Jedro

Tožbeni zahtevek za plačilo dela preko polnega delovnega časa ni utemeljen, saj tožnik ni opravljal nadur, ki bi bile kakorkoli odrejene ali odobrene s strani tožene stranke. Glede na naravo uredniškega dela bi ob predhodnem dogovoru z nadrejeno delavko lahko samostojno razporejal delovni čas in se dogovoril o možnostih in načinu izrabe prostih dni.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje v prvem odstavku in odločitev o stroških postopka v drugem odstavku izreka sodbe spremeni tako, da se glasi: „Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna od bruto vrednosti nadurnega dela za februar 2008 v višini 366,60 EUR, za marec 2008 v višini 366,60 EUR, za april 2008 v višini 350,01 EUR, za maj 2008 v višini 350,01 EUR, za junij 2008 v višini 366,60 EUR, za julij 2008 v višini 334,80 EUR, za avgust 2008 v višini 317,72 EUR, za september 2008 v višini 317,72 EUR, za oktober 2008 v višini 301,86 EUR, za november 2008 v višini 295,03 EUR, za december 2008 v višini 211,30 EUR, za januar 2009 v višini 78,84 EUR, za februar 2009 v višini 173,55 EUR, za marec 2009 v višini 315,38 EUR, za april 2009 v višini 315,38 EUR, za maj 2009 v višini 148,70 EUR in za junij 2009 v višini 78,84 EUR obračunati in vplačati predpisane prispevke in davke, neto zneske pa plačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 811,20 EUR, v 15 dneh.“ Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati 398,40 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova nadurnega dela za obdobje od februarja 2008 do junija 2009 obračuna bruto zneske, razvidne iz prvega odstavka izreka, odvede davke in prispevke, neto zneske pa izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da priča S.K. in direktorica tožene stranke S.Z.V. nista potrdili navedb tožnika, da dela na projektu „zdrav življenjski slog“ ni mogel opraviti znotraj polnega delovnega časa. Obe sta poudarili, da je bilo vseskozi mišljeno, da se navedeni projekt opravi v okviru 40-urnega delovnega časa. Tožnik v tem sporu sploh ne zatrjuje, da bi delo v ponedeljkih in torkih opravljal preko polnega delovnega časa, priča in direktorica pa sta izpovedali, da se v navedenih dnevih ni ukvarjal z ostalimi deli v časopisu oziroma delom v „desku“. Sodišče prve stopnje ne obrazloži, na osnovi česa (ali zaradi rednega dela ali zaradi dela na projektu „zdrav življenjski slog“) je delo tožnika potekalo v soboto in v nedeljo. Prav tako ne pojasni, v kakšnem evidentiranem obsegu je potekalo delo v sobotah in na osnovi katerih primeroma določenih mesecev je razsodilo, da je bil tožnikov obseg dela ob sobotah in nedeljah tak, da je ure, ki jih je evidentiral kot nadure, opravil. Sodišče ne obrazloži, zakaj je verjelo tožniku, da je opravil delo v sobotah in nedeljah v obsegu, kot ga vtožuje. Priča S.K. ni vedela, da se tožnikovo delo s prilogo „R.“ opravlja ob sobotah in nedeljah, temveč ob koncu tedna. Opozarja, da je bilo z elektronsko pošto z dne 30. 1. 2008 določeno, da se morajo nedeljske ure vnaprej napovedati in da sodijo v fond 40-urnega delovnega časa. Tožnik se ni nikoli obrnil na nadrejeno delavko v zvezi s tem, da mora čez soboto in nedeljo opraviti večje število ur. Sodišče ni sledilo navedbam tožene stranke, da o kakršnikoli prekoračitvi polnega delovnega časa zaradi dela na projektu ni vedela, niti ni ugotovilo, ali je možno ure prerazporediti v okviru delovnega časa oziroma neenakomerno razporediti. Ugotovilo je sicer, da bi tožnik del viška ur nad polnim delovnim časom lahko porabil med tednom, ni pa ugotovilo oziroma ni pozvalo tožnika, da opredeli, koliko viška ur bi lahko v skladu s pogodbo o zaposlitvi porabil med tednom. Dejansko stanje glede števila ur, ki bi jih lahko tožnik porabil med tednom, je ostalo neugotovljeno. Delo čez vikend ni bilo opravljeno z vednostjo tožene stranke in na podlagi njene odločitve. Tožena stranka je samo podprla projekt, ki ga je predlagal tožnik. Način izvedbe je bil v rokah tožnika. Delo v „desku“ ni vezano na prisotnost 8 - urnega stalnega sedenja, ampak glede na obseg dela. Do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tožnik je bil od januarja 2008 seznanjen, da mora nedeljsko delo napovedati odgovornemu uredniku, zato ni podlage za prisojo nadur za takšno delo. Sodišče ne obrazloži, na osnovi česa je zaključilo, da tožniku pripadajo nadure tudi za tiste mesece, za katere ni predložil nobenih člankov. V kolikor bi sodišče ugotovilo, da je tožnik opravil delo v navedenem obsegu ur, bi lahko kvečjemu odobrilo vrednost navadne ure. Za izplačilo nadur pa ni nobenih pogojev, saj niso bile odrejene, nujno potrebne, niso se opravile z vednostjo nadrejene delavke in na podlagi odločitve delodajalca. Tožena stranka ni odredila ničesar, zato ni dolžna ničesar plačati. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožnik v tem sporu zahteva plačilo nadur za obdobje od februarja 2008 do vključno junija 2009. V pogodbi o zaposlitvi je bil dogovorjen polni delovni čas v trajanju 40 ur tedensko tako, da si ga je zaradi narave dela po predhodnem dogovoru z odgovornim urednikom (ali njegovim pomočnikom) in v skladu z organizacijo in metodami dela v uredništvu, tožnik lahko samostojno razporejal. Glede dolžnosti opravljanja nadurnega dela pogodba o zaposlitvi napotuje na primere, določene z zakonom in kolektivno pogodbo. Po 143. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) je delavec le v izjemnih, nujnih in nepredvidenih primerih dolžan na zahtevo delodajalca opravljati delo preko polnega delovnega časa. V 18. členu Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje (KPPN, Ur. l. RS, št. 31/1991 s spremembami) je določen 40-urni delovni teden, ki je praviloma razporejen na pet delovnih dni. V primeru, da delovni proces zahteva delo tudi v soboto ali nedeljo, mora delodajalec praviloma v naslednjem tednu odobriti ustrezno število prostih dni. Podaljšano delo se uvede po presoji direktorja oziroma urednika, ki ima tako pooblastilo.

