Jedro

Rešitev predhodnega vprašanja solastninskega deleža toženke na stanovanju za katerega tožnik (solastnik) zahteva uporabnino, nima pravnih učinkov v posebni pravdi zaradi ugotovitve solastniških deležev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavezalo toženko, da mora tožniku plačati 3,816.129,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navedeni znesek predstavlja uporabnino za toženkino uporabo stanovanjske hiše v Ljubljani, za obdobje od 1.2.1992 do 31.10.1999. Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženkino pritožbo proti navedeni sodbi.

Toženka je vložila revizijo proti sodbi sodišča druge stopnje zaradi "bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in zmotne uporabe materialnega prava". Revidentka poudarja, da je bila zaradi tožnikovega stališča, da je izključni lastnik stanovanjske hiše, prisiljena k tožbi, s katero uveljavlja solastninski delež, ki ni bil priznan v postopku delitve skupnega premoženja bivših zakoncev le zato, ker tedaj veljavni zakon ni priznaval obstoja izvenzakonske skupnosti, v kateri je toženka živela s tožnikom več let. Toženka sicer s tožbo res uveljavlja 26/100 sporne nepremičnine, vendar s tožbenim zahtevkom "razpolaga" vse dokler se postopek po njeni tožbi pravnomočno ne konča. Obe izpodbijani sodbi s tem, da ugotavljata sporni solastninski delež, jemljeta toženki pravico do "razpolaganja" s tožbenim zahtevkom, ki ga lahko zviša, glede na dokaze v postopku zaradi ugotovitve solastninskega deleža. Zato naj bi bila zmotna ugotovitev, da v tožnikov delež ne more biti poseženo niti, če bi toženka s svojim zahtevkom v celoti uspela. Za sodišči prve in druge stopnje je namreč toženkin zahtevek le glede deleža 26/100, zaradi česar naj bi bili stranki v neenakopravnem položaju v postopku zaradi ugotovitve solastninskega deleža. Drugostopna sodba naj bi "špekulirala" z možnostjo, da toženka uspe z večjim deležem in jo napotuje na sodni postopek, namesto da že v tem postopku ugotovi pravilno dejansko stanje. Sodbi nadalje "spregledata", da hišo uporablja poleg toženke tudi sin pravdnih strank. Toženka "vztraja" pri vseh navedbah v pritožbi, ki predstavlja sestavni del revizije, ker po stališču revidentke pritožbeno sodišče ni odgovorilo na noben pritožbeni očitek in zavzelo svojega stališča. V pravočasni dopolnitvi revizije, ki sta jo podpisali toženka in njena pooblaščenka, revidentka ponovno opozarja na "bistvene kršitve pravdnega postopka in materialnega prava". Sledi izračun, ki naj bi dokazoval, da je sodišče tožniku prisodilo 1.398,13 DEM mesečno, to pa naj ne bi ustrezalo sodbi "tukajšnjega" sodišča, s katero je bilo odločeno o uporabnini za isto hišo za 36 mesecev po 500 DEM mesečno. Uporabnina naj bi se štela samo za 3 leta, zaradi razlike pa naj bi nastala obogatitev. Stranki naj bi imeli več medsebojnih terjatev, sodišče pa je doslej odločilo le o tožnikovi terjatvi.

V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP je bila revizija vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pri kriterijih za izračun uporabnine upoštevalo, da toženka sedaj uveljavlja v posebni pravdi solastninski delež (na hiši) do 26/100. Glede preostanka (74/100) je sodišče upoštevalo, da hišo uporablja tudi sin pravdnih strank in je zato odmerilo uporabnino, ki predstavlja 37% tržne najemnine (12. stran sodbe sodišča prve stopnje). S tem v zvezi so povsem neutemeljeni revizijski pomisleki o tem, da je toženka lahko kakorkoli prikrajšana pri uveljavljanju solastninskega deleža na nepremičnini v posebni pravdi zgolj zato, ker je sodišče pri odločanju o uporabnini upoštevalo v času odločanja sporni solastninski delež nepremičnine (primerjaj določbe 13. člena ZPP). Povsem neutemeljena je tudi revizijska trditev, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da hišo uporablja sin pravdnih strank, saj je takšna trditev v nasprotju z že navedenimi razlogi prvostopenjske sodbe (12. stran). Posplošenega sklicevanja na pritožbo pa v revizijskem postopku ni mogoče upoštevati.

Navedbe v dopolnitvi revizije so deloma nerazumljive (in zato nanje ni mogoče odgovoriti), deloma pa neutemeljene. Prisojena uporabnina se nanaša na čas od 1.2.1992 do 31.10.1999 (92 mesecev), mesečna uporabnina pa predstavlja tolarsko protivrednost 500 DEM. Enaka mesečna uporabnina je bila tožniku (za drugo časovno razdobje) že prisojena s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani, opr. št. V P 149/90 dne 2.10.1992. S tem v zvezi je napačen "matematični preizkus", ki je naveden v dopolnitvi revizije, nerazumljive pa so preostale trditve o tem, da naj bi bila uporabnina napačno odmerjena. Preostale revizijske trditve niso odločilnega pomena in jih zato revizijsko sodišče ni presojalo (338. člen v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP).

Revizijsko sodišče je zavrnilo revizijo, ker je ugotovilo da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, sodišči pa sta pri odločanju pravilno uporabili materialno pravo (378. člen ZPP). V odločitvi o zavrnitvi revizije je vsebovana tudi odločitev o zavrnitvi predloga za povrnitev revizijskih stroškov (154. člen ZPP).