Jedro

Tožnik ne more zahtevati ugotovitve obstoja ali neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja, če pravni interes za to ugotovitev ne obstaja, ker je bilo že pravnomočno odločeno o pravnem razmerju, ki je predmet ugotovitvene tožbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot nedovoljeno zavrglo tožbo tožeče stranke vloženo dne 2.9.1999. Tožnik je s svojim tožbenim zahtevkom zahteval ugotovitev, da mu na podlagi 23. člena Zakona o delavcih v državnih organih ni prenehalo delovno razmerje v Inšpektoratu Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo in mu še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, vključno s plačo. Zavrženje je sodišče prve stopnje utemeljilo s pomanjkanjem obstoja procesnih predpostavk iz 2. odstavka 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR), saj tožnik ni zahteval varstva svojih pravic pred pristojnimi organi tožene stranke.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Proti sklepu Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da se razveljavita sklepa sodišča druge in prve stopnje ter zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Sodišču druge stopnje očita, da ni presodilo vseh pritožbenih navedb, sodba pa ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Z odločbo Vlade RS z dne 26.9.1996, je bil tožnik z dnem 14.10.1996 razrešen dolžnosti svetovalca glavnega inšpektorja za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo zaradi prevzema novih delovnih dolžnosti. Tožnik tej odločitvi ni ugovarjal, saj je bila za njega ugodna, pričakuje le, da mu tožena stranka sporoči, katere so te nove delovne dolžnosti. Z odločbo z dne 3.10.1996 je Vlada RS nadomestila prvotno odločbo z dne 26.9.1996 tako, da je bil tožnik zaradi poteka delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas, s 14.10.1996 razrešen dolžnosti svetovalca glavnega republiškega inšpektorja. Ker zakon o delavcih v državnih organih (Uradni list RS, št. 15/90 do 38/99 - ZDDO) v 23. členu takšnega razloga za prenehanje delovnega razmerja ne pozna, je citirana odločba tožene stranke, ki na seji Vlade RS sploh ni bila obravnavana in sprejeta, nična. Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava je zato utemeljena, saj morajo posamični akti in dejanja državnih organov temeljiti na zakonu ali zakonitem predpisu kot to določa ustava.

V postopku po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena iz naslednjih razlogov: Revizijsko sodišče je izpodbijani sklep po 371. členu ZPP preizkusilo v okviru revizijskih razlogov in glede uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti. Očitanih procesnih kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP revizijsko sodišče ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi 2. odstavka 83. člena ZTPDR kot nedovoljeno zavrglo ugotovitveno tožbo tožnika, ker se za varstvo svojih pravic ni prej obrnil na pristojni organ tožene stranke. Zato ni bila podana procesna predpostavka za meritorno odločanje o ugotovitvi obstoja delovnega razmerja tožnika za čas od 16.10.1996 do 15.3.1999, kot je določena v 274. členu ZPP.

V prvem odstavku tega procesnega določila je dano pooblastilo predsedniku senata, da zavrže tožbo med drugim tudi v primeru, če ni podana pravna korist za vložitev tožbe. Tožnik je s tožbo uveljavljal zahtevek, naj se ugotovi, da mu na podlagi 23. člena Zakona o delavcih v državnih organih ni prenehalo delovno razmerje v Inšpektoratu RS za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo in mu še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja. Pri ugotovitveni tožbi je v primeru, ko je ugotovitveni zahtevek postavljen samostojno - kot v obravnavanem primeru - potrebno najprej dognati, ali ima tožnik pravni interes, da sodišče ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja (1. odstavek 181. člena ZPP), oziroma če ima tožnik kakšno drugo pravno korist od vložitve takšne tožbe (2. odstavek 181. člena). Obstajati mora interes, ki je pravno utemeljen, kar pomeni, da mora tožnik izkazati, da bi mu uspeh v tem sporu, odprl možnosti, da v nadaljnjem sodnem ali drugem postopku uveljavi kakšno svojo pravico ali korist, ki mu jo zagotavlja zakon. Zaradi načela pravne varnosti ugotovitev obstoja delovnega razmerja, ne da bi tožnik zahteval v postopku in na način kot je predpisan v zakonu o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja oziroma zakonu o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR) in zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 20/98 - ZDSS) razveljavitev dokončne (oziroma nedokončne) odločbe delodajalca oziroma ugotovitev njene nezakonitosti, ne sme biti sama sebi namen.

Tožniku je na podlagi odločb Vlade RS z dne 26.9.1996 in z dne 3.10.1996 prenehalo delovno razmerje v Inšpektoratu RS za ..., ker je bil razrešen dolžnosti svetovalca glavnega republiškega inšpektorja z dnem 14.10.1996. Ker tožnik ni uporabil pravice do pritožbe oziroma v pravnem pouku določenega pravnega sredstva (oziroma jo je - kot izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U 68/99 uporabil prepozno) sta odločbi s potekom 30-dnevnega roka postali dokončni. Z dnem, ko sta postali dokončni, sta postali tudi formalno pravnomočni.

Eden izmed elementov pravnomočnosti je, da pravnomočna odločba (sodna, upravna, delodajalčeva) veže stranke in tudi sodišče (320. člen ZPP). To pomeni, da je bilo o prenehanju delovnega razmerja tožnika v Inšpektoratu Republike Slovenije za ... že pravnomočno odločeno. Zato je bil pravni interes tožnika na ugotovitev, da mu delovno razmerje v navedenem organu ni prenehalo in da je trajalo tudi od 16.10.1996 dalje, izčrpan v pravnomočnih odločitvah Vlade RS. Ker tožnik ni zahteval njune razveljavitve niti v postopku varstva pravic pri toženi stranki niti v sodnem postopku, obe odločbi kot pravnomočni obstajata, zato jima tudi sodišče ne more zanikati pravnega učinka samo zato, ker naj bi bili domnevno nezakoniti.

Inštitut dokončnosti oziroma pravnomočnosti je absolutne narave in močnejši od interesa, da se z vložitvijo ugotovitvene tožbe odpravijo morebitne napake predhodnega postopka.

Glede na to, da tožnik ni zahteval sodnega varstva pravic, domnevno kršenih z izdajo odločb Vlade Republike Slovenije z dne 26.9.1996 oziroma 3.10.1996, v postopku in na način določen v 83. členu ZTPDR in 23. členu ZDSS, sodišče ni smelo ugoditi njegovemu samostojno postavljenemu zahtevku na ugotovitev, da mu delovno razmerje ni prenehalo in da je trajalo tudi v času od 16.10.1996 do 15.3.1999, saj je bil ta interes že izčrpan s pravnomočnimi odločitvami Vlade RS.

Pravni interes na ugotovitvi je posebej izrecno predpisana predpostavka za dopustnost te tožbe (187. in 181. člen ZPP). Pravni interes je podan, če se tožnik glede svojega položaja nahaja v negotovosti oziroma če hoče odvrniti od sebe negotovost o obstoju oziroma neobstoju kakšnega pravnega razmerja. Tožnik pa v obravnavanem primeru nima pravnega interesa na ugotovitvi o obstoju delovnega razmerja, ker bi isti cilj dosegel z vložitvijo oblikovalne tožbe. Z opustitvijo v ZTPDR, ZDR in ZDSS določenih procesnih dejanj je tožnik izgubil pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe v tej zadevi. Tožnik ne more zahtevati ugotovitve obstoja ali neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja, če pravni interes za to ugotovitev ne obstoja, ker je bilo že pravnomočno odločeno o pravnem razmerju, ki je predmet ugotovitvene tožbe. Odločitev o zavrženju tožbe je bila zato pravilna.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).