Jedro

Tožnica se je na podlagi obrazložitve sklepa lahko seznanila z razlogi, na podlagi katerih je toženka sprejela odločitev za premestitev, in je posledično imela možnost uveljaviti pravno sredstvo pred komisijo za pritožbe in sodno varstvo v kasnejšem individualnem delovnem sporu; neutemeljeno se sklicuje na neupoštevanje pravic iz 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije ter pravil o obrazloženosti odločb. Za ustrezno obrazložitev sklepa o premestitvi v njem ni treba naštevati formalnih pogojev za zasedbo delovnega mesta, na katerega se javni uslužbenec premešča (ti so nenazadnje razvidni iz sistemizacije delovnih mest), niti izrecno navesti, da javni uslužbenec te pogoje izpolnjuje.

Ob ugotovitvi, da je obstajal v izpodbijanih sklepih navedeni razlog za premestitev, in dejstvu, da tožnica ni več zaposlena pri toženki ter posledično njeno varstvo v tem smislu ni več potrebno, bi lahko tožnica z zahtevkom za plačilo odškodnine uspela izključno v primeru, da bi kumulativno dokazala vse predpostavke odškodninske odgovornosti, med njimi kvalificirano protipravnost. V smislu elementa odškodninske odgovornosti po 179. členu ZDR-1 v povezavi z določbami o odškodninski odgovornosti OZ namreč ni protipravna vsaka napaka, ki jo stori delodajalec.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba potrdi.

