Jedro

Pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju ne gre za računske operacije, temveč za celovito presojo vsakršnih prispevkov partnerjev v času zakonske zveze.

Tožnik je kril stroške toženke v zvezi z njenim študijem (bivanjem) v tujini iz svojega posebnega premoženja. To posebno premoženje torej ni bilo vloženo v skupno gospodinjstvo, temveč je šlo za darilo toženki. Navedena okoliščina zato ne opravičuje večjega deleža tožnika na skupnem premoženju.

Kdo od partnerjev je najel posojilo in kdo ga je odplačeval, za odločanje o deležih na skupnem premoženju ni bistveno, če posojilo ni bilo odplačano iz posebnega premoženja zakoncev.

Štipendija, pokojnina po družinskem članu ter varstveni dodatek predstavljajo posebno premoženje zakonca.

Odplačevanje obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem predstavlja vprašanje dolgov skupnega premoženja, katerih plačilo se rešuje po pravilih obligacijskega prava in ki ne spreminja siceršnjega prispevka posameznega partnerja k nastanku skupnega premoženja.

Toženka ni zatrjevala, da je poizvedbe glede višine osebnih dohodkov pri ustreznih državnih organih oziroma nosilcih javnih pooblastil poizkusila opraviti sáma, pri čemer ni bila uspešna. Zgolj takšna okoliščina bi namreč toženko na podlagi 226. člena ZPP odvezala njene siceršnje predložitvene dolžnosti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške s pritožbama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predstavlja nepremičnina parc. št. 1303/12, k.o. x (ID 000) z ID znakom 000, skupno premoženje pravdnih strank, na katerem znaša delež tožnika 70 odstotkov, toženke pa 30 odstotkov (I. točka izreka izpodbijane sodbe). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka izpodbijane sodbe) in odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške (III. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni strank. Tožnik izpodbija odločitev v zavrnilnem delu, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) (1). Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenem zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje le delno pravilno ocenilo vir sredstev, s katerimi je bilo pridobljeno skupno premoženje. Sodišče prve stopnje ni sledilo tožnikovim dokaznim predlogom in se ni opredelilo do dejstva, da so bila tožnikova denarna sredstva (tudi posebna) njuna skupna blagajna, iz katere je bilo največ denarja porabljenega bolj za toženkine kot skupne potrebe. Obenem pa je toženka s svojim denarjem ves čas razpolagala ločeno ter ga ves čas skoraj izključno porabljala zgolj zase. Sodišče prve stopnje ni dovolilo tožniku, da bi na glavni obravnavi podrobneje predstavil porabo toženke, niti ni izvedlo vpogleda v pred tem najdene čekovne blankete in druga dokazila, ki jih je tedaj prinesel s seboj na zaslišanje. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno zaključilo, da je bil prispevek obeh pravdnih strank v skupnem gospodinjstvu enak. Tožnikovo prizadevanje za dobro funkcioniranje njune izvenzakonske skupnosti je namreč ocenilo zgolj na osnovi dvomljivih in nasprotujočih si izjav toženkinih prič in toženke. Opozarja tudi, da sodišče prve stopnje ni sledilo njegovim zatrjevanjem o posebnem premoženju iz naslova varčevanja pred začetkom izvenzakonske skupnosti, daril in dedovanja, ki ga je tožnik vložil v pridobitev skupnega premoženja, pred tem pa v preživljanje in šolanje toženke. Navedeno potrjuje tudi dejstvo, da se je tožnik zaradi funkcioniranja izvenzakonske skupnosti zadolžil in ob prenehanju izvenzakonske skupnosti ni imel več premoženja. V nadaljevanju natančno konkretizira naštete očitke. Natančno ponavlja, da je za preživljanje toženke namenjal tudi svoje posebno premoženje, zato graja kot zmotno ugotovitev iz točke 33, da je tožnik samo pavšalno navajal, da je tudi posebno premoženje porabljal in vlagal v skupno premoženje. Nadalje izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje v 21. točki obrazložitve, da tožnik ni izkazal plačevanja študentskega doma za toženko. Izpodbija tudi ugotovitev, da je najemnino za stanovanje plačevala toženka oziroma da je tožnik ni v celoti plačal sam in da toženka k plačevanju najemnine ni prispevala. Tožnik pa povsem soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje v točkah 28. in 29. Graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka tista, ki je plačala 10 odstotkov kupnine za aro in prvi obrok kupnine. Pojasnjuje, od kje denar za pačilo are in prvega obroka kupnine, ter navaja, da bi o tem lahko izpovedala priča R. O., ki pa k pričanju ni bila povabljena. V zvezi s tem se sodišče prve stopnje tudi ni opredelilo do zatrjevanega slabega ekonomskega statusa toženkine družine. Glede plinifikacije hiše opozarja, da toženka ni prerekala zatrjevane višine stroška v ta namen, zato je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je ta znašla le 607.933,50 SIT, in ne 1.350.000,00 SIT, kot je zatrjeval tožnik. Glede na vse pojasnjeno vztraja pri višjem deležu na skupnem premoženju in opozarja, da se sodišče ni opredelilo do njegove pomoči, ki jo je nudil toženkini družini, kar med drugim izhaja iz priloge A58. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Tožnica se pritožuje zoper ugodilni del, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da predstavlja nepremičnina skupno premoženje pravdnih strank. Meni pa, da je napačna odločitev, da je delež tožnika na tem premoženju 70-odstoten in ne 50-odstoten v skladu z zakonsko domnevo. Glede na to, da je sodišče prve stopnje zaključilo zgolj o nekoliko večjem finančnem prispevku tožnika k nakupu nepremičnine, je povsem kontradiktorno odločilo, da deležev tožnika na skupnem premoženju znaša 70 odstotkov. Poudarja, da mora biti za ovrženje domneve o 50-odstotnem prispevku zakoncev k ustvarjanju skupnega premoženja podano očitno nesorazmerje med prispevki z denarnimi vložki ali z delom (II Ips 491/2002). Iz navedenega razloga uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni tudi, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo toženkinega finančnega prispevka. Pri ugotavljanju tožnikovih prihodkov je namreč upoštevalo celoten dohodek, naveden v njegovih dohodninskih odločbah od leta 1995 do 2001 v polnem bruto znesku, medtem ko je pri ugotavljanju toženkinih prihodkov upoštevalo le podatke o njen izplačani plači za čas od 1998 do 2001, kot so izhajali iz njenih plačilnih listov v spisu. Sodišče prve stopnje pa ni izvedlo dokazov, ki jih je toženka pravočasno podala ter s katerimi je dokazovala višino svojih dohodkov v času trajanja skupnosti. Takšne dokazne predloge v pritožbi tudi ponovi. Zaradi neizvedbe predlaganih dokazov uveljavlja obstoj kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni tudi, da je bil njen nepremoženjski prispevek zunajzakonski skupnosti večji od tožnikovega. Priglaša stroške s pritožbo.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam tožnika in predlaga zavrnitev njegove pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške s pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. V pritožbenem postopku so neizpodbijane naslednje bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje: - da je izvenzakonska skupnost med pravdnima strankama trajala od pomladi 1994 do avgusta 2001, - da predstavlja stanovanjska hiša na naslovu X njuno edino skupno premoženje, - da sta pravdni stranki od leta 1994 do leta 1998 živela v študentskem naselju, - da se je tožnik redno zaposlil leta 1995, - da se je toženka redno zaposlila leta 1998, - da je tožnik v času bivanja v študentskem naselju aktivno pisal članke in sodeloval na raznih prireditvah ter za tako opravljeno delo prejel honorarni prispevek, - da se je toženka v obdobju od leta 1995 do leta 1997 izobraževala v tujini, - da sta pravdni stani od leta 1998 do marca 2001 živeli v najemniškem stanovanju v Ljubljani, katerega najemnina je znašala 400,00 DEM mesečno, - da sta pravdni stranki oktobra 2001 kupili stanovanjski hišo na X, ki predstavlja njuno edino skupno premoženje, in se marca 2001 preselili vanjo, - da sta pravdni stranki s kupoprodajno pogodbo dogovorili, da se bosta v zemljiško knjigo vpisali kot solastnika vsaka do polovice hiše. 7. Sodišče prve stopnje je odločitev o 70-odstotnem prispevku tožnika in 30-odstotnem prispevku toženke k nastanku skupnega premoženja oprlo še na naslednje bistvene ugotovitve, ki so v pritožbenem postopku sporne: - da je tožnik za nakup nepremičnine prispeval 26.904,20 EUR kreditnih sredstev, sredstva namenskega varčevanja v višini 2.200.000,00 SIT (10.353,20 EUR), pripisane obresti na varčevanje v višini 2.014,74 EUR, poravnal stroške odobritve kreditov v višini 1.823,41 EUR, iz svoje dediščine položil na račun toženke 800.000,00 SIT, plačal za posredovanje 1.806,21 EUR in prispeval razliko od kredita do polne kupnine hiše, - da je toženka prispevala kreditna sredstva v višini 22.314,80 EUR ter znesek are v višini 7.529,60 EUR in prvega obroka kupnine v višini 3.116,12 EUR.

