Jedro

Sprememba tožbe je dovoljena do konca glavne obravnave (1. odstavek 184. člena ZPP), kar posledično pomeni, da stranke lahko utemeljujejo spremembo tožbe (kadar do spremembe pride po zaključku prvega naroka) tudi z novimi dejstvi in dokazi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je Okrožno sodišče v Novi Gorici zaradi delnega umika tožbe ustavilo postopek za 55.817,65 EUR in toženi stranki naložilo, da v roku 90 dni sanira vodni vir, ki se nahaja ob greznici objekta varovanih stanovanj, stoječega na parc.št. 569/1 k.o. K., tako da uredi odvodnjavanje in vode iz tega izvira spelje v javno kanalizacijo. Tožena stranka je dolžna tožeči plačati odškodnino v znesku 7.345,88 EUR in pravdne stroške v znesku 2.294,16 EUR. Iz razlogov sodbe izhaja, da je zaradi gradnje tožene stranke na njenem zemljišču prišlo do zamakanja in s tem povezane škode na zemljišču tožeče stranke. Gradnja ni bila izvedena v skladu s pridobljenimi dovoljenji, ureditev drenažnih voda in morebitnih novih izvirov v ustrezno kanalizacijo ni bila izvedena ali pa ni bila izvedena pravilno. Način, kako je tožena stranka urejala drenažne vode, predstavlja že direktno imisijo, ki je vselej prepovedana. Zaradi čezmernega posega v okolje tudi ni mogoče uporabiti določbe 3. odstavka 133. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Zaradi posega tožene stranke se sicer vrednost nepremičnine tožeče stranke ni spremenila, mora pa tožena stranka tožeči plačati odškodnino v višini stroškov s strani tožeče stranke že izvedenega drenažnega sistema in vrednosti preostalih še potrebnih del za popolno sanacijo zemljišča tožeče stranke.

Zoper obsodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Navaja, da je sodišče v nasprotju z zakonom dovolilo spremembo tožbe. Tožeča stranka je namreč vsa dejstva, ki so bila podlaga spremembi tožbi, navedla prepozno, po zaključku prvega naroka, čeprav bi zanje lahko vedela že ves čas. Tudi vsa dela so bila opravljena pred prvim narokom. S tem, ko je sodišče dopustilo prepozne navedbe, je zagrešilo bistveno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Če bi sodišče ravnalo v skladu s prepovedjo in 286. člena ZPP, bi bila namreč sodba za toženo stranko ugodnejša. Ob pravilni uporabi 286. člena ZPP bi bila sprememba tožbe nesmotrna. Sodišče je odločalo o stroških pretekle in bodoče sanacije, kar je v primerjavi s prvotno tožbo povsem nov zahtevek. Razlogi, ki jih je navedlo sodišče, da gre za zahtevke, ki izvirajo iz istega historičnega dogodka in da se nanašajo na naknadno nastalo dejansko stanje, niso razlogi, ki bi utemeljevali odstop od eventualne maksime.

Sodba nima razlogov, zakaj sodišče ni dopustilo izvedbe s strani tožene stranke konkretno predlaganih dokazov in se je zato v tem delu ne da preizkusiti. Sodba nima dokazne ocene izpovedi prič in strank. Tako ni mogoče preizkusiti, katero pravno dejstvo naj bi bilo s posamezno pričo dokazano.

Materialnopravno napačno je stališče, da je tožnica pasivno legitimirana kot lastnica nepremičnine, na kateri stojijo varovana stanovanja, ali kot investitor teh stanovanj. Tožena stranka ni strokovno usposobljena za izvedbo sanacije in ne more sama, brez sodelovanja lokalne skupnosti razpolagati z javno kanalizacijo. Sodba razlogov o tem nima in se je ne da preizkusiti.

Sodba nima razlogov v zvezi s pripombami tožene stranke na izvedeniško mnenje glede razmerja med vplivom naravnih vzrokov in vplivom posega tožene stranke. Ti razlogi bi morali biti navedeni, saj je tožena stranka ugovarjala znatnejši soprispevek tožeče stranke oziroma okoliščin na njeni strani. Sodišče ne more šteti vzročne zveze za dokazano zgolj na podlagi pojasnjenih in argumentiranih navedb iz izvedenskega mnenja, saj je vzročna zveza pravno vprašanje. Glede elementa protipravnosti se sodišče ni izreklo o nasprotujočih si trditvah pravdnih strank in tudi ne o dokazu z zaslišanjem J. V. Ta je lepo razložil, kako je potekala gradnja. Od kod sodišču ugotovitev, da gre za direktno imisijo, iz sodbe ni razvidno. Tožena stranka na podlagi povedanega povsod, kjer sodbe ni mogoče preizkusiti, ker razlogov o odločilnih dejstvih nima ali pa so ti pavšalni, uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega dostavka 339. člena ZPP.

Napačna je tudi odločitev o stroških, saj bi sodišče moralo upoštevati, da je bila tožeča stranka v zvezi z umikom neuspešna.

Pritožba je neutemeljena.

