Jedro

Neutemeljena je pritožbena trditev, da je šlo pri tožniku kvečjemu za omejitev počitka (glede na območje izvajanja nalog), ne pa za kršitev pravice do tedenskega počitka. Četudi je narava dela na misijah takšna, da je toženi stranki tedenski počitek težko zagotoviti, je to ne razbremenjuje obveznosti, da ga zagotovi, predvsem pa ne daje podlage za zavrnitev zahtevka. Ravno plačilo, kot je predmet tega spora, je primer nadomestila za delavčevo neizkoriščeno pravico iz delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje se delno ugodi in se: a) sodba delno spremeni: - v I. točki izreka sodbe tako, da se zavrne zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku na znesek 3.926,56 EUR obračunati in plačati predpisane davke in prispevke, - v II. točki izreka sodbe tako, da se znesek 1.070,39 EUR zniža na 1.047,07 EUR, b) sklep delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna znesek 150,00 EUR (namesto na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani) plačati tožniku.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni iz naslova odškodnine za neizkoriščen tedenski počitek na znesek 3.926,56 EUR obračunati in plačati predpisane davke in prispevke, znesek 3.926,56 EUR pa plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2013 do plačila (I. točka izreka) ter mu v roku 8 dni povrniti še stroške postopka v znesku 1.070,39 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je s posebnim sklepom toženi stranki naložilo, da je dolžna za tožnika v roku 15 dni plačati sodno takso v višini 150,00 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da sodišče ni upoštevalo, da je predmetna terjatev po naravi odškodnina za premoženjsko škodo, kot izhaja iz sodbe VIII Ips 226/2017. Tožnik je menil, da ni treba ugotavljati vseh elementov odškodninske odgovornosti. Sodišče je brez njegovih navedb ugotovilo, da mu je zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke nastala škoda. Tožnik je navedel, da zahteva plačilo denarnega zneska v zameno za (neizrabljeno) pravico. Ni podal navedb o kršitvi pogodbenih obveznosti, premoženjski škodi, zmanjšanju premoženja in vzročni zvezi. Sodišče je odločalo tako mimo navedb in tudi mimo zahtevka. Tožena stranka poudarja, da tožniku pogodbe o zaposlitvi ni kršila. V ukazu z dne 8. 3. 2018 je bilo določeno, da bo tožniku izdan poseben akt o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja, nakar mu je bila izdana odločba, v kateri je navedeno, da se potrebni počitek zagotavlja upoštevaje razmere in naravo nalog na območju operacije. Upoštevati je treba še določila predloženega akta (... z dne 28. 3. 2013). Dan tedenskega počitka na misiji ne more biti enak prostemu dnevu v Sloveniji. Ni šlo za kršitev, pač pa kvečjemu omejitev počitka glede na območje izvajanja nalog. Tožnik sam je sprejel odločitev, da prostega dne ne bo koristil v celoti kot počitek in je kot poveljnik voda organiziral sestanke, priprave na delo, usposabljanja. Za škodo, ki jo je povzročil sam, ne more odgovarjati tožena stranka. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede nemožnosti koriščenja prostega dne tedenskega počitka. Kljub predloženim evidencam in ugotovitvi, da je bilo delovnih zadolžitev v nedeljo manj kot ostale dni, je zaključilo, da tožnik ni bil povsem prost. Sklicevalo se je na izpoved tožnika, A.A., B.B. in C.C.. Izostala je ugotovitev o tem, kaj je štelo za zadolžitve, zaradi katerih tedenski počitek ni bil zagotovljen. Tožnik je izpovedal, da je moral kot poveljnik pred nalogo vsaj sklicati podrejene, da jim je povedal, katera naloga sledi. Izpovedal je tudi, da je nosil vodo, perilo, čistil bivalne prostore, sprejemal podatke o tem, kje se pripadniki nahajajo. B.B. je izpovedala, da so se morali pripadniki udeleževati sestankov in čistiti prostore. C.C. je dopustil možnost, da je tožnik na proste dneve vodil usposabljanja, glede sestankov pa je povedal, da je moral pripadnikom pravočasno povedati, kdaj in na katero nalogo so poslani, sam pa je določil dan, kdaj bo to storil, moral je tudi kontrolirati podrejene glede pravočasnosti in urejenosti, poskrbeti za dostavo vode, perila, čiščenja prostorov. A.A. je izpovedal, da je moral nositi obleke na čiščenje, prinesti hrano in vodo za ves vod, da je prisotnost pripadnikov nadzoroval tožnik ali namesto njega desetnik. Pritožba meni, da so izpovedi različne, nasprotujoče si. Na podlagi takih izpovedi ni možno preizkusiti, kako je sodišče prišlo da zaključka o tem, da tožnik ni bil nikoli prost. Ni jasno, kaj je sodišče štelo kot zadolžitve, zaradi katerih naj bi bil kršen tedenski počitek. Nakazanih okoliščin ni mogoče šteti za kršitev počitka. Tako je presodilo sodišče v zadevi IV Pd 941/2016. Obrazložitev glede kršitve počitka je tako skromna, da sodbe ni možno preizkusiti. Glede na omenjeno sodbo vrhovnega sodišča ni utemeljen del zahtevka, ki se nanaša na davke in prispevke. Napačna je tudi odločitev o zamudnih obrestih. Sodišče je sledilo tožniku, da je upravičen do obresti za tri leta nazaj od vložitve tožbe. Toženi stranki pravna podlaga v zvezi s tem ni znana. Sodba v tem delu ni obrazložena. Po 299. členu OZ bi bil obrestni zahtevek utemeljen kvečjemu od vložitve tožbe dalje. Pritožba glede odločitve o stroških postopka navaja, da tožnikovi pripravljalni vlogi nista bili potrebni, ter da mu je sodišče napačno priznalo kilometrino. Glede izpodbijanega sklepa še navaja, da ji ni znan predpis, po katerem bi morala na račun sodišča za tožnika plačati takso, glede katere mu je bil pred tem izdan nalog za plačilo takse. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da ni dolžna plačati 150,00 EUR.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter (razen v manjšem delu) tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožniku v obdobju od 29. 3. 2013 do 29. 9. 2013, ko je bil na misiji v tujini, pripadal tedenski počitek. Ker mu koriščenje tega počitka ni bilo omogočeno, je sodišče njegovemu tožbenemu zahtevku iz naslova odškodnine zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka v celoti ugodilo.

7. Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) v 140. člena določa, da če je javnemu uslužbencu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom pri organu, mu jo mora delodajalec povrniti po splošnih načelih civilnega prava, odškodninska odgovornost pa se nanaša tudi na škodo, ki jo delodajalec povzroči javnemu uslužbencu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja.

8. V sodbi VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, na katero se sklicuje tudi pritožba, je Vrhovno sodišče RS v podobni zadevi glede narave terjatve pojasnilo, da gre za premoženjski odškodninski zahtevek zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Čeprav obveznost tožene stranke, da tožniku med misijo v tujini zagotovi 24-urni počitek, izhaja iz internega Pravilnika tožene stranke in ne neposredno iz pogodbe o zaposlitvi, gre vseeno za obveznost, ki je po svoji naravi pogodbena. Ravno temu ustreza tožnikova ključna navedba, ki jo pritožba neutemeljeno izpostavlja kot nezadostno trditev za uveljavljanje premoženjske škode – da zahteva plačilo vtoževanega zneska v zameno za neizrabljeno pravico. Pritožba torej neutemeljeno vztraja, da ni kršila tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Ni relevantno pritožbeno sklicevanje na ukaz, izdan v zvezi z odhodom v tujino, kot tudi ne odločba, ki jo je tožena stranka tožniku izdala v zvezi s tem. To, da naj bi bilo v odločbi poudarjeno, da se potrebni počitek zagotavlja upoštevaje razmere in naravo nalog na območju operacije, ne daje podlage za uspeh v pritožbenem postopku. Prav tako pritožbeno naštevanje pravil iz predloženega akta (... z dne 28. 3. 2013), npr. da morajo biti pripadniki vse čas misije v uniformi, da je nedelja predvidoma prost dan, da so pripadniki dolžni sami čistiti sanitarije, hodnik, okolico itd., ni odločilno za presojo ključnega vprašanja v tem sporu, ali je bil tožniku dejansko zagotovljen tedenski počitek ali ne.

