Jedro

Za mobilne storitve ne veljajo zahteve, da bi te morale biti na voljo oziroma dostopne vsem uporabnikom v Republiki Sloveniji na vsaki lokaciji in po določeni kakovosti. Navedena ugotovitev je bistvena v zvezi z obsegom varstva, ki ga toženka lahko končnemu uporabniku zagotovi v postopku reševanja spora, ki je v njeni stvarni pristojnosti.

Zahteve splošne skladnosti ravnanja operaterja s splošnimi pogoji poslovnega oziroma naročniško pogodbo končni uporabnik v postopku reševanja spora iz druge alinee prvega odstavka 217. člena ZEKom-1, glede na veljavno zakonodajo, ne more zahtevati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo in sklepom v 1. točki izreka zavrnila tožnikov predlog za rešitev spora, da mu družba A. v bodoče zagotavlja enako kakovost signala omrežja in vzdržuje omrežje; v 2. točki izreka postopek reševanja spora v zvezi z zaračunavanjem storitev, po v izreku naštetih postavkah, ustavila; ter v 3. točki izreka zahtevek tožnika za povrnitev stroškov v višini 60,00 EUR zavrnila. V obrazložitvi je navedla, da ima tožnik s A. od 13. 9. 2016 sklenjen naročniški paket "...". S podpisom naročniške pogodbe je sklenil pogodbeni odnos z operaterjem ter potrdil izjavo, da je pred sklenitvijo pogodbe prejel splošne pogoje poslovanja operaterja (v nadaljevanju SPP) ter cenik njegovih storitev. V nadaljevanju povzema določbe SPP in določbo četrtega odstavka 142. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1) in meni, da veljavna zakonodaja in SPP ne nudijo podlage za zahtevo, da operater tožniku tudi v bodoče zagotavlja točno določeno kakovost signala in da mora vzdrževati svoje omrežje. Predpisi namreč v primeru nezagotavljanja kakovosti storitev naročnikom priznavajo pravico do nadomestila le za konkretne in posamične motnje, ki jih mora uporabnik pri operaterju sproti prijavljati in jim ugovarjati. Ne predvidevajo pa morebitnih pavšalnih nadomestil za bodoče nedelovanje storitev. Toženka glede na veljavno zakonodajo tudi ni pristojna v postopkih reševanja sporov med končnimi uporabniki in operaterji vnaprej urejati pravnih razmerij na način, kot ga je predlagal predlagatelj in predlagatelj za to tudi nima podlage v pogodbeno dogovorjenih pogojih naročniškega razmerja in ne v ZEKom-1. V zvezi z 2. točko izreka navaja, da je na ustni obravnavi operater predlagal sporazumno rešitev spora na način, da predlagatelju izda dobropis za zaračunane sporne postavke, s čimer se je predlagatelj strinjal in predlagal, da se postopek spora pred toženko v zvezi s tem ustavi. V zvezi s 3. točko izreka pa navaja, da gre pri uveljavljanju potnih stroškov v višini 60,00 EUR za osebne stroške stranke, torej stroške, ki ne vplivajo neposredno na izvedbo postopka, teh pa ZUP med stroške postopka ne uvršča. Navedeno izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 359/2005 z dne 4. 2. 2009. 2. Tožnik v tožbi navaja razloge, iz katerih izhaja, da se ne strinja z odločitvijo toženke. Toženka v 1. točki obrazložitve v tretjem odstavku navaja, da lahko naročnik v primeru odstopanja kakovosti storitev vloži ugovor oziroma reklamacijo, kar je tudi storil, vendar mu je bila reklamacija zavrnjena. Prav tako mu je bil ugovor s strani toženke iz nerazumljivega razloga zavrnjen. Ne razume v petem odstavku obrazložitve navedbe "ne veljavna zakonodaja s področja elektronskih komunikacij in ne SPP", ker kako je lahko neka zakonodaja neveljavna. Prav tako ne razume, zakaj se ne more ugoditi njegovi zahtevi, da operater vzdržuje svoje omrežje. Kdo ga je potem dolžan vzdrževati? Na obravnavi mu je zastopnik operaterja izjavil, da mu operater ponuja 7-dnevno brezplačno testiranje, vendar mu ta možnost ni bila ponujena in je ni mogel izkoristiti, ker zanjo ni vedel. Je pa imel v tistem času dober signal in z njim ni imel nobenih težav. Glede predpisov, omenjenih v prvem odstavku na 4. strani odločbe, po katerih naj bi imel pravico do nadomestila v obliki popusta na mesečno naročnino, pa takega popusta do danes kljub neštetim prijavam ni bil deležen. Npr. od 14. 9. - 14. 10. 2016 je prejel 238 sms-ov za dobrodošlico v hrvaško omrežje, kar pomeni, da je prišlo v tem obdobju kar 238 x do izpada A. in B. Včasih je moral tudi do 100 m stran od hiše, če je hotel opraviti kak pogovor. Večkrat mu je bilo na njegove težave z omrežjem odgovorjeno, da na njegovi lokaciji niso zaznali nobene okvare, kar je lahko tudi res, kajti od prijatelja, ki se na zadevo razume, je izvedel, da lahko operater na baznih postajah svoje antene daljinsko upravlja tako, da jih lahko obrača v poljubno smer. V zvezi s storitvami iz 2. točke izreka pojasnjuje, da je do dodatnih stroškov po teh postavkah prišlo prav zaradi izpada signala in ne po njegovi krivdi. Torej po krivdi operaterja, kar je operater tudi priznal s tem, ko se je njegov zastopnik na obravnavi strinjal, da se mu odpiše sporni strošek. Ne soglaša tudi s 3. točko izreka, z zavrnitvijo potnih stroškov, ker v vabilu na obravnavo ni bil opozorjen, da te stroške trpi sam. Kolikor bi bil na to opozorjen. se obravnave ne bi udeležil. Poleg tega pa je operater sam priznal, da prihaja do občasnih izpadov in priznava odpis v 2. točki odločbe omenjenih stroškov, zato bi morala biti odločba izdana v njegovo korist. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

