Jedro

Po prvem odstavku 116. člena ZPP sodišče na predlog stranke, v primeru, če stranka zamudi narok ali rok za opravo kakšnega pravnega dejanja in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok ali rok iz upravičenega vzroka. Upravičenost zamude se presoja po merilih krivde. Vrnitev v prejšnje stanje je tako mogoča, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti. Pogoj nekrivde, ki omogoča vrnitev v prejšnje stanje, je treba v primeru, ko gre za zamudo odvetnika (kot v obravnavanem primeru), presojati strožje, kot v primeru, ko gre za zamudo stranke, saj mora odvetnik poklicno dejavnost opravljati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. V postopku za vrnitev v prejšnje stanje je opravičenost razlogov treba dokazati, dokazno breme za to pa leži na stranki, ki predlaga vrnitev.

Splošno znano in tako pričakovano je, da morajo obiskovalci pri vstopu v sodno stavbo opraviti osebni pregled. Hišni red v sodni zgradbi namreč določa, kdaj in kako se morajo obiskovalci izkazati z osebnim dokumentom, kot tudi postopek v zvezi s kontrolo obiskovalcev. Postopki za zagotavljanje varnosti so v sedanjem času običajni. Poleg tega je splošno znano, da se je zaradi epidemije podaljšal čas trajanja popisov in pregledov, ker je treba spoštovati določene dodatne ukrepe, in sicer je bilo treba (v času, ko je bil izveden narok) obiskovalcem meriti temperaturo ter med njimi vzdrževati ustrezno razdaljo.

Od vsakega udeleženca v sodnem postopku se pričakuje ustrezno skrbnost, torej pravočasen prihod na sodišče, da se ti postopki lahko izvedejo še pred začetkom naroka za glavno obravnavo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da odvetničino ravnanje, ki je v sodno stavbo prišla pet minut pred začetkom naroka oziroma ki je prihod na narok časovno načrtovala tako, da bi pravočasno prišla do razpravne dvorane le v primeru, da bi bila takoj oziroma kot prva na vrsti za zgoraj opisan postopek oziroma kontrolo pri varnostniku, ne predstavlja zadostne skrbnosti.

Sodišče druge stopnje pri tem opozarja, da je prag predvidljivosti dogodkov, ki utegnejo povzročiti zamudo naroka, za odvetnika postavljen nizko, ker mora računati s številnimi naključji, tudi banalnimi, ki se mu lahko pripetijo. V obravnavanem primeru je glede na navedbe tožene stranke pregled (skupaj s čakanjem nanj) potekal približno pet minut, še skupaj s potjo pa je odvetnica do razpravne dvorane potrebovala sedem minut, kar ne predstavlja posebne okoliščine oziroma izrednega dogodka, ki ne bi bil predvidljiv.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se vrnitev v prejšnje stanje po predlogu tožene stranke ne dovoli.

2. Zoper sklep se iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odloči, da se vrnitev v prejšnje stanje dovoli, ter zadevo vrne sodišču prve stopnje z navodilom, naj glavno obravnavo ponovno odpre in se pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo ponovno opravi, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po prvem odstavku 116. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče na predlog stranke, v primeru, če stranka zamudi narok ali rok za opravo kakšnega pravnega dejanja in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok ali rok iz upravičenega vzroka. Upravičenost zamude se presoja po merilih krivde. Vrnitev v prejšnje stanje je tako mogoča, če je zamudo povzročil dogodek, ki ga stranka kljub izkazani zadostni skrbnosti ni mogla niti predvideti niti preprečiti.1 Pogoj nekrivde, ki omogoča vrnitev v prejšnje stanje, je treba v primeru, ko gre za zamudo odvetnika (kot v obravnavanem primeru), presojati strožje, kot v primeru, ko gre za zamudo stranke, saj mora odvetnik poklicno dejavnost opravljati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka.2 V postopku za vrnitev v prejšnje stanje je opravičenost razlogov treba dokazati, dokazno breme za to pa leži na stranki, ki predlaga vrnitev.

6. V konkretnem primeru se je pripravljalni narok in prvi narok za glavno obravnavo dne 23. 4. 2021 začel ob 12.40 uri in končal ob 12.41 uri. Tožena stranka na narok ni pristopila. Njena odvetnica je namreč na narok pristopila šele po njegovem zaključku.