II.Tožnica krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti sklepov z dne 5. 1. 2022 in 16. 3. 2022 ter plačilo odškodnine 40.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, naj toženki povrne 2.042,16 EUR stroškov postopka, svoje stroške pa krije sama (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Vztraja, da izpodbijani sklep toženke ni ustrezno obrazložen, ker v njem niso navedeni formalni pogoji za zasedbo delovnega mesta vodje sektorja A. ter katere od njih izpolnjuje tožnica, ker ni konkretizirano, kako naj bi s premestitvijo prišlo do optimizacije poslovanja toženke, niti v prvostopenjskem sklepu ni obrazložen pogoj iz četrtega odstavka 24. člena KPND; komisija za pritožbe ne more dopolnjevati njegove obrazložitve. Meni, da bi morala biti seznanjena z razlogi za premestitev že v internem postopku. Sklicuje se na 22. in 23. člen Ustave RS, prvi odstavek 147. člena ZJU in 5. točko prvega odstavka 214. člena ZUP ter na odločitev VS RS VIII Ips 228/2015. Opozarja na časovno neskladje med nastankom razloga za premestitev (december 2021) in odločitvijo za premestitev (november 2021) ter na nenaklonjenost generalnega direktorja B. B. prevzgojnemu domu. Na druge razloge za premestitev po njenem mnenju kaže, da ji za razliko od C. C. oziroma običajnega načina iskanja vodstvenih kadrov B. B. ni dal možnosti izbire glede premestitve. Ponavlja, da pri toženki ni bilo dejanske potrebe po reorganizaciji, prezasedenost zavodov se je praviloma reševala s povečanjem obsega dela ali prerazporejanjem zaprtih oseb v druge zavode, zato je navedeni razlog prezasedenosti zavoda D. navidezen razlog, ki prikriva subjektivne razloge generalnega direktorja toženke (kritika tožničinega dela v prevzgojnem domu). Trdi, da kvantitativna primerjava med zavodoma zaradi specifičnosti dela prevzgojnega doma ni mogoča, kar izhaja iz izpovedi C. C., ki je izpovedala tudi o občutku nerazčiščenega odnosa med B. B. in tožnico. Nasprotuje dokazni oceni zaslišanih B. B., E. E., F. F. in G. G., ki so še vedno zaposleni pri toženki, njihove izpovedi nasprotujejo listinskim dokazom (zapisnikom kolegijev in aktivov), v katerih potreba po reorganizaciji zavoda D. ni zabeležena; sodišče prve stopnje temu napačno ni pripisalo dokazne vrednosti, navedeno neskladje predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pove, da jo je obvestilo o premestitvi prizadelo, o čemer je izpovedala H. H. Opozarja na okoliščine v zavodu D. v letu 2020, ko je vodenje prevzel E. E., neizvedbo javnih razpisov za delovno mesto vodje sektorja A. vse do tožničine premestitve v letu 2022 ter njegovo nezasedenost po tožničinem odhodu, kar vse kaže na navideznost razloga. Nasprotuje verodostojnosti izpovedi generalnega direktorja B. B. in trdi, da njegovo predvidevanje o porastu zaprtih oseb ni temeljilo na nobeni objektivno preverljivi okoliščini. Sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo izpoved F. F. glede nezadovoljstva s tožničinim vodenjem ter brezpogojne odločitve o tožničini premestitvi, in izpoved moža I. I. Zatrjuje kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v 17. točki obrazložitve sodišče prve stopnje vezalo dejansko potrebo po tožničinem delu v D. tudi na dogovore o povečanem obsegu dela v obdobju od 13. 1. 2022 do 31. 5. 2023, toženka pa je predložila kot dokaz le dogovore z dne 24. 5., 9. 8. in 2. 11. 2022 ter 4. 1. in 3. 3. 2023. Vztraja, da je bil razlog za premestitev subjektiven in je bila z njo degradirana; premeščena je bila sicer na vodstveno, a dejansko slabše delovno mesto, tudi nadaljnje napredovanje ji je bilo onemogočeno. Sklicuje se na informacije, ki ji jih je po zaključku glavne obravnave posredovala K. K. in kažejo na subjektivni razlog za premestitev. Zatrjuje še zmotno uporabo 24. člena KPNG in se sklicuje na sodbo VS RS VIII Ips 97/2008; pot na delo vključuje celotno porabo časa, tudi objektivno neizogibni čas čakanja na javni prevoz, ne samo vožnje; cilj ureditve je, da se nesorazmerno ne poseže v delavčevo življenje. Meni, da je dikcijo "v normalnih okoliščinah" treba razlagati skladno z dejanskimi prometnimi razmerami v Sloveniji. Nasprotuje ugotovitvi, da je njena pot na delo in z dela trajala 1 uro in 58 minut, saj ni bilo upoštevano čakanje; vztraja, da je njena pot na delo in z dela trajala najmanj 2 uri in 2 minuti in je s tem presegla omejitev iz KPND. Kot napačno graja tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da se zaradi dnevnega 1 uro daljšega trajanja poti na delo niso bistveno poslabšale možnosti za varstvo in šolanje njenih otrok oziroma življenjski pogoji. Sodišču prve stopnje očita, da kljub upoštevanju dejanskega načina prihoda na delo pri oceni trajanja poti ni upoštevalo, da se zaradi vsakodnevnih zastojev pot pogosto bistveno podaljša; sklicuje se na posnetke zaslona aplikacije Google Maps, iz katerih izhaja povprečni potovalni čas od tožničinega doma do delovnega mesta v D. 50 minut, kar je 35 minut več kot pred premestitvijo, dejanski časi pa so bili zaradi gneče pogosto daljši kot eno uro v vsako smer. Nasprotuje zaključku, da njena podaljšana odsotnost z doma ne vpliva bistveno na možnosti za varstvo in šolanje njenih otrok v drugem in petem razredu osnovne šole, za katera je stalna prisotnost in vključenost matere v proces vzgoje in šolanja ključna; ni mogla sodelovati pri urejenih terminih logopeda za sina, prikrajšana je bila za kvalitetni čas z otrokoma. Navaja, da so se tudi njeni življenjski pogoji bistveno poslabšali, premestitev jo je psihično in fizično zelo prizadela, kar je posledično prizadelo tudi družinsko življenje (glavno skrb za pomoč otrokoma in večino gospodinjskih opravil so prevzeli drugi). Zatrjuje kršitev pravice do kontradiktornega postopka in bistveno kršitev določb postopka zaradi nezaslišanja prič, ki jih je predlagala in bi lahko izpovedale o bistvenih okoliščinah v zvezi s presojo zakonitosti sklepa o premestitvi (L. L., M. M. in N. N. o domnevni prezasedenosti zavoda v D. in običajnem načinu njenega reševanja, O. O. in P. P. pa o tem, da po premestitvi ni več predavala in je bila dejansko degradirana). Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