3. V dodatku k tožbi tožnik ponovno navaja svoje težave v zvezi z izpadom signala. Enako v odgovoru na odgovor na tožbo.

4. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

5. Stranka z interesom v tem postopku A. na tožbo ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Ni sporno v zadevi, da je tožnik pri toženki vložil predlog z vsebino, kot ga je toženka v 1. točki izreka izpodbijane odločbe obravnavala in zavrnila, zahteval je, da mu družba A. v bodoče zagotavlja enako kakovost signala omrežja in vzdržuje omrežje (ob predlogu v zvezi z zaračunavanjem storitev, ki je predmet odločitve v 2. točki izreka odločbe).

8. Na podlagi druge alinee prvega odstavka 217. člena ZEKom-1 je toženka pristojna, da rešuje spore med subjekti na trgu elektronskih komunikacij, kakršni so tudi spori med fizičnimi in pravnimi osebami, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in storitve ter končnimi uporabniki, če se spori nanašajo na pravice in obveznosti, ki jih določajo ta zakon, na njegovi podlagi izdani predpisi ter pravice in obveznosti iz pogodb o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij oziroma storitev (spori končnih uporabnikov). Enako, nanašajoč se na vprašanje stvarne pristojnosti toženke, določa prvi odstavek 142. člena ZEKom-1, da ima vsak končni uporabnik pravico do ugovora zoper odločitev, ali je ravnanje operaterja v zvezi s pravicami in obveznostmi, ki jih določajo ta zakon in na njegovi podlagi izdani predpisi ter pogodbe o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij oziroma storitev na ustrezen organ ali telo, ki ga ustanovi operater.

9. Uvodoma je kot nesporno med strankama ugotoviti, da gre v obravnavanem primeru za spor o opravljanju mobilnih komunikacijskih storitev, torej ne za storitev, ki bi bila v ZEKom-1 opredeljena kot univerzalna storitev iz 115. člena ZEKom-1. Za mobilne storitve pa ne veljajo zahteve, da bi te morale biti na voljo oziroma dostopne vsem uporabnikom v Republiki Sloveniji na vsaki lokaciji in po določeni kakovosti. Navedena ugotovitev je bistvena v zvezi z obsegom varstva, ki ga toženka lahko končnemu uporabniku zagotovi v postopku reševanja spora, ki je v njeni stvarni pristojnosti.