7. Tožena stranka je v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje navajala, da je njena odvetnica na narok pristopila šele ob 12.42 uri (eno minuto po zaključku naroka).3 V zvezi z razlogom za zamudo je pojasnila, da je na sodišče prišla ob 12.35 uri, kjer je najprej vsaj dve minuti čakala na varnostnika (ker ga ni bilo), da je ta nato opravil osebni pregled in izmero temperature ter jo napotil na lokacijo naroka v prvo nadstropje, ter da je nato čakala še na prihod dvigala. Odvetnica tožene stranke naj bi na sodišče prišla pravočasno, tako da naj bi bila lahko normalno opravljena še osebni pregled in merjenje temperature, vendar pa naj bi morala počakati na varnostnika, ki ga v trenutku, ko je vstopila v stavbo, ni bilo. Običajno naj bi pregledi na sodišču, kjer je potekal narok, trajali kratek čas, in naj se praktično nikoli ne bi zgodilo, da bi bilo treba ob vstopu čakati na varnostnika. Odvetnica naj tako čakanja na varnostnika ne bi mogla pričakovati. Vse navedeno naj bi predstavljalo upravičen razlog za zamudo, ki je izven sfere tožene stranke in za katerega ta ne more odgovarjati.

8. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje brez oprave naroka, ker je štelo, da je trditvena podlaga tožene stranke glede upravičenih razlogov za zamudo pomanjkljiva (da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen iz očitno neupravičenega razloga; drugi odstavek 120. člena ZPP). Navedlo je, da bi morala tožena stranka trditi, kdaj je varnostnik prispel in kdaj je opravil osebni pregled. Če je namreč varnostnik osebni pregled opravil pred 12.40 uro, naj bi lahko odvetnica še pravočasno prispela do razpravne dvorane. Dodatno je navedlo, da tožena stranka ni predlagala dokazov, s katerimi bi dokazovala odsotnost varnostnika.

9. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbenimi navedbami, da je tožena stranka v predlogu navedla, kdaj je varnostnik prispel. Trdila je namreč, da je njena odvetnica na sodišče prišla ob 12.35 uri ter da je vsaj dve minuti čakala na varnostnika. Prav tako pritožbeno sodišče pritrjuje toženi stranki, da ni življenjsko sprejemljivo stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka do minute natančno navesti, kdaj je bil opravljen osebni pregled (enako velja tudi glede prispetja varnostnika), glede na to, da je celoten dogodek trajal le nekaj minut (potrditvah tožene stranke sedem), pri čemer se je odvetnici očitno mudilo na narok, ter glede na to, da je tožena stranka časovno sosledje dogodka natančno opisala. Navedeno pa (kot bo pojasnjeno v nadaljevanju) niti ni pravno relevantno.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje nesklepčen, saj predlogu, tudi če bi se trditve, s katerimi je tožena stranka predlog utemeljila, izkazale za resnične, ne bi moglo ugoditi.

11. Glede na trditve tožene stranke je odvetnica v sodno stavbo prišla pet minut pred narokom. Splošno znano in tako pričakovano je, da morajo obiskovalci pri vstopu v sodno stavbo opraviti osebni pregled. Hišni red v sodni zgradbi namreč določa, kdaj in kako se morajo obiskovalci izkazati z osebnim dokumentom, kot tudi postopek v zvezi s kontrolo obiskovalcev. Postopki za zagotavljanje varnosti so v sedanjem času običajni. Poleg tega je splošno znano, da se je zaradi epidemije podaljšal čas trajanja popisov in pregledov, ker je treba spoštovati določene dodatne ukrepe, in sicer je bilo treba (v času, ko je bil izveden narok) obiskovalcem meriti temperaturo ter med njimi vzdrževati ustrezno razdaljo. Da so navedeni postopki oziroma protokoli običajni in splošno znani, navaja tudi tožena stranka sama. V pritožbi pojasnjuje, da se je morala odvetnica ob vstopu, tako kot je to tudi sicer običajno, legitimirati z dokumenti, da je morala povedati, zakaj prihaja in kam je namenjena, da si je varnostnik podatke vpisal v posebno knjigo in zapisal, kam je namenjena, da jo je vprašal, če je zdrava, ji izmeril temperaturo ter ji povedal, kje se nahaja razpravna dvorana. Prav tako je bilo odvetnici znano, da bo morala po pregledu opraviti še določeno pot do razpravne dvorane, ki je bila v prvem nadstropju (ki vključuje čakanje na dvigalo, pot z dvigalom in pot od dvigala do razpravne dvorane).