- da tožniku ni uspelo dokazati, da je v študentskem naselju plačeval položnice tudi za toženko, - da je toženka v tem času aktivno pisala in sodelovala na raznih prireditvah, za kar je prejemala honorarne prispevke, - da je prejemala pokojnino po pokojnem očetu in Zoisovo štipendijo, - da torej toženka v tem obdobju ni bila brez vseh dohodkov ter da je bila v tem času tudi v tujini, kar pomeni, da ni ves čas bivala s tožnikom ter da zato tožnik ni dokazal, da bi toženko v tem obdobju preživljal, - da sta si pravdni stranki v tem času enakovredno nudili pomoč in podporo ter sta si bila zelo naklonjena, - da tožniku ni uspelo dokazati, da je v celoti plačeval najemnino za stanovanje v Ljubljani, - da je tožnik ob nakupu nepremičnine vložil v skupno premoženje znesek, potreben za izvedbo plinskega centralnega ogrevanja, v višini 607.933,50 SIT ter DDV, in ne 1.350.000,00 SIT, kot je zatrjeval, - da tožnik ni dokazal, da je celotno posebno premoženje vložil v nakup hiše oziroma skupno premoženje.

O pritožbi tožnika:

8. Glede na obsežnost pritožbenih navedb tožnika v zvezi s pomanjkanjem razlogov sodbe sodišča prve stopnje o dohodkih tožnika in toženke v obdobju od leta 1996 do 1997 ter očitkov v zvezi z zmotno ugotovitvijo siceršnjih dohodkov in porabe pravdnih strank velja prvenstveno pojasniti, da že iz določbe drugega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) (2) izhaja, da se prispevki na skupnem premoženju ne morejo presojati s strogo „obračunsko“ metodo. Tudi sodna praksa konsistentno poudarja, da pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju ne gre za računske operacije, temveč za celovito presojo vsakršnih prispevkov partnerjev v času zakonske zveze. Pojasnjeno še posebej velja v obravnavanem primeru, ko se obe pravdni stranki med drugim sklicujeta na večji nepremoženjski prispevek k nastanku skupnega premoženja. Domnevo iz prvega odstavka 59. člena ZZZDR pa je mogoče izpodbiti le z dokazom bistveno večjega prispevka ene izmed strank k skupnemu premoženju. Stranki v dokaznem postopku tudi nista predlagali izvedenca finančne stroke. Zato le tožnikovi izračuni ne zadoščajo.

9. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnik v obdobju do toženkine redne zaposlitve leta 1998 ni popolnoma preživljal toženke, ker je ta imela določene lastne dohodke. Navedeno je razvidno iz točke 21 in 22 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, zato ne drži očitek o obstoju kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Četudi tožnik v pritožbi vztraja, da so bili njegovi dohodki v času od leta 1994 do 1998 bistveno večji od tožničinih ter da je imela toženka v tem obdobju nadpovprečne stroške glede na svoje posebno premoženje (ker je študirala v tujini), sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tudi v takšnem primeru ocena sodišča prve stopnje o deležih pravdnih strank na skupnem premoženju pravilna.

