Jedro

V izvršilnem postopku prepoved izvedbe dokaza lahko poseže v pravico stranke do dokaza kot del pravice do izjave v postopku, zato je v takih primerih izvedba sicer nedovoljenih dokazov lahko dopustna.

V novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča RS je poudarjeno, da uporaba testa sorazmernosti pri odločanju o koliziji med dvema ustavnima pravicama ni ustrezna. Splošno načelo sorazmernosti zavezuje državne organe, ko gre za posege v človekove pravice in temeljne svoboščine, zato se test sorazmernosti praviloma uporabi v vertikalnem razmerju med državo in posameznikom. Kadar pa gre za razmerje med formalno prirejenimi subjekti dveh posameznikov (horizontalno razmerje) in ko pride do kolizije dveh sobivajočih pravic, pa ne gre za poseg v pravico, katerega dopustnost bi bilo treba presojati s pomočjo načela sorazmernosti, ampak se nasprotje med pravicama uskladi z metodo razlage, ki jo teorija pozna tudi kot praktično konkordanco.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se ugovor dolžnika z dne 6. 7. 2021 zavrne (I. točka izreka sklepa), da dolžnik sam krije svoje stroške ugovornega postopka (II. točka izreka sklepa) in da mora dolžnik upnikoma v roku 8 dni povrniti 246,39 EUR stroškov odgovora na ugovor, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (III. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se po pooblaščenki pravočasno pritožuje dolžnik. Navaja, da je dejstvo, da videoposnetki oziroma slike iz nadzornih kamer kršijo dolžnikovo ustavno pravico do zasebnosti, med strankami neprerekano in tako izkazano. Ni relevantno, da ne gre za prikrit videonadzor. Nikakor pa se dolžnik ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru na strani upnikov obstajajo posebej utemeljene okoliščine, ki imajo poseben namen za izvrševanje njunih pravic in utemeljujejo izvedbo dokazov z vpogledom v fotografije video kamere. Pravica do učinkovitega sodnega varstva ne pomeni, da si lahko posameznik s posegom v drugo ustavno zavarovano pravico (do zasebnosti) priskrbi dokaze za to, da jih lahko predloži sodišču. Pravica do sodnega varstva se glede na besedilo 23. člena Ustave nanaša na sestavo sodišča, pravico do zakonitega sodnika in pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, sicer bi lahko vsakdo, ki razpolaga z določeno sodbo, neomejeno kršil pravice ostalih do zasebnosti. Posebej utemeljenih okoliščin tudi ni mogoče utemeljevati s pravico upnikov do dostojanstva in varnosti, saj postavitev smeti malo čez mejno črto in samokolnice za 16 sekund ne ogroža varnosti. Prav tako so bili plačilni nalogi zaradi kršitve javnega reda in miru izdani obema strankama in noben postopek še ni pravnomočno zaključen. Prav tako ne drži, da dolžnik ni prerekal navedbe upnikov, da naj bi se obvestilo o videonadzoru nahajalo na vratih, saj je dolžnik že v ugovoru trdil, da upnika nimata izpostavljenega nobenega napisa, ki bi opozarjal na video snemanje. Upnik je v odgovoru na ugovor zgolj navrgel, da je obvestilo na vratih, in ni predložil nobenega dokaza, zato trditev o tem zagotovo ni prerekana s strani dolžnika. Sodišče je tisto, ki je nedosledno, saj bi, kolikor meni, da so posnetki veljaven dokaz, moralo ugoditi tudi dolžnikovemu predlogu in pridobiti posnetek. Dolžnik je v ugovoru izrecno navedel, da on ni nikoli postavljal smetnjaka na parcelo upnikov, s čimer je absolutno zanikal navedbe iz predloga za izvršbo, da je 10. 6. 2021 na parcelo upnikov postavil smetnjak. Dolžnik tudi ni navedel, da naj bi smetnjake na parcelo upnikov postavili delavci S., temveč je po tem, ko je zanikal, da bi on smetnjake postavil na parcelo upnikov in izrecno navedel, da upnika nista dokazala nasprotnega, navedel, da tudi, če bi se izkazalo, da je bil dolžnikov smetnjak tja postavljen, to lahko bilo le iz razloga, da so ga tja postavili delavci S. Dolžnik tako ni priznal nobenega dejstva in jih je sodišče prve stopnje napačno štelo za dokazana. Dolžnik se tudi ne strinja, da ni odločilno, da dolžnik ni postavil smetnjaka na parcelo upnikov, saj so okoliščine v zadevi VSL I Cp 310/2019 bile bistveno drugačne, saj je sin vozilo na sporni poti parkiral po dogovoru s tožencem. V konkretnem primeru pa dolžnik ni nikomur odobril, da bi postavil dolžnikov smetnjak na upnikovo parcelo. Dolžniku je upnik v predlogu za izvršbo očital le, da je smetnjak postavil na upnikovo parcelo in ne, da ga je tam puščal dlje časa. Upnik je šele v odgovoru na ugovor navajal, da naj bi bil smetnjak puščal na parceli dlje časa, in še to za druge datume in ne za 10. 6. 2021 (temveč za 30. 6 2021). Zato je tudi dolžnik v nadaljnji vlogi z dne 15. 9. 2021 odgovoril na te navedbe in navedel, da če smetarji pustijo na parceli upnika njegov smetnjak, tega prestavi takoj, ko to opazi. Sodišče dolžniku ne more očitati, da je s temi navedbami prepozen. Sodišče bi moralo ugoditi dokaznemu predlogu dolžnika in pregledati posnetek kamer tudi za čas, preden je bil smetnjak postavljen na parcelo, da bi ugotovilo, kdo ga je dejansko tja postavil in kdaj je bil smetnjak odstranjen. Stališče sodišča je neživljenjsko, saj dolžnik nima vpliva na to, kam delavci S. postavijo smetnjak, saj se odvoz odvija v dopoldanskem času, ko je dolžnik v službi. Ostali dogodki, ki ne izhajajo iz predloga za izvršbo, ne morejo biti relevantni in se dolžnik do njih ni mogel izjasniti, če sodišče meni, da so navedbe iz vloge z dne 15. 9. 2021 prepozne. V zvezi s postavitvijo samokolnice na parcelo upnikov, na kateri ima dolžnik celo služnost prehoda in dovoza, je sodišče spregledalo stališče prakse, da vsako dejanje ne more pomeniti motenja posesti, saj mora biti podana taka sprememba dejanskega stanja, ki ima ne le pravni, ampak tudi ekonomski in praktični pomen, česar postavitev samokolnice za 16 sekund ne predstavlja. Izkazan ni niti pravni interes, saj motenja ni več, predlog za izvršbo pa je bil očitno vložen z namenim šikaniranja dolžnika. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnika sta odgovorila na pritožbo po pooblaščencu, ji nasprotovala in priglasila stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zoper dolžnika dovolilo izvršbo na podlagi pravnomočnega in izvršljivega zamudnega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. II P 34/2021 z dne 16. 4. 2021 zaradi uveljavitve upnikove nedenarne terjatve, s prepovedjo dolžniku, da moti posest upnikov na nepremičninah: a. parcela 1 k. o. ... med drugim s postavljanjem samokolnice, smetnjaka in prometnega trikotnika ter tudi na parceli b. parcela 2 k. o. ... z v izreku naštetimi dejanji; ali na drug podoben način, razen z obzirnim prehodom in obzirnim dovozom izključno parcele 1 k. o. ..., in posledično z obveznostjo omogočiti upnikoma mirno posest nepremičnine parcela 2 k. o. ... in posest oziroma soposest nepremičnine parcela 1 k. o. ... V predlogu za izvršbo je namreč upnik zatrjeval, da je dolžnik dne 10. 6. 2021 na parcelo upnika postavil smetnjak, dne 12. 6. 2021 pa pripeljal samokolnico, jo tam odložil in vanjo nakladal palice. V dokaz sta priložila fotografije smetnjaka in postavljene samokolnice.

