Jedro

Končni zapis, izdan po opravljenem nadzoru s strani ZZZS, predstavlja le zapis o kršitvah pogodbe, ki bo podlaga za eventualno uveljavljanje odškodninske odgovornosti. Ker je torej končni zapis izdan v okviru civilnopravnega razmerja fizičnih in pravnih oseb iz 1. člena ZPP, to ni akt, ki bi ga bilo možno izpodbijati v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

: Tožeča stranka je pri Upravnem sodišču Republike Slovenije v Ljubljani začela upravni spor zoper končni zapis št. ... z dne 12. 12. 2003, ki ga je na podlagi 21. člena Pravilnika o nadzoru nad izvajanjem zdravstvenih storitev in uresničevanjem pogodb (dalje Pravilnik) izdala nadzorna komisija tožene stranke in v katerem je potrdila ugotovitve iz zapisnika o opravljenem nadzoru z dne 22. 10. 2003. Tožeča stranka v tožbi uvodoma navaja, da je končni zapis nezakonit, saj je bil izdan na podlagi Pravilnika, ki je bil razveljavljen z 22. členom Pravilnika o nadzoru (objavljen v modrem Občasniku Zavoda, št. 3/2003, z dne 28. 5. 2003). Nadalje navaja, da je končni zapis posamični upravni akt, saj ima tožena stranka v skladu z zakonom posebno vlogo oz. javna pooblastila za izvajanje nadzora. V tem aktu so bila ugotovljena določena dejstva o pravilnosti porabe sredstev tožene stranke za predpisovanje zdravil, ugotovitve v zvezi s tem pa so neobrazložene in jih ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka je aktu sicer priložila računalniške izpise, vendar pa ni jasno, ali so ti izpisi del končnega zapisa ali ne. Zaradi navedenih nepravilnosti je končni zapis nezakonit in protiustaven, saj je nerazumljiv in nima obrazložitve, izreka ali ugotovitev, ki bi jih bilo mogoče preveriti v sodnem postopku. Tožeča stranka sodišču zato predlaga, da ga razveljavi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbeni zahtevek, predlaga, da sodišče tožbo zavrže, ker končni zapis ni akt, ki bi ga bilo možno izpodbijati v upravnem sporu. Sklicuje se na sklep tega sodišča U 2316/2003 z dne 19. 1. 2005. Sodišče je moralo tožbo zavreči iz naslednjih razlogov: V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil (drugi odstavek 1. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, dalje ZUS), in o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznikov, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Predmet upravnega spora je torej akt ali dejanje iz 1. člena ZUS.

V tožbenem zahtevku je tožnik kot predmet upravnega spora opredelil končni zapis, ki ga je izdala tožena stranka v zvezi z nadzorom nad izvrševanjem pogodbe o izvajanju programa zdravstvenih storitev. Pogodbi sta stranki sklenili dne 6. 7. 2004 in 4. 11. 2005 in v njej opredelili vrste in obseg zdravstvenih storitev za osebe, ki so zavarovane pri toženi stranki. Tožnik se je kot izvajalec zdravstvenih storitev zavezal v skladu s programom tožene stranke opraviti določen obseg dela, tožena stranka pa se je zavezala po izstavljenih računih plačati pogodbeno ceno. Po presoji sodišča je s sklenitvijo navedene pogodbe med strankama nastopilo civilno pravno razmerje, saj tožena stranka proti tožeči stranki ne nastopa avtoritativno z zapovedjo oziroma prepovedjo kot organ javne oblasti v smislu določb 1. člena ZUS, temveč kot naročnik določenih storitev za svoje zavarovance. Kot taka pa je tožena stranka upravičena nadzirati delo svojega sopogodbenika že iz naslova sklenjene pogodbe in na podlagi določb Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01). Končni zapis, ki je bil po opravljenem nadzoru s strani tožene stranke izdan, zato predstavlja le zapis o kršitvah pogodbe, ki bo podlaga za eventualno uveljavljanje odškodninske odgovornosti po 13. členu pogodbe. V njenem ravnanju torej ni znakov odločanja na podlagi javnih pooblastil, saj gre za nadzor nad tem, ali so bile v pogodbi dogovorjene storitve pravilno opravljene in zaračunane, in ne za nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov ali drugih predpisov. Zgolj dejstvo, da je tožena stranka kršitve ugotavljala v posebnem, strogo formalnem postopku, ki se je zaključil z izdajo izpodbijanega zapisa, pa na drugačno odločitev ne more vplivati, saj gre za postopek, ki si ga je stranka predpisala sama s svojim internim aktom. Slednji ima sicer podlago v določbah Zakona o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 9/92, 26/92, 104/92,13/93, 37/95, 8/96, 59/99, 90/99, 98/99,31/00, 36/00, 45/01 in 86/02) in Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 9/92 13/93, 9/96, 29/98, 77/98, 6/99, 56/99, 99/01, 42/02 in 60/02), vendar pa to še ne pomeni, da gre za izvajanje javnih pooblastil, kar bi utemeljevalo stvarno pristojnost sodišča. Ker je torej v predmetni zadevi izpodbijani akt (končni zapis) izdan v okviru civilnopravnega razmerja fizičnih in pravnih oseb iz 1. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, 96/02 in 2/04, v nadaljevanju ZPP), to ni akt, ki bi ga bilo možno izpodbijati v upravnem sporu. Zato je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 34. člena ZUS.