9. Poleg omenjenega Pravilnika je glede temelja terjatve oziroma glede obveznosti tožene stranke, da tožniku med misijo v tujini zagotovi 24-urni počitek, relevanten tudi 156. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl., ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki poleg pravice do dnevnega počitka določa v obdobju sedmih zaporednih dni tudi pravico do tedenskega počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po drugem odstavku 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.) ima delavec praviloma med dvema zaporednima delovnima dnevoma pravico do počitka, ki traja nepretrgoma najmanj 12 ur, v obdobju sedmih zaporednih dni pa ima poleg pravice do dnevnega počitka praviloma tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. V 53. členu Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl.) je določeno, da je med opravljanjem vojaške službe izven države delovni čas pripadnikov lahko neenakomerno razporejen tudi glede na letno, mesečno, tedensko in dnevno povprečje ur delovne obveznosti, predpisano za opravljanje vojaške službe v državi. O razporeditvi delovnega časa med opravljanjem vojaške službe izven države odloča nadrejeni poveljnik, ki mora omogočiti pripadnikom potreben počitek glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevanih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Iz 53. člena ZSSloV ne izhaja, da pripadnikom Slovenske vojske na misijah ne pripada tedenski počitek.

10. Ne drži, da v tožnikovih navedbah ter v ugotovitvah sodišča ni podlage za zaključek o tem, da so podane predpostavke pogodbene odškodninske obveznosti. Ni odločilen očitek, da je sodišče izpostavilo le protipravnost in škodo, ne pa tudi ostalih elementov odškodninske obveznosti. Ti so namreč pri tej vrsti odškodninske obveznosti le protipravno ravnanje oziroma opustitev (obrazloženo zgoraj), premoženjska škoda ter domneva vzročnosti. Odgovornost za kršitev pogodbe namreč ni krivdne narave - dolžnik se je ne more razbremeniti z dokazom, da ni kriv, ampak mora dokazati nepredvidljive okoliščine, ki niso pod njegovim nadzorom, kar pa ni bilo ugotovljeno. Iz navedb tožene stranke izhaja nasprotno - da je že sama narava dela na misiji takšna, da je koriščenje tedenskega počitka praviloma oteženo. Ne drži, da bi moral tožnik podati natančnejše navedbe o nastali škodi, da je sodišče odločalo brez podlage v navedbah, ter da sodbe ni možno preizkusiti. Tudi ne drži, da je sodišče sodilo mimo zahtevka. Očitki o pomanjkljivi dejanski podlagi tožbenega zahtevka ter o posledični zmotni uporabi materialnega prava s strani sodišča ne morejo privesti do kršitve postopkovnega pravila, da sodišče odloča v mejah postavljenega zahtevka (2. člen ZPP).