7. Zoper sklep o izvršbi je dolžnik vložil ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo z obrazložitvijo, da pričakovanje zasebnosti ni opravičljivo takrat, kadar stoji posameznikovi pravici do zasebnosti nasproti druga ustavno varovana pravica, ki ji je treba dati prednost ob upoštevanju načela sorazmernosti. V konkretnem primeru na strani upnikov po oceni sodišča prve stopnje obstajajo posebej utemeljene okoliščine, ki imajo poseben namen za izvrševanje njunih pravic in ki utemeljujejo izvedbo dokazov z vpogledom v fotografije in posnetke video kamer, in sicer gre za pravico upnikov do učinkovitega sodnega varstva. Upnika namreč razpolagata z izvršilnim naslovom - pravnomočnim sklepom - iz katerega je razvidno, da je dolžnik že v preteklosti motil posest upnikov na način, kot ga upnika zatrjujeta v predlogu za izvršbo. Dolžnik v ugovoru ni zanikal trditve upnikov, da gre za njegov smetnjak in da gre za parcelo upnikov. Zgolj je navedel, da to ne izhaja iz fotografij, dejstva, ki jih stranka ne zanika, pa se štejejo za priznana. Dolžnik pa je izrecno zanikal, da je v obravnavanem času on sam postavil smetnjak na parcelo upnikov ter je navedel, da naj bi to storili delavci podjetja S. V dokaz trditve, da ni postavil smetnjaka na parcelo upnikov, je dolžnik predlagal, da sodišče od upnikov pridobi posnetek nadzorne kamere, ki prikazuje čas pred postavitvijo smetnjaka na parcelo upnikov. S temi trditvami in predlaganim dokazom je po stališču sodišča prve stopnje dolžnik dejansko priznal, da gre za njegov smetnjak in da gre za parcelo upnikov. Dokaznemu predlogu sodišče ni sledilo, ker je dolžnik z vpogledom v ta posnetek hotel dokazati, da on sam tega dne ni postavil smetnjaka na parcelo upnikov, kar pa za odločitev v konkretni zadevi po presoji sodišča prve stopnje niti ni odločilno. Dolžnik mora namreč poskrbeti za to, da smetnjak ni na upnikovi parceli, ne glede na to, kdo ga je tja postavil. Če dolžnik za to ne poskrbi, izraža svojo voljo, da je smetnjak na parceli upnikov in odgovarja, kot da bi ga sam tam postavil. Dostop in dovoz pomeni, da služnostni upravičenec zapelje na služečo parcelo in jo prehodi ali prevozi v stalnem gibanju in jo potem zapusti z vstopom na gospodujočo parcelo. Ta služnost po presoji sodišča prve stopnje ne vključuje pravice parkiranja niti ne uporabe parcele z odlaganjem stvari ali česar koli. V izvršilnem naslovu je v 1. točki izreka izrecno prepovedano motenje posesti s postavljanjem samokolnice na parcelo upnikov št. 1 k. o. ... Sodišče v postopku odločanja o ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi tudi ni izvedlo s strani dolžnika predlaganega dokaza z njegovim zaslišanjem, tako zaradi pomanjkljive trditvene podlage, kot tudi, ker gre za nesubstanciran dokazni predlog.

