Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju predpisanih pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu. V tem primeru pa revident izpolnjevanja zatrjevanih pogojev ni izkazal. Ker z zavrženjem revizije niso izpolnjeni pogoji za odločanje o predlagani začasni odredbi, jo je Vrhovno sodišče zavrglo.

Izrek

1. Revizija se zavrže. 2. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Zoper pravnomočno sodbo prvostopnega sodišča je tožnik - revident po odvetniku vložil revizijo. V njej njeno dovoljenost utemeljuje s tem, da gre v obravnavni zadevi za pomembno pravno vprašanje glede načina razlage davčnih predpisov in večkratnega obdavčevanja istega pravnega posla. Posledica pa je dohodnina v višini 44.426.298,00 SIT, kar ga izredno obremenjuje. V primeru plačila te dohodnine bo njegovo preživljanje ogroženo, saj živi le od plače, ki jo izkazuje s plačilnimi listi. Pridobljeno premoženje pa je zaradi verige posojilnih pogodb brez dodatne vrednosti za tožnika prešlo na tretje osebe. Hkrati predlaga izdajo začasne odredbe po določbi 2. odstavka 84. člena ZUS-1 v zvezi z 32. členom ZUS-1, in sicer, da se izvršitev izpodbijanega akta odloži do izdaje pravnomočne odločbe. To utemeljuje s tem, da je že prejel opomin pred začetkom davčne izvršbe v skladu z določbo 1. odstavka 13. člena in v zvezi s 143. členom Zakona o davčnem postopku (ZDavP). Iz priloženih potrdil o plačah in premoženjskem stanju pa je razvidno, da ne razpolaga z ustreznimi denarnimi sredstvi ali premoženjem, ki bi mu omogočalo normalno preživljanje, in se bi mu s tem prizadela nepopravljiva škoda.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

K 1. točki izreka: Revizija ni dovoljena.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena v zvezi s 105. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 25.5.2006, s katero je ta delno ugodila pritožbi tožnika v zvezi z zamudnimi obrestmi, v preostalem delu pa je zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Maribor z dne 14.4.2005. S to odločbo je prvostopni organ v obnovljenem postopku, na podlagi pravnomočnega sklepa o obnovi postopka (z dne 9.1.2004, ki je postal pravnomočen v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 31.1.2005, zoper katero tožnik po podatkih upravnih spisov ni vložil tožbe in tega niti ne zatrjuje), ki se je končal z odločbo prvostopnega organa z dne 17.7.2003, odpravil svojo prvotno odločbo z dne 17.7.2003, tožniku pa odmeril dohodnino za leto 2002 v višini 44.426.298,00 SIT, pri čemer se mu upošteva že plačana akontacija po odločbi prvostopnega organa z dne 8.4.2004, v višini 22.329.664,00 SIT in že plačana dohodnina po prvotni letni dohodninski odločbi za leto 2002, torej gre še za plačilo davčnega dolga v višini 21,715.930 SIT.

V upravnem sporu je revizija dovoljena le, če je zanjo podan kateri od razlogov za njeno dovolitev iz 2. odstavka 83. člena ZUS-1, pri čemer je tako trditveno kot dokazno breme za obstoj takega razloga na strani revidenta. Ta mora jasno, določno in obrazloženo navesti, zakaj meni, da so v konkretnem primeru podani razlogi za dovoljenost revizije.

V tem primeru revident v reviziji določbe 2. odstavka 83. člena ZUS-1 ne omenja, smiselno pa uveljavlja razloga za dovolitev revizije iz 2. in 3. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1, vendar obstoja teh razlogov po presoji vrhovnega sodišča ne pojasni določno in obrazloženo, za njun obstoj pa tudi ne predloži potrebnih dokazov.

V 2. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je navedeno, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V tem primeru tožnik zatrjuje, da gre v obravnavni zadevi za pomembno pravno vprašanje glede načina razlage davčnih predpisov in večkratnega obdavčevanja istega pravnega posla, vendar ne pojasni, za razlago katerih davčnih predpisov gre, in tudi ne, s katerimi davki naj bi bil v tem primeru isti pravni posel večkrat obdavčen. Glede na tako pavšalno zatrjevanje vrhovno sodišče ne more presoditi, ali bi v tem primeru bil podan kateri od razlogov iz 2. točke 2. odstavka 83. člena ZUS-1 za dovoljenost revizije.

V 3. točki 2. odstavka 83. člena ZUS-1 je navedeno, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. V tem primeru revident obstoj tega razloga sicer smiselno zatrjuje, vendar tega po presoji vrhovnega sodišča ne izkaže. Kot dokaz slabega premoženjskega stanja sicer priloži plačilne liste, vendar mu plačo izplačuje gospodarska družba A. d.o.o., katere edini družbenik je revident sam, in podatke o katastrskem dohodku. Ne predloži pa podatkov o vrednosti družbe, katere družbenik je in tudi ne dokazov o tem, da bi premoženje, ki je predmet obdavčitve v tem upravnem sporu, izgubil. Poleg tega pa je po Zakonu o davčnem postopku (ZDavP) ob izpolnitvi predpisanih pogojev možno davčni dolg odplačati v obrokih, odložiti njegovo plačilo, v skrajnih primerih pa tudi tak dolg odpisati. Glede teh možnosti pa revident v reviziji ni navedel ničesar, Zaradi vsega navedenega vrhovno sodišče ne more presoditi, ali bi zaradi plačila dolgovanega zneska za tožnika nastale zelo hude posledice.

Ker v tem primeru revident po presoji vrhovnega sodišča ni izkazal obstoja nobenega od razlogov iz 2. odstavka 83. člena ZUS-1 za dovoljenost revizije, revizije ni mogoče dovoliti. Zato jo je vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. Vrhovno sodišče pri tem dodatno navaja, da v podobnem primeru Ustavno sodišče RS ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo (glej zadevo Up-858/08-8 z dne 3.6.2008, Uradni list RS, št. 62/08).

K 2. točki izreka: Po 2. odstavku 84. člena ZUS-1 je izdaja začasne odredbe možna le do odločitve o reviziji in če so podani razlogi iz 2. odstavka 32. člena ZUS-1. Ker je vrhovno sodišče s to sodbo odločilo o reviziji in je ta odločitev pravnomočna, ni več podana zakonska procesna predpostavka (obstoj revizije) za odločanje o predlagani začasni odredbi, zato je zahtevo za njeno izdajo vrhovno sodišče zavrglo.