5.Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožbeno sodišče jo je lahko preizkusilo, saj vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi ni nasprotij niti niso v nasprotju z izrekom, sodišče prve stopnje pa se je neposredno ali po vsebini opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev in izvedenih dokazov. Z višino zatrjevane škode kot posledice premestitve se pravilno ni ukvarjalo, ker je ugotovilo, da sta sklepa skladna z zakonom, tako da ni podana protipravnost ravnanja toženke, ki je eden kumulativno zahtevanih pogojev za odškodninsko odgovornost.

6.Prav tako ni podana bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana zaradi napake pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). To kršitev tožnica zmotno povezuje z dejstvom, da je sodišče prve stopnje po njenem prepričanju napačno dokazno ocenilo listinske dokaze. Tožnica nasprotuje dejstvu, da sodišče prve stopnje odsotnosti zabeleženja potrebe po zasedbi delovnega mesta vodje sektorja A. v zavodu D. v zapisnikih sestankov vodilnih pri toženki ni upoštevalo pri presoji obstoja potrebe za premestitev, kar je po svoji vsebini nasprotovanje dokazni oceni, torej pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Enako velja za ugotovitev o obstoju dogovorov o povečanem obsegu dela v obdobju od 13. 1. 2022 do 31. 5. 2023, ki jo je sodišče prve stopnje oprlo na s strani toženke predložene dogovore za (le) nekatere dneve v tem obdobju. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje izdelalo dokazno oceno, s katero se tožnica ne strinja in jo zato izpodbija s pritožbo, te pritožbene navedbe bo pritožbeno sodišče presodilo v nadaljevanju.

7.Neutemeljena je tudi zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka zaradi neizvedbe dokazov, ki jih je predlagala tožnica. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Če razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni oziroma njihova izvedba na odločitev ne bi mogla vplivati, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Dokaz z zaslišanjem N. N., L. L. in M. M. je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, ker v postopek premestitve tožnice niso bili vključeni (česar tožnica v pritožbi ne prereka). Prič O. O. in P. P. pa sodišče prve stopnje ni zaslišalo, ker sta bili predlagani v zvezi s škodo, ki naj bi tožnici nastala zaradi premestitve, ki pa se pravilno ni ugotavljala, ker je bila ugotovljena skladnost premestitve s predpisi. Zaslišanje navedenih prič tako na odločitev sodišča prve stopnje ne bi moglo vplivati, zato tožnici z zavrnitvijo njihovega zaslišanja ni bilo onemogočeno sodelovanje v postopku tega individualnega delovnega spora.

8.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti premestitve tožnice in posledično zahtevane odškodnine na podlagi 3. točke prvega odstavka in drugega odstavka 149. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU), veljavnega v času premestitve, ter četrtega odstavka 24. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND). Pravilno je ugotovilo, da je toženka dokazala, da je za tožničino premestitev z delovnega mesta direktorice urada v prevzgojnem domu R. na delovno mesto vodje oddelka A. v zavodu D. obstajal resničen in objektiven razlog, tj. da je premestitev prispevala k učinkovitejšemu in smotrnejšemu delu organa (toženke).