8. Uvodoma je torej dolžnik sklep o izvršbi izpodbijal z uveljavljanjem, da so predlogu za izvršbo priložene fotografije, ker so pridobljene iz posnetkov varnostne kamere, nezakonit in nedovoljen dokaz, saj so nastale s posegom v dolžnikovo ustavno pravico do zasebnosti. Vendar pa odločitev o dovoljenosti tako pridobljenih dokazov v civilnih postopkih ni tako enostavna in kategorična. Zakon o kazenskem postopku (ZKP) res pozna ekskluzijo (izločitev) dokazov, do katerih se ni prišlo na zakonit način. V drugem odstavku 18. člena ZKP je namreč določeno, da sodišče sodne odločbe ne sme opreti na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V tem primeru pride do odstopa od načela materialne resnice, ki jo pozna ZKP. Po stališčih sodne prakse in teorije pa ekskluzijskega pravila po ZKP ne moremo preslikati na pravdni, in s tem tudi ne na izvršilni postopek. Pravdni postopek je po svoji naravi drugačen od kazenskega, saj gre za spor med dvema enakovrednima strankama. V kazenskem postopku je nasprotna stranka država, zato izločitev dokaza ne posega v pravico nobenega drugega. Nasprotno pa v pravdnem postopku prepoved izvedbe dokaza lahko poseže v pravico stranke do dokaza kot del pravice do izjave v postopku.1