12. Od vsakega udeleženca v sodnem postopku se pričakuje ustrezno skrbnost, torej pravočasen prihod na sodišče, da se ti postopki lahko izvedejo še pred začetkom naroka za glavno obravnavo. Tožena stranka v pritožbi navaja, da bi, če bi bil varnostnik ob 12.35 uri na svojem delovnem mestu, njena odvetnica zagotovo pravočasno prišla do razpravne dvorane, tj. ob 12.40 uri. Oprava popisa in pregleda pri varnostniku naj bi trajala vsaj tri minute, čakanje na dvigalo in pot do dvorane pa najmanj eno do dve minuti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da odvetničino ravnanje, ki je v sodno stavbo prišla pet minut pred začetkom naroka oziroma ki je prihod na narok časovno načrtovala tako, da bi pravočasno prišla do razpravne dvorane le v primeru, da bi bila takoj oziroma kot prva na vrsti za zgoraj opisan postopek oziroma kontrolo pri varnostniku, ne predstavlja zadostne skrbnosti. Za pričakovati je namreč, da ob prihodu takojšen popis in pregled ne bo mogoč, ker bo npr. vrsta za pregled, ker se bo sam pregled zavlekel, ker varnostnika za kakšen trenutek oziroma krajši čas ne bo pri vhodu (kot naj bi bilo v konkretnem primeru), itd. Tožena stranka trdi, da bi pet minut zadostovalo za pravočasen prihod, vendar pa bi glede na njene trditve zadostovalo le pod pogojem, da bi celoten pregled ter pot od vhoda do razpravne dvorane potekala povsem tekoče in brez kakršnihkoli (predvidljivih) ovir. Sodišče druge stopnje pri tem opozarja, da je prag predvidljivosti dogodkov, ki utegnejo povzročiti zamudo naroka, za odvetnika postavljen nizko, ker mora računati s številnimi naključji, tudi banalnimi, ki se mu lahko pripetijo.4 V obravnavanem primeru je glede na navedbe tožene stranke pregled (skupaj s čakanjem nanj) potekal približno pet minut, še skupaj s potjo pa je odvetnica do razpravne dvorane potrebovala sedem minut, kar ne predstavlja posebne okoliščine oziroma izrednega dogodka, ki ne bi bil predvidljiv.

13. Dejstev, s katerimi je tožena stranka utemeljila nastanek zamude, torej ni mogoče subsumirati pod pravni standard upravičenih vzrokov. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje je tako, čeprav iz drugačnih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje, pravilna.

14. Pritožbeno sodišče dodatno pojasnjuje, da tudi sicer (če bi štelo, da je predlog sklepčen) tožena stranka za svoje trditve ni predložila nobenega dokaza. Pritožbene navedbe, da oprijemljivega dokaza, s katerim bi dokazovala dvominutno čakanje ob vstopu na sodišče, trajanje osebnega pregleda, vožnjo z dvigalom in pot do razpravne dvorane, tožena stranka nima, ne držijo. Tožena stranka bi lahko predložila morebitno potrdilo o plačilu parkirnine, lahko bi predlagala vpogled v zapis varnostnika o prihodu njene odvetnice in v posnetek videonadzorne kamere ter zaslišanje odvetnice in varnostnika, itd. 15. Navedbe tožene stranke, da je povsem nerealno in nemogoče, da bi se narok začel, zaključil, zapisnik pa natisnil v zgolj eni minuti, za odločitev o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje niso pravno relevantne. Morebitne nepravilnosti pri izvedbi naroka in sestavi zapisnika lahko tožena stranka izpodbija v pritožbi zoper končno odločbo.

16. Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, pa so presplošni, da bi jih pritožbeno sodišče lahko obravnavalo.

17. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev. Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

18. Tožeča stranka je sicer odgovorila na pritožbo, vendar odgovor v ničemer ni prispeval k razrešitvi zadeve, zato mora pritožbene stroške kriti sama (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 A. Galič v L. Ude in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2005, str. 477‒478. 2 A. Galič, prav tam, str. 482. Glej tudi sodni odločbi VSL I Cp 2877/2014 in I Cpg 111/2014. 3 Sodišče druge stopnje v zvezi s tem ugotavlja, da iz uradnega zaznamka na zapisniku o glavni obravnavi izhaja, da je odvetnica na „narok“ (v razpravno dvorano) pristopila ob 12.44 uri. Tožena stranka verodostojnosti zapisnika ni izpodbijala, temveč je v predlogu celo navedla, da je razpravljajoča sodnica na vztrajanje odvetnice v spisu napravila uradni zaznamek o pristopu odvetnice na narok. 4 A. Galič, prav tam, str. 482.