V zvezi s spremembo tožbe sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih kršitev postopka. Tožniki so že ves čas postopka zahtevali odškodnino za škodo, ki je nastala na njihovem zemljišču, to škodo so tudi že v tožbenih navedbah (točka III.) opisali. V dokaz svojim navedbam so predlagali poročilo sodnega cenilca, kjer so navedeni za sanacijo potrebni posegi. Ne drži torej, da so v zvezi s posegi, ki so jih opravili na svojem zemljišču, prve navedbe podali šele s spremembo tožbe. Tudi sicer pa je sprememba tožbe dovoljena do konca glavne obravnave (1. odstavek 184. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), kar posledično pomeni, da stranke lahko utemeljujejo spremembo tožbe (kadar do spremembe pride po zaključku prvega naroka) tudi z novimi dejstvi in dokazi. Zaradi spremembe tožbe se v obravnavani zadevi postopek ni zavlekel, tožena stranka se je imela možnost izjaviti do navedb in dokazov, na katerih je sprememba temeljila. Zaključek sodišča prve stopnje, da je sprememba tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankami, je zato pravilen.

Navedbe o tem, da sodišče ni dopustilo vseh dokazov, so pavšalne, pritožba ne pove, katerih dokazov sodišče ni izvedlo in kako je to vplivalo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Podobno velja za trditve o dokazni oceni. Pritožbenemu sodišču se do pavšalnih navedb ni treba opredeljevati (in se niti ne more). V zvezi z dokazno oceno pritožbeno sodišče le dodaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo izpovedi vseh zaslišanih in jih nato primerjalo z izvedenskim mnenjem. Prav na podlagi slednjega pa je nato prišlo do zaključkov o tem, ali so bila dela izvedena povsem v skladu s projekti in pridobljenimi predlogi strokovnih organizacij. Ni jasno, kako bi na te zaključke lahko vplivala izpoved priče V. o tem, kako je potekala gradnja. Odločilna je bila namreč izvedenčeva ugotovitev, da do zamakanja ne bi prihajalo, če bi tožena stranka dosledno upoštevala predloge, ki jih je po njenem naročilu podala G. d.o.o., in to zlasti glede globine drenaže. Pritožba je le pavšalna tudi glede izvedenskega mnenja. Izvedenec je namreč opravil natančne izračune, metodologija teh izračunov je razvidna iz mnenja, in ob tako jasnem in natančnem mnenju tožena stranka zgolj z vztrajanjem, da ni povezave med posegi in stanjem zemljišča tožnikov, oziroma da je ta manjša, ne more uspeti. Vzročna zveza je res pravno vprašanje, vendar temelji na ugotovljenih dejstvih, ki se tičejo naravnih vzrokov stvari in prav te vzroke za zamakanje je ugotavljal izvedenec. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje v celoti sprejelo in se nanj sklicevalo, zato ne drži, da svoje odločitve ni obrazložilo. Na podlagi tako ugotovljenih dejstev pa je nato sodišče prve stopnje napravilo sklep, da je podana pravno relevantna vzročna zveza med ravnanjem tožene stranke in nastalimi posledicami na nepremičnini, last tožnikov. Ker so podane tudi ostale predpostavke odškodninske odgovornosti, je podana obveznost tožene stranke povrniti nastalo škodo. Ob takih zaključkih pa vprašanje, ali je šlo za direktno imisijo, ali ne, niti ni več pomembno.

Sodišče prve stopnje je na podlagi povedanega v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo razloge za vse svoje zaključke, te razloge je tudi moč preizkusiti in kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Vprašanje, ali je tožena stranka strokovno usposobljena za izvedbo sanacije in ali razpolaga z javno kanalizacijo, za pasivno legitimacijo ni odločilno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je škoda na nepremičninah tožnikov nastala kot posledica posega tožene stranke in je zato njena pasivna legitimacija za sanacijo vira imisije in škode podana.

Materialno pravo je bilo tudi sicer uporabljeno pravilno. Odločitev v prvem odstavku sodbe (sanacija vodnega vira) namreč temelji tako na določbi 133. člena Obligacijskega zakonika (OZ) kot na določbi 99. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) v zvezi s 75. členom SPZ. Odločitev v drugem odstavku izreka (odškodnina) pa temelji na splošnih pravilih o odškodninskih odgovornosti (131. člen OZ v zvezi tudi z drugim odstavkom 99. člena SPZ). Izpolnjene so vse predpostavke za uporabo naštetih predpisov. S posegom tožene stranke je namreč otežena raba nepremičnin tožečih strank, hkrati pa pomeni vodni vir, ki se je pojavil ob posegu, vir nevarnosti, od katerega grozi tožnikom večja škoda. Taka škoda pa je tudi že nastala in podane so vse predpostavke odškodninske odgovornosti za povrnitev ugotovljene škode.

Pravilna je tudi odločitev o stroških. Pritožba namreč spregleda, da je sodišče prve stopnje upoštevalo, da se je zahtevek večino časa vodil za večji znesek in je razliko v nagradi odvetnika na račun do skrčitve zahtevka višje vrednosti spora v celoti priznalo toženi stranki (str. 7 sodbe). Za preostale stroške, ki so nastali neodvisno od vrednosti spora, pa je nato upoštevalo uspeh glede na skrčeni zahtevek. Taka odločitev je v skladu z določbo 154. člena ZPP, po kateri odloči sodišče o stroških postopka ob upoštevanju vseh okoliščin primera.

Ker tudi sicer sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene kršitve, ki se upošteva po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).