9.Neutemeljeno je pritožbeno vztrajanje, da sklep o premestitvi ni bil ustrezno obrazložen. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da obrazložitev izpodbijanega prvostopenjskega sklepa z dne 5. 1. 2022 (listina A 2)1 ne pomeni le prepisa zakonske določbe, temveč so v njem navedeni konkretni razlogi, na podlagi katerih je predstojnik organa (toženke) ocenil, da bo s premestitvijo tožnice zagotovljeno učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. Tožnica v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi, da so v tem sklepu navedeni kvantitativni podatki glede zasedenosti obeh zavodov, prav tako konkretizirano ne nasprotuje pravilnosti obrazložitve večje kadrovske podhranjenosti zavoda v D. v primerjavi s prevzgojnim domom v R. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da navedeno zadostuje za obrazložitev sklepa o premestitvi v luči učinkovitejšega in smotrnejšega dela v organu kot celoti (toženki), ki je glede na splošno slabše razmerje med zaprtimi in zaposlenimi v zavodu v D. izkazoval večje potrebe po zasedbi delovnega mesta vodje sektorja A. Zavrniti je treba tožničino vztrajanje, da v sklepu ni zadosti konkretno pojasnjeno, zakaj bo k učinkovitejšemu delu prispevala ravno zasedba navedenega delovnega mesta. V sklepu je jasno opredeljeno, da je zaposlitev vodje sektorja A. nujna, saj bo ta vodila in nadzirala tako delo v oddelkih S., da je povezovanje dela in zaposlenih v obeh oddelkih nujno za kvalitetno celovito obravnavo zaprtih oseb, ki se bo z njeno zaposlitvijo izboljšala, zaradi česar bo v zavodu manj kršitev in manj izrednih varnostnih dogodkov oziroma bo lažje zagotavljati varnost, red in disciplino. Taka obrazložitev brez dvoma ni vsebinsko pusta in očitno ne gre le za povzemanje zakonskega teksta, prav tako je izrecno obrazloženo, zakaj so prav tožničine kompetence tiste, ki so primerne za to delovno mesto (izobrazba socialne pedagoginje ter bogata znanja in izkušnje na področju dela z vsemi kategorijami zaprtih oseb). Tožnica se je na podlagi obrazložitve sklepa lahko seznanila z razlogi, na podlagi katerih je toženka sprejela odločitev za premestitev, in je posledično imela možnost uveljaviti pravno sredstvo pred komisijo za pritožbe in sodno varstvo v kasnejšem individualnem delovnem sporu; neutemeljeno se sklicuje na neupoštevanje pravic iz 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije ter pravil o obrazloženosti odločb, ki so obravnavana tudi v zadevi VS RS VIII Ips 228/2015. Kot je pravilno štelo že sodišče prve stopnje, za ustrezno obrazložitev sklepa o premestitvi v njem ni treba naštevati formalnih pogojev za zasedbo delovnega mesta, na katerega se javni uslužbenec premešča (ti so nenazadnje razvidni iz sistemizacije delovnih mest), niti izrecno navesti, da javni uslužbenec te pogoje izpolnjuje. Tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje in v pritožbi ne zanika izpolnjevanja teh pogojev; njihovo naštevanje v obrazložitvi sklepa bi bilo torej samo sebi namen. Iz ustaljene sodne prakse (tudi VS RS VIII Ips 228/2015) izhaja, da je treba sklep predstojnika o premestitvi in sklep komisije za pritožbe obravnavati kot celoto, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da glede pogoja iz četrtega odstavka 24. člena KPND zadostuje obrazložitev v sklepu komisije za pritožbe, tožničino vztrajanje pri nasprotnem pa je brez podlage.

1.Tožnica v pritožbi izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem v sklepu o premestitvi opredeljenih delovnih potreb pri toženki in vztraja, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil razlog za njeno premestitev subjektiven, tj. nezadovoljstvo generalnega direktorja toženke B. B. z njenim delom v prevzgojnem domu. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj to ne drži. Svojo odločitev je oprlo na izpovedi B. B., E. E., F. F. in G. G., ki so poznali razmere v zavodu v D., neposreden vtis o verodostojnosti njihovih izpovedi pa je ustrezno primerjalo z ostalimi izvedenimi dokazi in jih ocenilo skladno z 8. členom ZPP same zase in v povezavi z drugimi. Ker gre za spor v zvezi s premestitvijo, je logično, da se je sodišče prve stopnje oprlo na izpovedi prič, zaposlenih pri toženki; zgolj zaradi tega ni mogoče odreči verodostojnosti njihovemu pričanju; njihove v bistvenem skladne izpovedi je sodišče prve stopnje dokazno ocenilo, priče pa so bile opozorjene na obveznost izpovedovanja po resnici in na posledice krive izpovedbe. Okoliščina, da sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožnica, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno. Na natančno in prepričljivo obrazložitev ocene izvedenih dokazov v sodbi sodišča prve stopnje se pritožbeno sodišče sklicuje in jih sprejema kot svoje, v nadaljevanju pa odgovarja na odločilne pritožbene navedbe tožnice (prvi odstavek 360. člena ZPP).