10. Navedeni določbi (142. in 217. člena ZEKom-1) opredeljujeta podlage, na katerih je dolžna toženka odločiti o zahtevkih končnih uporabnikov. Povedano tudi tako: ZEKom-1 ali na njegovi podlagi izdani predpisi ali pogodba o zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij morajo končnemu uporabniku zagotavljati (opredeliti) določeno pravico oziroma obveznost operaterja. Le kolikor iz navedenih pravnih podlag izhaja pravica končnega uporabnika/obveznost operaterja, ima toženka podlago za odločitev v sporu. V obravnavanem primeru navedene pravne podlage ne omogočajo zahtevka, kot ga je naperil tožnik.

11. V primeru, da storitve niso izvedene v skladu z dogovorjeno kakovostjo (ki je bila dogovorjena z naročniško pogodbo), je končnemu uporabniku skladno z veljavno zakonodajo in SPP (v obravnavanem primeru stranke z interesom) priznana pravica, da svoje pravice iz naročniškega razmerja uveljavlja tako, da pri operaterju vloži ugovor oziroma reklamacijo (11. člen SPP, 142. člen ZEKom-1), ki se rešuje v obliki popusta na mesečno naročnino. Zahteve splošne skladnosti ravnanja operaterja s SPP oziroma naročniško pogodbo pa končni uporabnik v postopku reševanja spora iz druge alinee prvega odstavka 217. člena ZEKom-1, glede na veljavno zakonodajo, ne more zahtevati.

12. Tožnik izpodbija odločbo in sklep v celoti, vendar razlogov zoper pravilnost 2. točke izreka ne navaja. Sodišče glede na listine v upravnem spisu, zapisnika ustne obravnave, opravljene pri toženki ugotavlja, da ko je operater tožniku ponudil dobropis v znesku 0,45 EUR z DDV, kar je bila vrednost celotnega spora, je tožnik sam predlagal, da se postopek pred toženko glede tega ustavi, kar je odločitev v 2. točki izreka. Sodišče zato meni, da je tožnik z odločitvijo v 2. točki izreka zadovoljen.

13. V 3. točki izreka je toženka zavrnila zahtevek tožnika za povrnitev potnih stroškov v višini 60,00 EUR. Ni sporno v zadevi, da gre glede na opredelitev stroškov v 113. in 114. členu ZUP za osebne stroške stranke (potni stroški, izguba časa in zaslužka). Stroške, ki jih ima stranka zaradi upravnega postopka, praviloma trpi sama (prvi odstavek 114. člena ZUP), le izjemoma jih je dolžan nositi nasprotni udeleženec, kolikor stranka zmaga s svojim zahtevkom. V obravnavani zadevi pa tožnik ni zmagal s svojim zahtevkom, v 1. točki izreka je bil pravilno, kot je ugotovilo sodišče v sodbi, zavrnjen zahtevek za bodoče zagotavljanje enako kakovostnega signala omrežja in vzdrževanje omrežja, iz zapisnika ustne obravnave pa izhaja, da je zahtevek v zvezi s spornimi postavkami na računih iz 2. točke izreka odločbe tožnik umaknil. Posledično je bil zato postopek ustavljen. Na podlagi šestega odstavka 114. člena ZUP trpi stranka vse stroške postopka, ki so nastali do ustavitve postopka.

14. Tožnik se sklicuje, da je operater sam priznal, da prihaja do občasnih izpadov in da priznava odpis v 2. točki odločbe navedenih stroškov in zato meni, da je zmagal s svojim zahtevkom. V zvezi z navedenim je tožniku pojasniti, da ZUP pripoznave zahtevka ne pozna, kolikor pa je šlo po naravi stvari pri dogovoru med nasprotnima strankama za poravnavo v zvezi s spornim zahtevkom, pa je tožniku pojasniti, da če v poravnavi ni odločeno o stroških, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (peti odstavek 114. člena ZUP). Iz zapisnika o ustni obravnavi pa eksplicitno izhaja, da operater zahtevanih potnih stroškov ni bil pripravljen nositi, zato sodišče soglaša z odločitvijo toženke, ki je zahtevo za povrnitev stroškov postopka zavrnila.

15. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe in sklepa pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.