10. Sám tožnik namreč zatrjuje, da je za preživljanje toženke namenjal tudi svoje posebno premoženje. Pri tem pa je pojasnil, da je šlo za posebne potrebe toženke v zvezi s študijem oziroma bivanjem v tujini. To pomeni, da takšno posebno premoženje ni bilo vloženo v skupno gospodinjstvo, temveč gre za darilo (iz posebnega premoženja) toženki. Toženkino trošenje skupnih sredstev zgolj za lastne potrebe pa je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo pri povečanju tožnikovega deleža v primerjavi s toženkinim, kot bo podrobno pojasnjeno v nadaljevanju (3).

11. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju višine posebnega premoženja, ki sta ga pravdni stranki prispevali k nakupu skupne nepremičnine, zmotno štelo za relevantno, kateri izmed njiju je najel kredit oziroma vzel posojilo. Za presojo prispevkov k skupnemu premoženju je namreč ob odsotnosti posebnih okoliščin (npr. posebnega angažmaja enega izmed zakoncev pri pridobivanju določenega dela premoženja) odločilen vir sredstev oziroma dohodkov. Sodišče prve stopnje je zato pri presoji deležev pravdnih strank na skupnem premoženju materialnopravno zmotno upoštevalo, kateri izmed njiju in v kolikšni višini je pridobil kreditna sredstva bodisi na podlagi bančnega posojila, bodisi na podlagi sklenjenih posojilnih pogodb s svojimi starši (tožnik za plinifikacijo hiše, toženka za aro in prvi obrok kupnine). Ker nobena pravdna stranka ni zatrjevala, da bi se takšni krediti vračali iz njunega posebnega premoženja med trajanjem izvenzakonske skupnosti, ti predstavljajo skupno premoženje in torej njihova višina sama po sebi ne more vplivati na večji delež enega izmed zakoncev na skupnem premoženju (tako npr. II Ips 596/2008 z dne 23. 6. 2010, II Ips 140/2008 z dne 28. 5. 2009, II Ips 460/2008 z dne 3. 12. 2009 ter druge).

12. Posledično je pravno nepomembna ugotovitev in tožnikovo pritožbeno navajanje, kdo je plačal aro in prvi obrok kupnine. Nobena pravdna stranka namreč ni trdila, da bi sredstva zanju prispevala iz svojega posebnega premoženja. Oba sta trdila, da sta denar za njuno plačilo dobila na podlagi posojila. Pri tem pa nista navedla, da sta takšno posojilo vračala tekom trajanja izvenzakonske skupnosti iz svojega posebnega premoženja. Tožnik se na sredstva, pridobljena s posojilom v ta namen, celo prvič sklicuje šele v pritožbi. Takšnih trditev zato pritožbeno sodišče tudi sicer ne more upoštevati (337. člen ZPP). Na pravilnost takšnega stališča ne vpliva niti neizpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da sredstva, ki si jih je je toženka izposodila od mame za plačilo are in prvega obroka kupnine, niso bila vrnjena toženkini materi. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo, da bi mati takšen dolg toženki odpustila.

13. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje o zneskih posebnega premoženja, ki ga je toženec prispeval za nakup skupne nepremičnine, tako izhaja, da je tožnik v ta namen porabil skupaj 20.851,50 EUR. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnik za nakup skupne nepremičnine iz svojega posebnega premoženja prispeval sredstva pologa oziroma namenskega varčevanja v višini 10.353,20 EUR, pripisane obresti na varčevanje v višini 2.014,74 EUR, znesek namenskega varčevanja, ki je bil položen na toženkin račun v višini 8.483,56 EUR ter razliko od kredita do polne kupnine hiše. Slednjega zneska sodišče prve stopnje ni ugotovilo, v zvezi s čemer pa mu ni mogoče očitati pomanjkanja razlogov, niti nejasnosti, saj ga tudi pravdni stranki tekom postopka nista zatrdili (212. člen ZPP). Navedba, da je bil preostanek kupnine plačan iz posebnega premoženja, pa vključuje materialnopravno subsumpcijo, ki ni podprta s trditvami oziroma ugotovitvami o dejstvih in dokazih, zato sodišče druge stopnje nanjo ni vezano.

