Jedro

Trditveno in dokazno breme v denacionalizacijskih postopkih je na strankah, ki denacionalizacijo uveljavljajo, to izhaja iz 62. člena ZDen. Tudi če se stranka sklicuje na prisilni ukrep državnega organa, ga mora izkazati z okoliščinami iz 5. odstavka 8. člena ZDen tako, da se ustvari prepričanje o tem, da je premoženje bilo odvzeto pod videzom izvrševanja pooblastil državnega organa in torej prisilno, pa tudi neodplačno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožečih strank zoper dopolnilno odločbo Upravne enote A, Izpostave B, št. ... z dne 5. 6. 2002, s katero je le-ta zavrnila zahtevo tožečih strank za denacionalizacijo dela parcelne številke 1317/1 in parcelne številke 1316/1, obe k.o. C (po stanju ob podržavljenju), po novem stanju pa parc. št.: 451/2 del, 541/10 del, 456 del, 451/9 del, 451/2 del, 451/11 del, 458 del in 459 del. Tožena stranka v razlogih navaja, da je prvostopni organ pravilno zaključil, da ni izkazano podržavljenje parcel številka 1317/1 in 1316/1, obe k.o. C, za površino, za katero sta parceli bili zmanjšani po delilnem načrtu z dne 1. 7. 1946, kajti parceli sta bili zmanjšani in so bile spremembe v izmeri le-teh v zemljiški knjigi izvedene na podlagi delilnega načrta, ni pa se v razpoložljivi dokumentaciji in v zemljiški knjigi našla odločba oziroma akt o podržavljenju delov teh parcel. Po mnenju tožene stranke niso utemeljeni pritožbeni ugovori, da naj bi šlo v obravnavani zadevi za podržavljanje z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova po 4. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen). V prvostopnem postopku namreč ni bilo ugotovljeno, da bi šlo za poseg državnega organa v lastništvo obravnavanih zemljišč, ki bi bil prisilnega značaja. Ker podržavljenje v zadevi po mnenju tožene stranke ni izkazano, nadaljnjih pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na postopanje domnevnega zavezanca v postopku, DDD, kot nepotrebno tožena stranka ni presojala. Iz pripomb tožečih strank z dne 16. 10. 2001 in 13. 11. 2001, danih v postopku pred prvostopnim organom, in na katere se le-te sklicujejo v pritožbi, pa izhaja njihovo nestrinjanje z ugotovitvijo, da v obravnavani zadevi ni podana pravna podlaga za denacionalizacijo in da DDD ni zavezanec ter so glede na to brezpredmetne.