11. Četudi je dokazna ocena sodišča prve stopnje o tem, na podlagi katerih dejstev je presodilo, da je bila tožniku kršena pravica do koriščenja tedenskega počitka, skopa, to ne pomeni, da sodbe v tem delu ni možno preizkusiti. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. To je pojasnilo, zakaj ni sledilo evidenci o formalnem koriščenju tedenskega počitka, temveč je dalo večji pomen izpovedim tožnika ter treh prič (A.A., B.B. in C.C.), ki jih povzema pritožba, iz katerih izhaja, da tožniku tedenski počitek dejansko ni bil zagotovljen. Ne drži pritožbena navedba, da so izpovedi različne ali nasprotujoče si. Tožnik je bil poveljnik voda in je imel že zaradi tega določene zadolžitve, ki so se morale izvajati vsak dan – npr. moral je kontrolirati podrejene glede pravočasnosti in urejenosti, poskrbeti za dostavo vode, perila, čiščenje prostorov (kot navaja pritožba, je o tem izrecno izpovedala tudi priča C.C.). Kot poveljnik voda je organiziral sestanke, priprave na delo ter usposabljanja. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbo, da si je tožnik škodo povzročil sam, češ da bi bi lahko delo organiziral tako, da bi ga opravil na druge dneve, ne ravno v nedeljo. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje (IV Pd 941/2016), saj je bila ta sodba v pretežnem delu razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje (sodba in sklep VDSS Pdp 307/2018 z dne 13. 9. 2018).

12. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je šlo pri tožniku kvečjemu za omejitev počitka (glede na območje izvajanja nalog), ne pa za kršitev pravice do tedenskega počitka. Četudi je narava dela na misijah takšna, da je toženi stranki tedenski počitek težko zagotoviti, je to ne razbremenjuje obveznosti, da ga zagotovi, predvsem pa ne daje podlage za zavrnitev zahtevka. Ravno plačilo, kot je predmet tega spora, je primer nadomestila za delavčevo neizkoriščeno pravico iz delovnega razmerja.

13. Pritožba izpodbija tudi odločitev o obrestnem zahtevku. Čeprav je obrazložitev sodbe v tem delu skromna, ne gre za očitano kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev o zakonskih zamudnih obrestih, ki jih je sodišče tožniku prisodilo od 15. 11. 2013, to je za tri leta pred vložitvijo tožbe (15. 11. 2016), je materialno pravno pravilna. Terjatev iz naslova zamudnih obresti za čas pred tem je zastarala, kar je očitno upošteval tudi že tožnik ob vložitvi tožbe. V 347. členu OZ je namreč določen triletni zastaralni rok za zamudne obresti kot občasne terjatve. Ne drži, da je tožnik upravičen do zakonskih zamudnih obresti šele od dneva vložitve tožbe, ker pred tem tožene stranke ni pozval k izpolnitvi obveznosti v skladu z drugim odstavkom 299. člena OZ. Relevanten je prvi odstavek 299. člena OZ, po katerem pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Po 165. členu OZ se šteje odškodninska obveznost za zapadlo od trenutka nastanka škode. To bi bilo po ustaljeni sodni praksi po vrnitvi tožnika z misije (29. 3. 2013). Ker pa je tožnik uveljavljal zakonske zamudne obresti šele od 15. 11. 2016, je sodišče prve stopnje temu pravilno sledilo.

14. Utemeljeno pa pritožba izpodbija del odločitve, ki se nanaša na obračun in plačilo davkov ter prispevkov. Vrhovno sodišče RS je glede tega v že omenjeni zadevi VIII Ips 226/2017 poudarilo, da sodišče v delovnem sporu, kot sporu med delavcem in delodajalcem, ne odloča tudi o tem, da je delodajalec dolžan delavcu ob prisojenem prejemku iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem obračunati in plačati davke in prispevke, saj gre v tem obsegu za javnopravno razmerje. Ob izplačilu prejemka je to stvar delodajalca oziroma pristojnih davčnih organov, delavec pa navedenega ne more uspešno uveljavljati zoper delodajalca v sporu, kot je predmetni. Zato je treba tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti.