14. Glede na povzete dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, vsebovane v točkah 28 in 29 izpodbijane sodbe, je torej neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni sledilo trditvam tožnika o njegovem posebnem premoženju, ki ga je vložil v nastanek skupnega premoženja pravdnih strank. Prav tako pa ni mogoče slediti pritožbeni graji zaključka, da tožniku ni uspelo dokazati, da je vse svoje posebno premoženje vložil v zunajzakonsko zvezo s toženko. Sodišče prve stopnje je ugotovitve o prispevkih pravdnih strank k nastanku skupnega premoženja oprlo na celovito in popolno dokazno oceno, v pravilnost katere pritožbeno sodišče nima dvoma, saj za zmanjšanje njene vsebinske prepričljivosti ne zadostuje zatrjevani indic, da je imela toženka ob razpadu njune izvenzakonske skupnosti na svojem računu pozitivno stanje, tožnik pa negativno.

15. Vprašanje, kdo je plačeval za najemnino stanovanja v Ljubljani, za ugotavljanje višjega deleža od polovičnega na skupnem premoženju, ni odločilno. Nobena stranka v postopku namreč ni zatrjevala, da bi to počela iz svojega posebnega premoženja. Tožnik je zgolj splošno pojasnjeval, da je v zunajzakonsko zvezo vlagal tudi iz posebnega premoženja, vendar tega konkretno za najemnino ni navedel. Zgolj v takšnem primeru bi lahko omenjeni prispevek zviševal delež enega izmed pravdnih strank na njunem skupnem premoženju.

16. Prav tako za odločitev v zadevi ni relevantno, ali je tožnik plačeval za toženko najem študentske sobe. V pritožbi sam pojasnjuje, da veliko položnic ni bilo izdanih, ker je bila terjatev pobotana z njegovo terjatvijo do študentskega doma zaradi opravljanja dežurstva v domu. Takšna terjatev do študentskega doma je torej predstavljala skupno premoženje strank, zato takšna okoliščina sama po sebi ne vpliva na večji delež tožnika na skupnem premoženju, temveč jo je mogoče upoštevati zgolj v okviru kriterija višine dohodkov pravdnih strank. Ker tožnik tudi sicer ni navedel, v kakšni višini naj bi položnice plačal iz svojega posebnega premoženja, takšnih njegovih trditev že iz tega razloga ni mogoče upoštevati pri odločitvi o deležih na skupnem premoženju. Pritožniku je treba še pojasniti, da za čas med trajanjem zunaj zakonske skupnosti velja, da stranki skupno prispevata za skupno gospodinjstvo. Zato za ta čas dokazovanja, kdo je plačal npr. položnico, kdo pa kupoval hrano, ni pravno odločilno.

17. Neutemeljena pa je tudi graja zaključka, da nepremoženjski prispevek pravdnih strank ni bil enak. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da nobena priča neposredno sama ni zaznala, da bi vsa gospodinjska dela opravljal zgolj tožnik. Sklicevanje na listini, iz katerih naj bi izhajalo toženkino zavedanje tožnikove skrbi za skupno gospodinjstvo, pa ne more zmanjšati prepričljivosti takšnega zaključka. Listini se namreč nanašata na obdobje odsotnosti toženke v tujini, zato na njuni podlagi ni mogoče sklepati o prispevku pravdnih strank k skupnemu gospodinjstvu v celotnem obdobju njune življenjske skupnosti. Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da je bil nematerialni prispevek pravdnih strank k zunajzakonski skupnosti enak, saj je med njima obstajala medsebojna podpora in naklonjenost. 18. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje glede višine osebnega dohodka pravdnih strank v obdobju od leta 1999 do 2000 v točkah 25 in 26 obrazložitve izhaja, da sta imeli pravdni stranki v tem obdobju primerljive dohodke, v obdobju od leta 1994 do 1998 pa je bil ekonomsko uspešnejši tožnik, ki je bil od leta 1995 redno zaposlen, toženka pa je imela le priložnostne (honorarne) dohodke iz dela (redno se je zaposlila leta 1998). Upoštevajoč torej v povprečju višje dohodke tožnika, njegov prispevek k nakupu skupne nepremičnine iz posebnega premoženja, dejstvo, da je toženka v obdobju od leta 1995 do 1997 trošila denar bolj za lastne potrebe ter primerljiv vložek pravdnih strank v smislu čustvene in moralne podpore, je torej sodišče prve stopnje prispevek tožnika k nastanku skupnega premoženja pravilno odmerilo na 70 odstotkov.