9. Razvoj sodne prakse je v zvezi z navedenim vprašanjem kot prvo začrtalo Ustavno sodišče z odločbo Up-472/02-12 z dne 7. 10. 2004. Ustavno sodišče je v tej zadevi med drugim navedlo, da je poseg v pravico do zasebnosti pod določenimi pogoji lahko dopusten, če za izvedbo tako pridobljenega dokaza v pravdnem postopku obstajajo posebej utemeljene okoliščine oziroma mora izvedba takšnega dokaza imeti poseben pomen za izvrševanje neke pravice, ki jo varuje Ustava. V teh primerih je sodišča napotilo, da upoštevajo načelo sorazmernosti (tretji odstavek 15. člena in 2. člena Ustave RS) in skrbno presodijo, kateri pravici je treba dati prednost. 10. Po sprejemu odločbe Ustavnega sodišča se je sodna praksa razvijala še naprej. V novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča RS je poudarjeno, da uporaba testa sorazmernosti pri odločanju o koliziji med dvema ustavnima pravicama ni ustrezna. Splošno načelo sorazmernosti zavezuje državne organe, ko gre za posege v človekove pravice in temeljne svoboščine, zato se test sorazmernosti praviloma uporabi v vertikalnem razmerju med državo in posameznikom. Kadar pa gre za razmerje med formalno prirejenimi subjekti dveh posameznikov (horizontalno razmerje) in ko pride do kolizije dveh sobivajočih pravic, pa ne gre za poseg v pravico, katerega dopustnost bi bilo treba presojati s pomočjo načela sorazmernosti, ampak se nasprotje med pravicama uskladi z metodo razlage, ki jo teorija pozna tudi kot praktično konkordanco.2 Sodišče mora obseg izvrševanja vsake pravice zmanjšati na tisto mero, ki je nujna zaradi uresničitve pravice drugega, kar doseže tako, da presodi vsebino obeh pravic v koliziji in jima da pravo težo, vse v luči konkretnih okoliščin primera, nato pa na podlagi tehtanja oziroma uravnoteženja obeh pravic oblikuje pravilo o sobivanju obeh pravic, ki pove, kateri od njiju je v konkretnih okoliščinah treba dati prednost.3

11. Tudi v izvršilnih zadevah je Ustavno sodišče sodiščem že naložilo, da pri presoji položaja strank postopka upoštevajo pravično ravnovesje (glej odločbo U-I-171/16 in Up-793/16 z dne 11. 7. 2019). V takšnih primerih so sodišča dolžna uravnotežiti nasprotujoče si interese po principu praktične konkordance. Pri praktični konkordanci gre torej za metodo usklajevanja med (navideznimi) nasprotji med določbami Ustave o človekovih pravicah. Pri tem vprašanju še ne gre za posege v človekove pravice oziroma za njihovo omejevanje na podlagi tretjega odstavka 15. člena Ustave. Ustavno sodišče pri uporabi praktične konkordance upošteva, da lahko nosilca svoji pravici uresničujeta z zoženim dometom, tako da pri izvrševanju pravice enega ne pride do prekomernega posega v pravico drugega. Obseg izvrševanja vsake od pravic v koliziji se zmanjša na tisto mero, ki je nujna zaradi uresničitve človekove pravice drugega. Presoja, ali izvrševanje ene pravice že prekomerno omejuje izvrševanje druge, terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega, oboje ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera.

12. Iz razlogov sodišča prve stopnje izhaja, ne glede na to, da se sodišče sicer sklicuje na načelo sorazmernosti, da sodišče prve stopnje testa sorazmernosti (s presojo primernosti, nujnosti in sorazmernosti ukrepa v ožjem smislu) v obravnavani zadevi dejansko ni opravilo, temveč je opravilo tehtanje med pravicama strank, kar ustreza metodi praktične konkordance. Kot izhaja iz povzete obrazložitve, je torej tehtalo med pravico upnikov do učinkovitega sodnega varstva in dolžnikovo pravico do spoštovanja zasebnosti ter prednost dalo pravici upnikov. Ob tem pa višje sodišče dodaja, da je Ustavno sodišče RS je sicer v odločbi Up 472/02 zahtevalo, da mora imeti izvedba dokaza, pridobljenega s kršitvijo človekovih pravic, poseben pomen za izvrševanje neke ustavno varovane pravice, vendar je tudi pravica do dokaza kot del pravice do poštnega sojenja na abstraktni ravni hierarhično enakovredna ostalim in mora zato tudi sama biti deležna ustavnega varstva. Glede na naravo odločitve mora sodišče dati prednost pravici ene ali druge stranke, vendar ob tehtanju vseh pravic, ki so se znašle v koliziji, vključno s pravico do dokaza.4