15. Zaradi tega, sorazmerno majhnega posega v odločitev o glavni stvari, pritožbeno sodišče ni imelo podlage za poseg v odločitev o stroških prvostopenjskega postopka, saj tožnik v posledici odločitve pritožbenega sodišča s svojim zahtevkom le v sorazmerno majhnem delu ni uspel (tretji odstavek 154. člena ZPP). Ni utemeljena pritožbena navedba, da tožnikovi pripravljalni vlogi, v katerih je navajal opravila, zaradi katerih mu je bil kršen tedenski počitek, nista bili potrebni, češ da bi moral vse to navesti že v tožbi. Pritožbeno sodišče v odločitev o stroških postopka posega le zato, ker je sodišče prve stopnje tožniku za prihod na sodišče napačno priznalo strošek kilometrine, namesto stroškov javnega prevoza. Pri tem se je zmotno oprlo na določila Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015), saj ne gre za stroške tožnikovega zastopanja po odvetniku, namesto na določila Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 15/2003 in nasl.). Po prvem odstavku 5. člena Pravilnika potni stroški stranke obsegajo stroške za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi oziroma stroške za prevožene kilometre z lastnim prevoznim sredstvom. Po prvem odstavku 9. člena Pravilnika se stroški za prevožene kilometre povrnejo samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo. Tožnik prebiva v ..., udeležil pa se je dveh narokov za glavno obravnavo na sodišču v Ljubljani. Na navedeni relaciji obstaja javni prevoz. Po drugem odstavku 7. člena Pravilnika se višina stroškov za prevoz ugotavlja z vozovnico ali na drug primeren način. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo 49,68 EUR kilometrine, po splošno dostopnih podatkih Slovenskih železnic pa pritožbeno sodišče stroške potovanja s potniškim vlakom odmerja v višini 26,36 EUR (4 x 6,59 EUR). Zato je pritožbeno sodišče tudi odločitev o stroških tožnika, ki jih je sodišče prve stopnje v II. točki izreka sodbe naložilo v povračilo toženi stranki, delno spremenilo tako, da je znižalo stroške na 1.047,07 EUR s pp (namesto 1.707,39 EUR).

16. Tožena stranka je izpodbijala tudi sklep, s katerim ji je sodišče prve stopnje naložilo, da mora za tožnika na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani plačati sodno takso za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 150,00 EUR. Kot je navedlo sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, je v skladu s 3. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.) ob izdaji sodbe tožniku izdalo tudi plačilni nalog za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji v višini 150,00 EUR. Tožnik je nato s posebno vlogo priglasil še te stroške postopka iz naslova sodne takse. Namesto, da bi sodišče toženi stranki (poleg stroškov, ki so bili zajeti v sodbi) naložilo še povračilo teh tožnikovih stroškov, ji je naložilo nakazilo 150,00 EUR na račun sodišča. Pritožba pravilno opozarja, da ji ni znana podlaga, po kateri bi morala na račun sodišča za tožnika plačati takso, glede katere je bil tožniku pred tem (skupaj s sodbo) izdan nalog za plačilo takse. Slednje kaže na to, da tožnik ni bil oproščen plačila sodne takse. V drugem odstavku 15. člena ZST-1 je npr. določilo, po katerem mora sodno takso tiste stranke, ki je bila oproščena plačila taks in je v postopku uspela, plačati nasprotnik te stranke. Le to je možen primer, ko bi morala sodno takso za postopek na prvi stopnji na račun sodišča namesto tožnika plačati tožena stranka, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Zato je pritožbeno sodišče delno spremenilo navedeni sklep tako kot izhaja iz izreka.

17. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP) tako, da je del tožbenega zahtevka zavrnilo, stroške prvostopenjskega postopka pa znižalo s 1.070,39 EUR na 1.047,07 EUR. Izpodbijani sklep pa je delno spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožniku (ne pa na račun sodišča) povrne strošek sodne takse (3. točka 365. člen ZPP). V ostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje, saj niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353., 365. člen ZPP).

18. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka zato, ker je s pritožbo uspela le v manjšem delu, tožnik pa zato, ker navedbe iz odgovora na pritožbo niso bile pomembne za odločitev o pritožbi (154., 155., 165. člen ZPP).