Jedro

Ker se lastninska pravica na nepremičnini pridobi na podlagi pravnega posla šele z vknjižbo, je pravno stališče nižjih sodišč, po kateri je lastninska pravica zapustnice prenehala že s sklenitvijo darilne pogodbe, napačno.

Izrek

Reviziji se ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje v delu, s katerim je bila pritožba tožeče stranke (glede zahtevkov, ki se nanašajo na neveljavnost oporoke in na obseg nepremičnega premoženja, ki sodi v zapuščino) zavrnjena, razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v ponovno odločanje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Pravdni stranki sta sestri, med katerima je v zapuščinskem postopku po njuni materi nastal spor glede tožničine dedne pravice in glede obsega zapuščine. Tožnica je zahtevala, naj sodišče ugotovi neveljavnost zapustničine oporoke ter da v zapuščino spada zlatnina, denar, oprema v stanovanju ..., stanovanje in garaža. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da se ugotovi neveljavnost oporoke. Tožnici je priznalo nujni delež (1/4) ter ugotovilo, da v zapuščino spada ena zlata verižica in dva prstana. Sodišče je odločilo, da tožnica ni uspela z ničemer dokazati neveljavnosti oporoke. Zavrnilo je tudi zahtevek, da spada v zapuščino denar (šlo naj bi za najemnino za stanovanje in garažo), kajti tega premoženja v času zapustničine smrti še ni bilo. Zavrnilo je zahtevek, da sodijo v zapuščino premičnine v stanovanju v Ljubljani, ker naj bi se sin tožnice vsemu inventarju odrekel z izjavo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo še zahtevek, da spada v zapuščino 50.000 DEM ter zlatnina (izvzemši eno verižico in dva prstana), ker naj bi tožnica obstoja tega premoženja ne dokazala. Zavrnilo pa je sodišče tudi zahtevek, da spada v zapuščino stanovanje v Ljubljani. To je utemeljilo najprej s tem, da je zapustnica to stanovanje toženki naklonila z oporoko, kasneje pa še z darilno pogodbo. Sodišče je nato zaključilo, da ima toženka veljavno listino (darilno pogodbo), na podlagi katere je postala lastnica, medtem ko tožnica ni zahtevala vrnitve darila v zapuščino.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo. Odločitev o višini tožničinega dednega deleža je spremenilo tako, da ta znaša 1/2, saj pride glede ostalega premoženja (se pravi: kar ni predmet oporočenega dedovanja) v poštev zakonito in ne nujno dedovanje. Obenem pa je razveljavilo odločitev, da oprema v stanovanju ne spada v zapuščino. V razlogih je pojasnilo, da izjava tožničinega sina o odpovedi dedovanju ne more vezati njegove matere (tožnice), saj za kaj takega ni bil pooblaščen. Pritožbeno sodišče pa je potrdilo odločitev o zavrnitvi zahtevka za neveljavnost oporoke. Pri tem se izrecno ni ukvarjalo z vprašanji veljavnosti in neveljavnosti oporoke. Štelo je namreč, da zapustnica ob smrti ni bila več lastnica predmeta oporočnega razpolaganja (stanovanja), saj je na podlagi kasneje sklenjenih darilnih pogodb to postala toženka.

Proti delu sodbe pritožbenega sodišča, s katerim je bila njena pritožba zavrnjena, vlaga revizijo tožeča stranka. Revizijskih razlogov izrecno ne opredeli. Izraža predvsem nestrinjanje z odločitvijo nižjih sodišč, pri čemer v znatni meri nasprotuje tudi dejanskim ugotovitvam. Povzema razloge pritožbenega sodišča, da se to ni spuščalo v oceno sodišča prve stopnje o veljavnosti oziroma neveljavnosti oporoke. Menilo je, da je to vprašanje brezpredmetno, ker naj bi sporno stanovanje sploh ne sodilo v zapuščino, češ da naj bi toženka z njim razpolagala že za časa življenja. S takšnimi stališči se revizija ne strinja. Oporeka jim z nasprotno trditvijo, da je to vprašanje pomembno, dalje, da se z navedbami v oporoki ni mogla strinjati, ker niso resnične in da je od oporoke preteklo več kot petindvajset let. Navaja še, da je zapustnici pomagala cela tožničina družina. Nato zaključuje, da sodišče vsega tega ni upoštevalo.

Po mnenju tožnice "je od veljavnosti oporoke tudi odvisno, ali gre za oporočno razpolaganje ali za zakonito dedovanje in s tem višina dednega deleža." "Tožnica meni, da v zapuščino spadajo tako stanovanje ..., Ljubljana, kot garaža, ki jih je zapustnica odsvojila z darilno pogodbo, tožnica pa je upravičena vsaj do nujnega deleža na teh nepremičninah." Sodišču predlaga, naj se sodba v izpodbijanem delu spremeni ali pa razveljavi in vrne v ponovno sojenje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizijski predlog je utemeljen.

Revizijsko sodišče se je v tej zadevi omejilo na preizkus pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti. Revizijske navedbe namreč zaradi svoje narave ne terjajo vsebinskega odgovora. Bistvenih kršitev postopka revizija ne uveljavlja, relevantnih materialnopravnih vprašanj pa tudi ne postavlja. Za odgovor na nestrinjanje, na navedbe dejanske narave ter na mestoma nerazumljive revizijske povedi pa v 370. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 - Uradni list RS, št. 43/2006; ZPP) ni podlage.

Pritožbeno sodišče se zaradi materialnopravnega stališča, da je toženka postala lastnica spornega stanovanja na podlagi darilne pogodbe (oz. celo dveh darilnih pogodb), ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na vprašanje (ne)veljavnosti oporoke. Po stališču pritožbenega sodišča namreč sporno stanovanje (ter garaža) zaradi prenosa lastninske pravice v času zapustničine smrti več ni bilo njeno.

Pravno stališče pritožbenega sodišča je napačno. Darilna pogodba je pravni posel in kot takšna predstavlja podlago za prenos lastninske pravice. Ni pa obenem to tudi pridobitni način lastninske pravice. Na podlagi pravnega posla se lastninska pravica na nepremičnini pridobi z vpisom v javno knjigo, tj. v zemljiško knjigo Š33. člen Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/1980 do RS 87/2002; ZTLR)Ć. O tem, da bi bil v tej zadevi opravljen tudi razpolagalni posel, sodbi nimata ugotovitev. Prav nasprotno: sodišče prve stopnje na 11. strani izrecno pravi: da "ima toženka glede navedenih dveh nepremičnin pravno veljavno listino, darilno pogodbo, na podlagi katere je postala lastnica teh nepremičnin." Nižji sodišči torej jasno izhajata iz materialnopravne predpostavke, da je s samo sklenitvijo darilne pogodbe prenehala lastninska pravica zapustnice. To stališče je, kot rečeno, materialnopravno zmotno. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je ostala pritožba tožeče stranke glede vprašanj, ki se nanašajo na neveljavnost oporoke, neizčrpana. To je revizijskemu sodišču narekovalo delno razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu in sicer v delu, v katerem je bila pritožba tožeče stranke glede (ne)veljavnosti oporoke in glede vprašanja, ali sporni nepremičnini spadata v zapuščino ali ne, zavrnjena (drugi odstavek 380. člena ZPP).

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na pravilu iz tretjega odstavka 165. člena ZPP.