19. Pritožbeno opozarjanje na obdobje prejemanja Zoisove štipendije s strani toženke, ki naj bi bilo krajše od tistega, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, kakor tudi očitek, da je sodišče prve stopnje opustilo omembo toženkinega potovanja v Z. ter obstoj pooblastila toženke za dvigovanje iz računa tožnika in tožnikov nakup pohištva za toženkino sobo v domači hiši na P., pa pri presoji deležev na skupnem premoženju bistveno ne odtehtajo vseh sicer ugotovljenih prispevkov pravdnih strank. Štipendija predstavlja v skladu s sodno prakso posebno premoženje prejemnika, tako kot pokojnina po družinskem članu oziroma varstveni dodatek. Sodišče prve stopnje je toženkino prejemanje navedenih prejemkov upoštevalo zaradi preverbe trditev, da je tožnik v celoti preživljal toženko v obdobju njenega študija. Le-te pa je že upoštevajoč neprerekanost trditev o njihovem prejemanju s strani toženke pravilno štelo za nedokazane. Pri tem pa je v točki 38 svoje obrazložitve pojasnilo in pri določitvi deležev tudi pravilno upoštevalo, da je bil tekom izvenzakonske skupnosti vendarle ekonomsko močnejši ravno tožnik.

20. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo tožnikove pravice do izjave, ko ni zaslišalo priče R. O. Tekom postopka pred sodiščem prve stopnje je namreč tožnik takšen dokaz predlagal v zvezi s trditvijo, da je toženki pomagal do zaposlitve ter zaradi pojasnila, kakšno je bilo premoženjsko staje tožnika (primerjaj zapisnik z naroka dne 12. 10. 2012 na list. št. 53). Tega dokaznega predloga ni substanciral s trditvami o izposoji denarja pri navedeni priči, ki jih tožnik prvič podaja šele v pritožbi. Ker za takšno navajanje po izteku roka iz 286. člena ZPP ne navaja opravičljivega razloga, ga sodišče druge stopnje ne more upoštevati (337. člen ZPP). Tudi sicer pa – kot že pojasnjeno – vprašanje, kdo od partnerjev je najel kredit in kdo ga je odplačeval, v konkretnem primeru ni bistveno za odločanje o deležih na skupnem premoženju (prim. II Ips 442/2008 z dne 14. 10. 2009, II Ips 596/2008 z dne 23. 6. 2010 in II Ips 348/2008 z dne 14. 10. 2009). Nobena izmed pravdnih strank namreč ni zatrjevala, da bi kredit odplačevala iz svojega posebnega premoženja.

21. Sodišče prve stopnje je tožnika v nasprotju s pritožbenim ugovarjanjem tudi zaslišalo tako, da mu je omogočilo popolno in celovito izpovedbo o zatrjevanih dejstvih, zato ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da je bila tožniku kršena pravica do neposrednega izjavljanja. Čekovni blanketi in druga dokazila, ki jih je prinesel s seboj na zaslišanje, pa ne sodijo v dokazni sklep, saj tožnik pred sodiščem prve stopnje v zvezi s takšnimi dokaznimi sredstvi ni oblikoval dokaznega predloga.