2.Na ugotovitev o obstoju resničnih delovnih potreb, ki so narekovale premestitev tožnice, ne vpliva njeno opozarjanje, da generalni direktor B. B. novembra 2021, ko je sprejel odločitev o njeni premestitvi, še ni poznal številčnih podatkov o zasedenosti zavoda D. decembra 2021. Iz njegove izpovedi izhaja, da je novembra 2021 štel, da tožnica s premestitvijo soglaša, v času njegove odločitve, da se tožnico zaradi nepodpisa aneksa premesti s sklepom z dne 5. 1. 2022, pa so navedeni podatki že bili na voljo, tudi sicer pa je bila v celem letu 2021 izrazito različna kadrovska popolnjenost in zasedenost kapacitet obeh zavodov. Sodišče nima pristojnosti presojati vsebinske pravilnosti in smotrnosti ocene generalnega direktorja toženke, da je po navedenih kriterijih zavod v D. v večji kadrovski in prostorski stiski, tožničino sklicevanje na posebnosti dela v prevzgojnem domu tako ne more vplivati na pravilnost odločitve. Zavrniti je treba tudi njeno zavzemanje, da odsotnost zapisa potrebe po zasedbi delovnega mesta vodje sektorja A. v zavodu D. v zapisnike sestankov vodilnih pomeni, da take potrebe dejansko ni bilo, saj so priče B. B., E. E., F. F. ter G. G. skladno izpovedovale o potrebi po dodatnem suportu v sektorju A. Enako velja za trditve o tem, da je bilo delovno mesto dlje časa nezasedeno pred tožničino premestitvijo in po njenem odhodu, ter trditve, da se je prezasedenost zavodov običajno reševala s povečanim obsegom dela, s premestitvami zaprtih oseb med zavodi, nezasedenost delovnih mest pa (bi se morala) z javnimi razpisi. Toženki zakon omogoča premestitev javnih uslužbencev, zgolj dejstvo, da se v preteklosti tega po védenju tožnice ni posluževala, na dejanski obstoj zatrjevanega razloga za premestitev ne vpliva.

3.Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na izpovedi prič (zlasti B. B. in E. E.), da se za vodilna oziroma vodstvena delovna mesta pri organu poišče ustrezne kandidate v domači bazi kadrov z individualnimi pogovori (pri čemer se tehta, kje so bolj potrebni) ter da postavljanje ožje vodstvene ekipe ni bilo tema kolegijev ali aktivov. Da tožnica s premestitvijo ni soglašala in je bila premeščena na podlagi enostranskega sklepa toženke, oziroma določene kritike generalnega direktorja v zvezi z njenim preteklim delom, glede na vse navedeno ne pomenita, da je bil razlog za premestitev drug od zapisanega. Na pravilnost ugotovitve o obstoju obrazloženega razloga za premestitev ne vpliva tožničino prepričanje, da B. B. ni bil naklonjen prevzgojnemu domu, ker zasedba delovnega mesta direktorja njegovega urada naj ne bi bila njegova prioriteta.

4.Tožnica subjektivnega razloga za premestitev ni uspela dokazati niti s sklicevanjem na izpovedi prič H. H., C. C. in F. F., saj eventualen nerazčiščen odnos med njo in generalnim direktorjem, njen negativen odziv in nezadovoljstvo s premestitvijo, ki jo je štela za degradacijo, ne morejo izpodbiti pravilne ugotovitve o dejanskem obstoju obrazloženega razloga za premestitev iz 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU.

