Jedro

Tožnik je stopnice dobro poznal, saj je po njih hodil vsakodnevno, zlasti je tudi dobro vedel, da se stopnice zjutraj čistijo. Potemtakem bi se od njega pri hoji pričakovala skrbnost, celo večja od običajne. Razlog za padec in nastalo škodo je moč pripisati izključno njegovemu ravnanju oziroma nepazljivosti.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 1 izreka sodbe tako spremeni, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki glasi: „Tožena stranka Z. T., d.d., M. 19, 1000 L., je dolžna tožeči stranki P. D., D. 24, S. plačati znesek 3.330,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1.2.2007 dalje do plačila, na transakcijski račun pooblaščenca, odvetnika mag. K. P., št. odprt pri S. b. d.d., poslovalnica Z. j., R. 14, L.“ zavrne.

2. 3. točka izreka sodbe pa se tako spremeni, da sedaj glasi: „Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 64,00 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“ Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške pritožbenega postopka v znesku 126,00 EUR.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 3.330,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (1. točka izreka sobe) in ji povrniti pravdne stroške v znesku 1.344,69 EUR (3. točka izreka sodbe). Kar je zahteval tožnik več – znesek 5.070,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je zavrnilo (2. točka izreka sodbe).

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne ali pa jo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v nov postopek, vse s stroškovno posledico. Navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča, da je podana krivdna odgovornost njenega zavarovanca. Dokazni postopek ni potrdil trditev tožnika, da so bile stopnice mokre. Sodišče je spregledalo, da je prišlo do škodnega dogodka okoli 8.00 ure, da pa čistilke čistijo zgodaj, praviloma ob 6.00 uri zjutraj, stopnice pa se praviloma hitro posušijo. Gre zgolj za brisanje stopnic z mokro krpo in za minimalno vlažnost, ki se hitro posuši, in ne predstavlja večje možnosti za nastanek škode. Da so bile stopnice vlažne, priče niso potrdile. Nihče ni videl čistilke pri čiščenju, priče tudi niso opazile, da bi bil tožnik od padca moker po hlačah. Tudi, če bi stopnice bile mokre oziroma vlažne, niso bile nevarne za hojo, še manj so bile spolzke, saj so imele protizdrsne utore in ograjo, za katero bi se tožnik lahko prijel. Na morebitno mokroto bi moral tožnik računati, saj gre za pričakovane okoliščine. Tožnik je stopnice dobro poznal, zato je pričakovati najmanj povprečno skrbnost pri hoji po stopnicah, če ne celo večjo skrbnost od običajne. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnik po stopnicah hodil malo hitreje, da ni bilo večje mokrote ali luže in da se ni držal za ograjo. Vzrok padca je v tožniku samem. Tožnik je v kliničnem centru kot vzrok nezgode navedel „nerodno stopil“. Tudi, če bi bil postavljen znak, bi tožnik po stopnicah še vedno hitel, saj se mu je mudilo do obiskovalcev garaže v kleti. Sodišče tudi ni pojasnilo, kako bi moral ravnati zavarovanec tožene stranke, s kakšno skrbnostjo in kako bi moral skrbeti za ustrezno zaščito. Dejstvo je, da če bi tožnik po stopnicah hodil bolj previdno in zbrano oziroma bi bil povprečno pazljiv in bi uporabljal ograjo, do padca ne bi prišlo. Tožnik ni storil ničesar, da do padca ne bi prišlo. Zavarovanec tožene stranke je postopal s potrebno skrbnostjo, kaj več od njega ni mogoče pričakovati oziroma bi le to presegalo standard potrebne skrbnosti.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Med pravdnima strankama ni več sporno, da je tožnik padel na stopnicah v garažni hiši K. kjer je bil zaposlen – opravljal je dela blagajnika, varnostnika. Ker je dobil poziv, da se enemu od obiskovalcev garaže ne dvigne zapornica pri izhodu, kar se je sicer nesporno večkrat dogajalo, je odšel po stopnicah v klet in padel. Kot je že pravilno povedalo prvo sodišče, v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o objektivni odgovornosti delodajalca, saj hoja po stopnicah pomeni vsakodnevno aktivnost, zato ne pomeni nevarne dejavnosti, same stopnice pa tudi ne nevarne stvari.

Delodajalec mora zagotoviti varne pogoje dela, zato mora v tej smeri ravnati skrbno. Stopnice, po katerih je tožnik padel, imajo na odprtem delu nameščeno ograjo, na robu stopnic pa so protizdrsni utori, kar vse je lepo vidno tudi na fotografijah (priloga A 3 in A 4). Tako tožnik kot zaslišani kot priče so povedali, da stopnišče vsak dan med 6.00 in 8.00 uro zjutraj čisti čistilka. Očitno jih briše z mokro krpo, ne poliva vode, sploh da bi ta stala na stopnicah. Tožnik sam je namreč povedal, da pred padcem sploh ni opazil, da bi bile stopnice mokre, saj na njih ni bilo večje mokrote ali luže. Pred padcem je že prehodil del stopnic do prvega podesta, je pa hodil hitro in se ni držal držala nameščenega ob stopnicah. Vse povedano, torej, da je tožnik pogosto hodil po stopnicah, da je poznal režim čiščenja stopnic, da so stopnice imele protizdrsne utore in ob robu držalo, tožnik pa na drugi strani tudi ni povedal, kaj je bila delodajalčeva napaka, v posledici katere je prišlo do tožnikovega padca, pripelje do zaključka, da v tem primeru ne moremo govoriti o krivdni odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Tožnik, kot že povedano, je stopnice dobro poznal, saj je po njih hodil vsakodnevno, zlasti je tudi dobro vedel, da se stopnice zjutraj čistijo. Potemtakem bi se od njega pri hoji pričakovala skrbnost, celo večja od običajne. Razlog za padec in nastalo škodo je moč pripisati izključno le njegovemu ravnanju oziroma nepazljivosti.

Po povedanem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev in sodbo oprlo na ta dejstva, v posledici pa tudi nepravilno uporabilo materialno pravo, zato je na podlagi 5. in 6. alineje 358. člena ZPP, spremenilo odločitev prvega sodišča in zahtevek tožnika kot neutemeljenega zavrnilo.

V posledici spremembe odločitve je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP odločilo tudi o stroških postopka. Tožena stranka je v pravdi uspela, zato ji je, na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP, dolžna tožeča stranka povrniti njene pravdne stroške v znesku 64,00 EUR. To so stroški takse za odgovor na pritožbo (42,00 EUR) pričnine (2,00 EUR) in materialnih stroškov (20,00 EUR).

Tožena stranka je uspela tudi v pritožbenem postopku, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi pritožbene stroške v znesku 126,00 EUR. To sto stroški sodne takse za pritožbo in materialni stroški.