O pritožbi toženke:

22. Kot je bilo predhodno pojasnjeno že v zvezi s pritožbenimi navedbami tožnika, je sodišče prve stopnje pri presoji nematerialnega prispevka pravilno ugotovilo, da je bil ta na obeh straneh primerljiv. Opozarjanje toženke, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo prispevka, ki ga je njena mati nudila v smislu sadja, zamenjave in drugih živil, je protispisno, saj je nasprotno razvidno iz razlogov izpodbijane sodbe v točki 38 na strani 16 izpodbijane sodbe. Sodišče druge stopnje sicer opozarja, da je upoštevanje takšnih daril toženkine matere kot poseben prispevek toženke zmoten, saj ta tekom postopka ni trdila, da bi toženka takšna živila podarila izključno toženki. Zgolj v slednjem primeru bi bilo mogoče šteti takšno potrošno blago kot posebno premoženje toženke, ki ga je ta prispevala v skupno gospodinjstvo. Ob odsotnosti takšnih trditev pa se v skladu s sodno prakso šteje, da je bilo darilo dano obema zakoncema in zato ne vpliva na morebiten večji delež enega izmed zakoncev na skupnem premoženju. Iz enakih razlogov so za zaključek o večjem deležu tožnika na skupnem premoženju nerelevantne tudi njegove trditve o smiselno enakem prispevku njegovih staršev k skupnemu gospodinjstvu. Ugotovljeno zmotno materialnopravno naziranje sodišča prve stopnje pa ne vpliva na materialnopravno pravilnost zaključka o enakih prispevkih pravdnih strank k skupnemu gospodinjstvu.

23. V zvezi z ugotavljanjem dohodkov pravdnih strank toženka tudi neutemeljeno graja neizvedbo predlaganih dokazov. Dokazila o višini prejemkov iz naslova družinske pokojnine po pokojnem očetu je toženka sama predložila v spis (priloga B 28), zato poizvedbe s strani sodišča niso bile potrebne. Toženka je sama predložila v spis tudi potrdilo o višini prejemkov iz naslova Zoisove štipendije za obdobje od oktobra 1996 do januarja 1998 (list. št. 73). Za prejemke iz tega naslova za obdobje od leta 1994 do oktobra 1996 pa ni zatrdila, da bi potrdilo neuspešno poizkusila pridobiti sáma. V skladu s prvim in tretjim odstavkom 226. člena ZPP se zato ni uspela razbremeniti svoje predložitve dolžnosti. Enako velja za predlagane poizvedbe pri DURS o njenih osebnih dohodkih za leta od 1994 do 2001 ter predlagane poizvedbe pri Univerzi v Ljubljani o višini nagrade, ki jo je prejela. Toženka je v zvezi s takšnimi predlogi sicer zatrdila, da z dokazili ne razpolaga, ker so ostale vse listine v nepremičnin, do katere nima dostopa. Ni pa zatrdila, da je takšne poizvedbe pri ustreznih državnih organih oziroma nosilcih javnih pooblastil poizkusila opraviti sáma, pri čemer ni bila uspešna. Zgolj takšna okoliščina bi namreč toženko na podlagi 226. člena ZPP odvezala njene siceršnje predložitvene dolžnosti.

24. Na pravilnost izpodbijanega materialnopravnega zaključka o deležu pravdnih strank na skupnem premoženju prav tako ne vpliva dejstvo, da je toženka kredit, najet za delno financiranje kupljene nepremičnine, odplačala šele po koncu izvenzakonske skupnosti s tožnikom. Kot je bilo že pojasnjeno, predstavlja odplačevanje obveznosti v zvezi s skupnim premoženjem, vprašanje dolgov skupnega premoženja, katerih plačilo se rešuje po pravilih obligacijskega prava (56. člen ZZZDR) in ki ne spreminja siceršnjega prispevka posameznega partnerja k nastanku skupnega premoženja (II Ips 140/2008 z dne 28. 5. 2009, II Ips 895/2007 z dne 26. 8. 2009, II Ips 442/2008 z dne 14. 10. 2009 in II Ips 738/2009 z dne 12. 11. 2009) (4).