Delo preko polnega delovnega časa je bil na podlagi gornje ureditve tožnik dolžan opravljati le v predpisanih primerih in po odredbi tožene stranke. Vrhovno sodišče RS je v zadevah VIII Ips 288/2008 z dne 25. 1. 2010 in v sklepu VIII Ips 175/2009 z dne 25. 1. 2011 že zavzelo stališče, da je delodajalec dolžan plačati le tisto nadurno delo, ki ga je izrecno odredil oziroma ga izrecno odobril. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bilo tožniku nadurno delo kakorkoli odrejeno oziroma odobreno. Sodišče prve stopnje ni sledilo tožnikovi izpovedi, da je nadrejeno v. d. odgovorne urednice S.K. opozarjal, da od februarja 2008 dalje opravlja delo preko polnega delovnega časa, ker je slednja to zanikala. Tožnik je za sporno obdobje sicer vodil osebno evidenco o številu opravljenih ur, ki pa jo ni dal v podpis nadrejenim delavcem. Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, tožnik dela ob koncu tedna ni napovedal vnaprej, čeprav ga je tožena stranka 30. 1. 2008 seznanila z organizacijskim navodilom, da je tedenska delovna obveznost 40 ur, da morajo biti nedeljske ure vnaprej napovedane, da sodijo v fond 40-urnega delovnega časa in si morajo zaposleni med tednom ustrezno razporediti delovni čas tako, da določenega fonda ur ne prekoračijo. Ugotovilo je še, da S.K. z delom ob koncu tedna ni bila vnaprej seznanjena oziroma preko elektronske pošte.

Stališče, da ima delavec pravico do plačila za delo preko polnega delovnega časa, če ga je opravil z vednostjo in po naročilu (odločitvi) pristojnega delavca delodajalca, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo že v zadevi opr. št. VIII 28/99 z dne 25. 5. 1999. Po citiranem stališču delo preko polnega delovnega časa ne more potekati le z vednostjo nadrejenih, temveč mora biti odrejeno. Za plačilo dela, daljšega od polnega delovnega časa, tako ne more zadoščati, da je za delo na terenu ob koncu tedna vedela nadrejena S.K.. Četudi je slednja za takšno tožnikovo delo vedela, to še ne pomeni njene seznanitve z delom, ki presega pogodbeno dogovorjeni 40-urni delovni čas, kot to zmotno tolmači sodišče prve stopnje. Tožnik si je lahko glede na naravo uredniškega dela, ob predhodnem dogovoru z nadrejeno, samostojno razporejal delovni čas in bi se lahko z njo dogovoril o možnostih in načinu izrabe prostih dni. Pri tem pa iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožena stranka od tožnika zahtevala, da delo v „desku“ in projekt zdravega življenjskega sloga (prilogo R.) opravi v določenem roku oziroma da ga dokonča izven rednega delovnega časa.

Ker tožnik ni opravljal nadur, ki bi bile kakorkoli odrejene ali odobrene s strani tožene stranke, ni pravne podlage za njihovo plačilo. Zaradi pravilne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke zato ugodilo in na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP izpodbijani ugodilni del spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je s svojo odločitvijo spremenilo razmerje uspeha strank v sporu v korist tožene stranke, zato je v skladu z določbo drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločalo o stroških celotnega postopka. Upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, 67/2008) je pritožbeno sodišče priznalo nagrado za postopek v znesku 341,00 EUR, nagrada za narok v znesku 315,00 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR. Ob upoštevanju 20 % DDV stroški za postopek pred sodiščem prve stopnje, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki, znašajo 811,20 EUR.

Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato je tožnik dolžan povrniti tudi njene pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je toženi stranki skladno z ZOdvT upoštevaje v pritožbi spornih 4.688,94 EUR (znesek, ki ga je prisodilo sodišče prve stopnje) po stroškovniku priznalo še nagrado za pritožbo v višini 312,00 EUR, pavšal za PTT storitve v višini 20,00 EUR in 20 % DDV. Pritožbeni stroški tako znašajo 398,40 EUR. V tem znesku je dolžan tožnik povrniti stroške pritožbe v roku 15 dni.