13. Višje sodišče pritrjuje tehtanju sodišča prve stopnje in v zvezi s tem najprej pojasnjuje, da je v praksi ESČP5 in Ustavnega sodišča6, kot tudi v teoriji, enotno stališče, da je učinkovit izvršilni postopek, ki zagotavlja prisilno izvršitev izvršilnega naslova, bistven in neločljiv element pravice do sodnega varstva. Neutemeljeno dolžnik torej uveljavlja, da naj bi se 23. člen Ustave nanašal le na sestavo sodišča, pravico do zakonitega sodnika in pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Namen prisilne izvršbe je namreč restitucija upnika, ki svojo pravico izvaja iz izvršilnega naslova. Upnika imata v konkretnem primeru pravnomočno in izvršljivo priznano pravico do mirnega uživanja svoje posesti, ki je ne moreta izvršiti, če motenja ne dokažeta, ker v obravnavani zadevi ne gre za eno trajno, zatečeno stanje, temveč za več, krajši čas obstoječih motenj, pa je podano tudi stanje dokazne stiske.

14. Na drugi strani tehtnice je dolžnikova pravica do zasebnosti. Pojem zasebnosti in osebnostnih pravic je Ustavno sodišče oblikovalo v odločbah Up-32/94, U-I-25/95, U-I-266/95 in Up-50/99, nadgradilo pa v odločbi (U-I-272/98), v kateri so bili predmet presoje prikriti policijski ukrepi: "Izhajajoč iz teh stališč (zavzetih v Up-32/94 in Up-50/99) je predmet z Ustavo varovane zasebnosti opredeljen funkcionalno in prostorsko. Zasebna je lahko zadeva glede na svojo vsebino ali glede na prostor, kjer se odvija. Pred razkritjem so varovane posameznikove osebne zadeve, ki jih ta želi ohraniti skrite in ki po naravi stvari ali glede na moralna in drugače ustaljena pravila ravnanja v družbi veljajo za take (npr. spolno življenje, zdravstveno stanje, zaupni pogovori med bližnjimi, dnevniški zapisi). Prostorski vidik zasebnosti je US opredelilo že v odločbi št. U-I-25/95. Posameznik je pred razkritjem svojega ravnanja varovan tam, kjer utemeljeno pričakuje, da bo sam. Njegovo domovanje je prvi, ne pa edini tak kraj. Varovan je na vsakem kraju, kjer lahko utemeljeno in s tem razvidno za druge pričakuje, da ne bo izpostavljen očem javnosti."7

15. Skladno s citirano ustavno odločbo Up-472/02 je relevantni dejavnik tudi upravičenje pričakovanja zasebnosti v danih okoliščinah. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je na fotografijah razvidna predvsem parc. št. 1 k. o. ..., po kateri poteka dovozna pot in na kateri ima dolžnik brezplačno služnost prehoda in dovoza ter le manjši del parcele, ki je v lasti dolžnika, in ki meji na parc. št. 1 k. o. ..., ki je v lasti upnikov. Kljub temu, da drži, da iz mnenja informacijskega pooblaščenca št. 0712-1/2019/2508 z dne 5. 11. 2019 izhaja, da kamere, ko gre za nadzor posameznika, ne smejo biti usmerjene na del dvorišča, kjer se gibljejo tudi drugi oziroma po katerem ima npr. služnost prevoza tudi sosed, in da lahko v primeru morebitnega snemanja tuje posesti oziroma objektov ter posameznikov za zasebne namene, oseba z dejanskim izvajanjem video nadzora poseže v osebnostne pravice oziroma zasebnost posameznika, čemur višje sodišče pritrjuje, pa je po presoji višjega sodišča upravičenje do pričakovanja zasebnosti na sicer zasebni zunanji površini v lasti druge osebe, na precej nižji stopnji, kot pri prej omenjenih strogo osebnih zadevah, in ni absolutno, saj mora tudi izvrševanje služnosti biti obzirno, pod kar bi težko subsumirali ravnanja služnostnega upravičenca, ki bi bila izrazito, absolutno, osebne narave. Takšna po presoji višjega sodišča tudi niso postavljanje smetnjaka ali samokolnice.