25. Neutemeljeno je tudi opozarjanje, da je sodišče prve stopnje neenako upoštevalo dohodke pravdnih strank, ker je za tožnika upoštevalo njegove bruto dohodke, za toženko pa v obdobju od leta 1998 do 2001 zgolj neto zneske. Iz izpiskov toženkinega delodajalca, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje v točki 26 svoje obrazložitve (priloge B 5 do B 8 sodnega spisa) namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo bruto zneske tudi za toženko. Iz odločb DURS, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo dohodke tožnika, izhaja, da so bili pri tem upoštevani plača, nadomestilo, stimulacije, bonitete in regres, tako kot to izhaja iz izpiskov plače za toženko. Sodišče prve stopnje je za tožnika tudi pravilno upoštevalo izkazan katastrski dohodek in dohodek iz avtorskih pravic. Tega pa ni moglo storiti za toženko, ker ta obstoja takšnih dohodkov v obdobju od leta 1998 do leta 2001 ni zatrdila, niti posebej izkazala. Predvsem pa velja poudariti, da je sodišče prve stopnje upoštevajoč celostno metodo obravnavanja prispevkov k nastanku skupnega premoženja kot odločilno ugotovilo, da je bil tožnik ekonomsko močnejši partner v zvezi, čemur toženka tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala, niti tega ne izpodbija v pritožbenem postopku. Ni pa mogoče v tem sporu opraviti računovodskega preizkusa „bilance“ prispevkov obeh pravdnih strank.

26. Glede na vse pojasnjene okoliščine ter pravilno uporabo materialnega prava, kakor je bilo pojasnjeno v predhodnih točkah te sodbe, je torej pravilna odločitev, da sta tožnik in toženka prispevala k skupnemu premoženju v razmerju 70 odstotkov in 30 odstotkov. Posledično je neutemeljen smiseln očitek zmotne uporabe materialnega prava, ki ga je tožnica v pritožbi procesno zmotno opredelila kot nasprotje v razlogih sodbe (slednja bi bila namreč podana zgolj, če bi izpodbijane sodbe ne bilo mogoče preizkusiti, česar pa toženka v obravnavani zadevi ne zatrjuje).

Sklepno:

27. Ker torej v pritožbah uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

28. Glede na to, da stranki v pritožbenem postopku nista uspeli, morata sami kriti svoje stroške s pritožbama (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Sodišče druge stopnje toženki ni priznalo stroškov z odgovorom na pritožbo, ker ti upoštevajoč njegovo vsebino za odločitev o pritožbi tožnika niso bili potrebni (155. člen ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2) Ur. l. SRS, št. 15/1976 in nasl..

(3) V skladu z ustaljenim stališčem sodne prakse je v primeru, če zakonec porablja osebne dohodke iz dela oziroma skupne prihranke za lastne potrebe (npr. zabavo, lastne aktivnosti, pijačo), njegov prispevek k skupnemu premoženju manjši, kar posledično zmanjšuje njegov delež na skupnem premoženju (primerjaj J. Hudej, I. Ščernjavič, Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik, 127 (2010)11-12, str. 777).

(4) „Obveznost plačila kredita, najetega v zvezi s skupnim premoženjem, bremeni oba zakonca nerazdelno (drugi odstavek 56. člena ZZZDR). Če je eden od njiju po razvezi oziroma razpadu življenjske skupnosti odplačeval obroke iz svojih sredstev (iz posebnega premoženja), to ne spremeni dejstva, da je bila stvar že pridobljena kot skupno premoženje. Na njem obstajata deleža zakoncev, ki izhajata iz njunih prispevkov v času zakonske zveze oziroma življenjske skupnosti. S plačevanjem obrokov po razvezi oziroma razpadu življenjske skupnosti se torej delež in obseg skupnega premoženja ne morejo spremeniti. Zakonec, ki plača skupni dolg iz posebnih sredstev, ima pravico zahtevati od drugega zakonca povračilo tistega, kar presega njegov del dolga (tretji odstavek 56. člena ZZZDR).“ J. Hudej, I. Ščernjavič, Sporna materialnopravna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik, 127 (2010)11-12, str. 754.