninske odgovornosti le-ta ne obstoji. V konkretnem primeru je sodišče ugotovilo, da je za šlo za nevarno stvar oziroma nevarno dejavnost. OZ v drugem odstavku 131. člena določa, da za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, obstaja objektivna odgovornost. Da izvira škoda iz tovrstne dejavnosti, se predpostavlja, razen v primerih, če se dokaže, da ta dejavnost ni bila vzrok nastanka škode (149. člen OZ). Imetnik stvari je prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti, ali če je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali tretjega (prvi in drugi odstavek 153. člena OZ). Glede na izveden dokazni postopek in ugotovitve na podlagi njega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da gre za primer objektivne odškodninske odgovornosti in da je torej iz tega naslova tožena stranka v celoti odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel. Pri tem pa tudi ni bistveno, da tožena stranka ni bila lastnik spornega kotla in je le-ta v solasti etažnih lastnikov poslovne stavke, saj je tožena stranka sporni kotel upravljala in z njim je rokoval tožnik, ki je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo zakon glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska odškodnine. Kadar rok za izpolnitev ni določen, skladno z določbo drugega odstavka 299. člena OZ pride tožnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Sodišče je zato pravilno odločilo, ko je tožniku priznalo, da zakonske zamudne obresti tečejo od vložitve tožbe (16. 4. 2007), čeprav je tožnik v tožbi zahteval plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva zaključka zdravljenja (19. 10. 2005 dalje), saj tožnik ni predložil dokaza o tem, da bi tožena stranka prišla v zamudo že dne 19. 10. 2005, ko bi naj tožnik vložil pri toženi stranki zahtevek za plačilo odškodnine.

Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik tožbo vložil pravočasno in da ni prišlo do zastaranja tožnikove terjatve ter se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje pod točko 4 in 5 obrazložitve sodbe.

Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede višine odškodnine. Neutemeljene so pritožbene trditve tožene stranke, da bi moralo sodišče pritegniti še izvedenca s področja otorinolaringologije, saj je stalni sodni izvedenec za nevrologijo prim. prof. dr. A.A., dr. medicine podal strokovno mnenje na podlagi ORL dokumentacije in je tudi odgovoril na vsa zastavljena vprašanja sodišča. Glede na dejanske ugotovitve o načinu nastanka poškodbe, izida in dolgotrajnosti zdravljenja ter trajnih posledic, je pritožbeno sodišče z ozirom na pritožbene navedbe preizkušalo, ali je tožnik upravičen do odškodnine za posamezno obliko nepremoženjske škode v znesku, ki mu ga je prisodilo sodišče prve stopnje. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje s primerno težo upoštevalo vsa ugotovljena dejstva, na podlagi katerih je odškodnino odmerilo, zato ni slediti nasprotnim pritožbenim trditvam, kar velja za vse oblike nepremoženjske škode. Pritožba se le pavšalno sklicuje na sodno prakso in ne navede konkretne sodbe prakse, s katero bi se po sodišču prve stopnje odmerjena odškodnina, lahko primerjala. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je višina odmerjene in prisojene odškodnine primerna glede na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. Višina odmerjene odškodnine je materialnopravno pravilna. Pravilno je sodišče prve stopnje glede na opisane telesne bolečine in ob upoštevanju prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih določilo ustrezno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v znesku 3.000,00 EUR. Tudi glede odmerjene odškodnine v preostalih postavkah (odškodnino v višini 2.000,00 EUR za prestani strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti v višini 10.000,00 EUR), pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in skladna z določbo 179. člena OZ in v okviru prisojenih odškodnin iz tega naslova v podobnih primerih.

Glede na navedeno pa je neutemeljena tudi pritožba tožnika, ki v pritožbi navaja, da je sodišče prenizko vrednotilo postavko za prestane in bodoče telesne bolečine ter postavki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo, je sodišče prve stopnje s primerno težo upoštevalo vsa ugotovljena dejstva, na podlagi katerih je odškodnino odmerilo, zato ni slediti nasprotnim pritožbenim pomislekom, kar velja za vse oblike nepremoženjske škode.

Tožnik pa neutemeljeno izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je odločitev o stroških postopka pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da stranke trpijo stroške v sorazmerju glede na uspeh v pravdi. Ker uveljavljeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki s pritožbama nista uspeli, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka. Stranki nosita tudi svoje stroške odgovora na pritožbo, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k rešitve tega individualnega delovnega spora (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).

Pritožbeno sodišče se do ostalih pritožbenih navedb strank ni opredelilo, saj za odločitev v zadevi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).