16. Kljub načelni prirejenosti položajev strank v civilnih postopkih pa je vendarle treba dodati, da je enako skladno s 14. členom Ustave treba obravnavati stranke, ki so tudi v enakem položaju. Izvršilni postopek se namreč začne po tem, ko je upnik že pridobil pravnomočno sodno odločbo oziroma drug izvršilni naslov v predhodnem kvalificiranem postopku - namen izvršilnega postopka je tako prisilna uveljavitev upnikove že ugotovljene terjatve. Ustavno sodišče je zapisalo: „V ospredju izvršilnega postopka je upnik, čigar pravica je bila (praviloma) ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo in nato prisilno uveljavljena. Ko pri tehtanju sorazmernosti primerjamo položaja upnika in dolžnika v izvršilnem postopku, je zato treba izhajati iz privilegiranega položaja upnika v izvršilnem postopku. Omejitev upnikove pravice do učinkovite izvršbe pride v poštev le, če so temeljne pravice dolžnika bistveno prizadete.8

17. Ker je torej pravica dolžnika do zasebnosti v obravnavani situaciji bila po naravi stvari ožja, upnikove pravice do izvršitve terjatve iz izvršilnega naslova pa niti ni mogoče v veliki meri zožiti (skladno z načelom pravne države pravnomočne sodne odločbe vežejo stranke, skladno z načelom stroge formalne legalitete pa je izvršilno sodišče izvršilni naslov dolžno izvršiti), je treba ugotoviti, da morata nasprotujoči si pravici sobivati na način, da se prednost podeli pravicam upnikov, ki v dolžnikov pravico do zasebnosti po pojasnjenem niso posegle prekomerno, sporni dokazi pa se po povedanem lahko dopustijo. Ob zoženem dometu pravice dolžnika do zasebnosti v dani situaciji, bi lahko potencialno pretehtala že samostojna in dolžnikovi prirejena pravica upnikov do dokaza (kot rečeno je pri upnikoma podano tudi stanje dokazne stiske), vendar navedene presoje glede na moč pravice upnikov do učinkovitega sodnega varstva ni treba opravljati samostojno, skupaj z omenjeno pravico pa nad pravico dolžnika obe pravici pretehtata še v toliko večji meri, ne glede na pravico upnikov do dostojanstva in varnosti. Odločitev sodišča v konkretni zadevi pa seveda ne pomeni, da lahko kar vsak s pravnomočno sodno odločbo nekritično posega v pravice drugih do zasebnosti, niti sodišče prve stopnje česa takega v izpodbijanem sklepu ni navedlo.

18. Neutemeljeno dolžnik dalje v pritožbi uveljavlja, da je upnik v odgovoru na ugovor zgolj navrgel, da se nad njegovimi vhodnimi vrati nahaja obvestilo o snemanju, saj sta upnika v zvezi s tem tudi predlagala izvedbo dokaza z ogledom na kraju samem. Ne drži torej, da upnika nista prerekala dolžnikove ugovorne navedbe, da takega obvestila sploh ni, nasprotno pa bi dolžnik po prejemu odgovora na ugovor glede na ponujen dokaz s strani upnikov v zvezi z njuno trditvijo moral podati nasprotne trditve in dokaze. Tudi sicer pa to, ali se obvestilo v obravnavani zadevi nad vhodnimi vrati nahaja ali ne, ni odločilno, saj je sodišče prve stopnje privzelo, da do posega v zasebnost dolžnika je prišlo, zato je tudi opravilo tehtanje pravic strank. Prav tako ne drži, da bi sodišče moralo pridobiti posnetek in vanj vpogledati, saj je z vpogledom v posnetek dolžnik želel dokazovati, da smetnjaka na parcelo upnikov ni postavil on, kar pa v obravnavani zadevi, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje in bo pojasnjeno v nadaljevanju, ni pravno pomembno.

19. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe dolžnika v zvezi s tem, da v ugovoru ni priznal dejstev, da je bil dolžnikov smetnjak postavljen na parceli upnikov. Pravilni so razlogi sodišča prve stopnje, da dolžnik navedenih dejstev oziroma trditev upnikov ni prerekal, saj je dolžnik v ugovoru navedel, da naj to iz fotografij ne bi bilo razvidno, nato pa je navedel, da sam nikoli ni postavljal _svojega_ smetnjaka na parcelo upnikov. Če že, je trdil, naj bi to storili delavci S., sicer pa je potrdil, da je na fotografijah smetnjak ("brez prisotnosti dolžnika"). Sodišče prve stopnje tako dejstva, da je bil dolžnikov smetnjak postavljen na parceli upnikov, ni neupravičeno štelo za dokazanega. Končno dolžnik še v obravnavani pritožbi potrdi, da nima vpliva na to, kam točno delavci S. postavijo smetnjak, saj da ni ves čas doma in ne more ves čas gledati, kdo je premaknil njegov smetnjak.

20. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na podobno zadevo VSL I Cp 310/2019 in stališče sodne prakse, da je, ko gre za motenje posesti, pasivno legitimiran tudi tisti, ki motilno dejanje odobri oziroma ga _dopušča_. Ne drži, da je obravnavana zadeva bistveno drugačna od citirane zgolj iz razloga, ker naj se dolžnik ne bi dogovoril ali odobril, da nekdo drug postavlja njegov smetnjak na parcelo upnikov, saj v enaki meri zadostuje, da dolžnik navedeno dopušča. Če naj bi bila krivda za motenje posesti na strani delavcev S., bi dolžnik le-te moral opozoriti in jih zaprositi oziroma podučiti, kam naj postavljajo njegov smetnjak, da bi kaj takega storil, pa dolžnik nikoli ni zatrjeval. Zato ne drži, da si dolžnik prizadeva izpolniti izvršilni naslov, kolikor ni ukrepal, da smetnjaka na parcelo upnikov ne bi postavljal kdo drug, je namreč takšno ravnanje delavcev S. dopuščal. Stališče sodišča zato ni neživljenjsko, saj dolžnik ni nemočen na način, da ne bi mogel govoriti z delavci S. ali kontaktirati samega podjetja S. ter na ta način delavcem predati ustreznih navodil. 21. Drži sicer, da je upnik šele v odgovoru na ugovor navedel, da dolžnik smetnjak pušča na njegovi parceli dalj časa oziroma, da je to storil tudi na dodaten datum 30. 6. 2021, zato dolžnikove trditve iz vloge z dne 15. 9. 2021, da smetnjak prestavi takoj, ko opazi, da so ga smetarji pustili na parcelo upnika, niso bile prepozne. Vendar pa dolžnik v zvezi z omenjenimi trditvami ni predlagal nobenega substanciranega dokaza, zato z njimi ne bi mogel uspeti. Tudi sicer pa dolžnik v pritožbi sam priznava, da ga v času odvoza smeti niti ni doma, zato smetnjaka torej niti ne bi mogel odmakniti takoj, da torej do motenja posesti ne bi prišlo.