5.Pritožba neutemeljeno nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženka pri premestitvi spoštovala določbe drugega odstavka 149. člena ZJU in četrtega odstavka 24. člena KPND. Ob ugotovitvi, da je obstajal v izpodbijanih sklepih navedeni razlog za premestitev, in dejstvu, da tožnica ni več zaposlena pri toženki ter posledično njeno varstvo v tem smislu ni več potrebno, bi lahko tožnica z zahtevkom za plačilo odškodnine uspela izključno v primeru, da bi kumulativno dokazala vse predpostavke odškodninske odgovornosti, med njimi kvalificirano protipravnost. V smislu elementa odškodninske odgovornosti po 179. členu ZDR-1 v povezavi z določbami o odškodninski odgovornosti Obligacijskega zakonika (OZ) namreč ni protipravna vsaka napaka, ki jo stori delodajalec. Sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo protipravnosti.

6.Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je njena pot na delo in z dela trajala najmanj 2 uri in 2 minuti in je s tem presegla omejitev iz KPND. Do teh njenih trditev se je sodišče prve stopnje izčrpno opredelilo v 27. točki obrazložitve in zavzelo pravilno stališče, da je glede na besedilo 3. alineje četrtega odstavka 24. člena KPND relevanten zgolj čas trajanja poti, ne pa tudi čas čakanja na prevoz, drugače pa ne izhaja niti iz odločitve VS RS VIII Ips 97/2008, na katero se sklicuje tožnica. Glede na tožničin delovnik in obstoječe vozne rede, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obstajala povezava z vlakom, pri kateri je bilo s tožničinega doma na njeno delovno mesto in nazaj mogoče priti v manj kot dveh urah, kar zadostuje za ugotovitev o spoštovanju prepovedi iz 3. alineje četrtega odstavka 24. člena KPND pri tožničini premestitvi. Na odločitev ne more vplivati pritožbeno sklicevanje na ostale železniške povezave, pri katerih je čas presegel dve uri, na čas čakanja na vlak ter na domnevne stalne zamude, saj tožnica ni dejansko uporabljala javnega prevoza, temveč se je na delo vozila z osebnim vozilom (prim. odločbo VS RS VIII Ips 97/2008).

7.Pravilna je tudi ugotovitev, da se zaradi približno eno uro daljšega časa, ki ga je tožnica dejansko porabila za prevoz na delo in z dela, niso bistveno poslabšale možnosti za varstvo in šolanje tožničinih otrok ter drugi življenjski pogoji tožnice in njene družine. Da je tožnica občasno zaradi gneče na cesti potrebovala za pot na delo in z dela daljši čas, ni odločilno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica že pred premestitvijo glede na 8-urni delovnik in začetek pouka sina ni mogla pospremiti v šolo in iz nje, razen če je koristila zasebno odsotnost ob začetku oziroma koncu službe. Da to po premestitvi ne bi bilo mogoče, tožnica ni zatrjevala, E. E. pa je izrecno izpovedal, da je imela to možnost in tudi možnost premakljivega delovnega časa. Slednje bi ji lahko omogočilo tudi udeležbo pri sinovi logopedski obravnavi v času delovnika. V pritožbi tožnica opozarja na pomembnost prisotnosti matere v življenju drugo- in petošolca, vendar po naravi stvari varstvo in šolanje zdravih otrok te starosti ne more biti bistveno poslabšano zaradi eno uro daljše odsotnosti matere na dan. Tudi z navedbami, da je bila s podaljšano potjo na delo in z dela bolj psihično in fizično obremenjena, tožnica ne more utemeljiti bistvenega poslabšanja življenjskih pogojev iz 1. alineje četrtega odstavka 24. člena KPND. Na pravilnost presoje sodišča prve stopnje ne more vplivati niti pavšalno pritožbeno zatrjevanje, da so glavno skrb za pomoč otrokoma in večino gospodinjskih opravil prevzeli drugi.

8.Pritožbenih navedb o informacijah, ki naj bi jih tožnici po zaključku glavne obravnave posredovala K. K., pritožbeno sodišče ne presoja, ker gre za dokazno nepodprte pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.