Tožeče stranke v tožbi navajajo, da je nepravilna ugotovitev prvostopnega organa, da naj ne bi bil izkazan prisilni poseg državnega organa, saj sta parc. št. 1316/1 in 1317/1 bili podržavljeni z razlastitveno odločbo z dne 10. 5. 1949, Temeljni zakon o razlastitvi pa je tudi naveden v 3. členu ZDen ter je tako pravna podlaga za denacionalizacijo podana, saj prejšnji lastniki tudi niso prejeli kot odškodnine nadomestne nepremičnine. Podlago za denacionalizacijo pa predstavlja tudi 4. člen ZDen, saj je bilo premoženje podržavljeno neodplačno, odločbo o razlastitvi z dne 10. 5. 1949 pa je tudi mogoče opredeliti kot ukrep državnega organa brez pravnega naslova. Ugotovitve prvostopnega organa in tožene stranke o delilnih načrtih z dne 1. 7. 1946 in 23. 5. 1949 ter o zmanjšanju parcel št. 1316/1 in 1317/1 pa so za odločitev v zadevi irelevantne. Tožeče stranke so v denacionalizacijskem postopku izkazale, da je bil v času odvzema zemljišč edini lastnik parcel EE, njihov pravni prednik in da sta parceli tedaj merili parcela št. 1316/1 1607 m2 ter parcela št. 1317/1 1406 m2, kar pa izhaja tudi iz delilnega načrta z dne 1. 7. 1946. Delitev teh parcel, na katero se tudi sklicuje izpodbijana odločba, pa je za odločitev o vračanju parcel v obsegu, kot sta bili v času podržavljenja, nerelevantna. Pogodba o delitvi skupne imovine z dne 6. 7. 1946 pa za denacionalizacijski postopek ni relevantna, saj se ne nanaša na parcele, ki so predmet denacionalizacije. Tožeče stranke glede na to sodišču predlagajo odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje toženi stranki oziroma naj v zadevi sodišče samo odloči tako, da denacionalizacijo prizna.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je tožbo posredovalo v odgovor tudi strankama z interesom občini FFF in DDD. Na tožbo je posredoval odgovor le DDD in v odgovoru prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da so tožbeni ugovori pavšalni, ter da so bile tožeče stranke dolžne v postopku predložiti oziroma ponuditi dokaze, zaradi česar ne morejo izpodbijati odločbe zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Poleg tega je bila zahteva za denacionalizacijo obravnavanih parcel 1316/1 in 1317/1 vložena po poteku zakonskega roka.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku z izjavo št. ... z dne 30. 10. 2002. Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da šteje predmetno tožbo za enotno, vloženo s strani vseh treh tožnikov kot enotnih sospornikov, ter jo glede na navedeno glede vseh šteje za pravočasno, kljub prekoračitvi roka za tožbo enega izmed njih (GG) - 196. in 197. člen ZPP v zvezi z 16. členom ZUS.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožena stranka pa je za svojo odločitev navedla tudi pravilne razloge, na katere se sodišče, v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS) ter še dodaja: Trditveno in dokazno breme v denacionalizacijskih postopkih je na strankah, ki denacionalizacijo uveljavljajo. To izhaja iz 62. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98- odl. US, 66/00 in 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US, 54/02 - odl. US), ki določa, da mora zahteva za denacionalizacijo vsebovati podatke o premoženju, na katero se nanaša, o pravnem temelju podržavljenja, o pravnem temelju pravice do vrnitve ter o tem, v kateri obliki naj se vrne, priložene pa ji tudi morajo biti v zakonu navedene listine, zakon pa tudi še izrecno določa, da mora zahteva vsebovati še druge podatke, potrebne za ugotavljanje upravičenosti zahteve. Tudi če se stranka sklicuje na prisilni ukrep državnega organa, ga mora izkazati z okoliščinami iz 5. odstavka 8. člena ZDen tako, da se ustvari prepričanje o tem, da je premoženje bilo odvzeto pod videzom izvrševanja pooblastil državnega organa in torej prisilno, pa tudi neodplačno. Zgolj s sklicevanjem na zmanjšanje spornih parcel, ki ga izkazuje delilni načrt z dne 1. 7. 1946, in ki je tudi bil podlaga za poočitbo novega stanja zemljiških parcel v zemljiški knjigi, pa tudi po presoji sodišča prisilni ukrep državnega organa v obravnavani zadevi ni izkazan, saj ni izkazano, da naj bi se sporni parceli 1316/1 in 1317/1 po površini zmanjšali v korist države (iz navedenih listin bi celo izhajalo, da ni izkazano niti zatrjevano prikrajšanje v površini takratnega lastnika EE, kajti po zemljiškoknjižnem odloku, po katerem so bile spremembe po delilnem načrtu poočitene v zemljiški knjigi, se je popravil zaris mejnih črta med parcelami 1316/1, 1317/1 in 1317/2 tako, da sta se parceli 1316/1 in 1317/1 resnično zmanjšali za površino 1.245 m2, parcela istega lastnika pa se je tedaj za površino 918 m2 povečala, tako da bi kvečjemu pri parcelah 1316/1 in 1317/1, za kateri tožniki uveljavljajo denacionalizacijo, šlo za prikrajšanje v površini 327 m2) in tudi ne, da je šlo za prisilno dejanje odvzema. Ob takem dejanskem stanju, ko je zatrjevani prisilni ukrep državnega organa ostal neizkazan, pa tudi po presoji sodišča ne bi bil možen zaključek, da je podlaga za sporno denacionalizacijo podana. Tožeče stranke pa se tudi ne morejo z uspehom sklicevati na odločbo o podržavljenju št. ... z dne 10. 5. 1949 kot na pravni temelj podržavljenja spornih delov zemljiških parcel 1316/1 in 1317/1, ki so predmet obravnavane denacionalizacijske zadeve (oziroma kot na pravno podlago za denacionalizacijo), saj je taka trditev protispisna: z navedeno odločbo o podržavljenju, ki se tudi nahaja v upravnih spisih, sta bili sporni parceli razlaščeni (za potrebe gradnje železnice) le v izmeri: parc. št. 1316/1 109 m2 ter parc. št. 1317/1 549 m2 ter je prejšnjemu lastniku glede njih že bila priznana denacionalizacija z odločbo prvostopnega organa z dne 21. 7. 1995).

Prav tako ne morejo vplivati na drugačno odločitev v zadevi tožbene trditve, da je bil lastnik spornih parcel v času podržavljenja EE kot njihov pravni prednik in da gre za izkazano zmanjšanje teh parcel, ker da sta pred zmanjšanjem izmer na podlagi delilnega načrta z dne 1. 7. 1946 merili 1.406 m2 oziroma 1.607 m2, po tem pa le 886 m2 oziroma 882 m2. Ob tem ko je ostalo neizkazano ključno dejstvo, ki bi bilo relevatno za odločitev v zadevi, to je zatrjevani prisilni neodplačni odvzem zemljišč v smislu podržavljenja, dejstva, na katera se sklicujejo tožeče stranke, tudi če so oziroma bi bila izkazana, na drugačno odločitev v zadevi ne bi mogla vplivati. Sicer pa se sodišče s tožniki strinja, da pogodba z dne 16. 7. 1946 za obravnavano denacionalizacijsko zadevo ni relevantna, vendar se nanjo kot na odločilni razlog za zavrnitev denacionalizacije odločbi prvostopnega organa in tožene stranke ne opirata, in tožnik s sklicevanjem nanjo tudi ne morejo doseči drugačne odločitve v zadevi.

Ker je po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.