22. Tudi ostali dogodki, ki ne izhajajo iz predloga za izvršbo, pač pa iz odgovora na ugovor, so za presojo obravnavanega primera relevantni, saj dodatno utemeljujejo predlog za izvršbo, in sicer s trditvami in dokazi v zvezi s tem, da ni šlo zgolj za enkratno in kratkotrajno motenje posesti, ki ni več podano in ne obstoji več, temveč za vsaj eno ponavljajoče ravnanje. Kot že rečeno dolžnikove trditve iz vloge z dne 15. 9. 2021 niso prepozne, vendar pa razen prej omenjene trditve, da dolžnik smetnjak prestavi nazaj, dolžnik ne uveljavlja konkretno, katere trditve bi sodišče moralo upoštevati. Kot bistveno pa dolžnik v zvezi z vsemi trditvami iz vloge z dne 15. 9. 2021, z izjemo računa S., ne predlaga substanciranih dokazov. Glede zaslišanja strank in prič 236. člen ZPP v zvezi z 263. členom istega zakona, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, med drugim določa, da mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot stranka oziroma priča, poprej navesti, o čem naj izpove. Če dokazni predlog navedbe konkretnih pravno pomembnih dejstev, o katerih naj bo stranka oziroma priča zaslišana, ne vsebuje, je tak dokazni predlog pomanjkljiv, sodišče pa tako predlaganih dokazov ni dolžno izvesti. Dolžnik v svoji vlogi ni navedel, o katerih v vlogi z dne 15. 9. 2021 navedenih dejstvih naj bi izpovedal, za zadostitev zahtevi po substanciranem dokaznem predlogu pa ne zadostuje „smiselno“ navajanje teh dejstev v tekstu vloge, ki naj bi jih sodišče izluščilo samo. Račun S. pa med drugim izkazuje, da je odvoz smeti potekal 8. 6. 2021 in ne 10. 6. 2021, ko je bilo izvršeno motilno dejanje, zato z njegovo predložitvijo dolžnik ni uspel izkazati, da naj bi upnika zgolj izkoriščala situacijo, ko smetarji prestavijo smetnjak. Nasprotno, če naj bi bil smetnjak na parcelo upnikov prestavljen že dne 8. 6. 2021, je motenje v tistem primeru potekalo še od prej, kot sta trdila upnika. Navedbe o preostalih dogodkih iz te vloge pa niti niso predmet tega postopka. Po povedanem pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

23. Končno niso utemeljene niti trditve v zvezi s tem, da naj upnika ne bi imela pravnega interesa za dovolitev izvršbe v zvezi s postavitvijo samokolnice, ker naj tega konkretnega motenja ne bi bilo več, saj je to le eno dejanje, ki je utemeljevalo izdajo sklepa o izvršbi, sicer pa je postavljanje samokolnice dolžniku v izvršilnem naslovu izrecno prepovedano, zato vprašanje o ekonomskem ali pravnem interesu odpade. Po vsem pojasnjenem tudi ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da je predlog za izvršbo vložen z namenom šikaniranja dolžnika.

24. Odločitev o stroških ugovornega postopka v II. in III. točki izreka dolžnik izrecno, s podajanjem konkretnih pritožbenih navedb, ne prereka, ob materialnopravnem preizkusu odločitev pa višje sodišče ugotavlja, da sta pravilni tudi ti, saj sta v ugovornem postopku uspela upnika in so bili njuni stroški potrebni za izvršbo, dolžniku pa stroški v ugovornem postopku niso bili neutemeljeno povzročeni (154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, peti in šesti odstavek 38. člena ZIZ).

25. Neutemeljeno pritožbo je višje sodišče, ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

26. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Upnika sama krijeta svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi na drugi stopnji in ne gre za potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Aljoša Polajžar: Dokazi, pridobljeni na nedovoljen način, v civilnih postopkih; Pravna praksa, 2019, št. 21-22. 2 Dr. Katja Drnovšek, Dopustnost protipravno pridobljenih dokazov v pravdnem postopku, doktorska disertacija, str. 94. Povzeto po odločbah VSRS II Ips 340/2011, II Ips 120/2017, II Ips 25/2019, II Ips 19/2019, II Ips 23/2019, II Ips 23/2020 in II Ips 77/2020. 3 Dr. Katja Drnovšek, navedeno delo, str. 93. 4 Dr. Katja Drnovšek, navedeno delo, str. 130. 5 Na primer zadeve Hornsby proti Grčiji, Immobiliare Saffi proti Italiji, Humbatov proti Azerbajdžanu, Vukelić proti Črni gori, Fociac proti Romuniji, Marinković proti Srbiji in druge. 6 Na primer odločbi št. U-I-339/98 z dne 14. 10. 1998 in št. Up-181/99 z dne 17. 1. 2000 7 Metoda Orehar Ivanc, Komentar Ustave Republike Slovenije, 2011, razdelek 31, dostopno na: https://e-kurs.si/komentar/ustavnosodna-presoja-127/ 8 Odločba št. U-I-93/03 z dne 18. 11. 2004.