Jedro

Ker je bila tožnica zaposlena pri javnem podjetju, ki je bilo v večinski lasti države, je skladno z 10. členom Zakona o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (ZPSDP) ob upokojitvi upravičena do odpravnine v višini treh povprečnih plač na zaposlenega v RS oz. treh njenih plač, če je to zanjo ugodneje. Ker 13. člen ZPSDP določa, da z uveljavitvijo tega zakona prenehajo veljati določbe KP in drugih predpisov, ki so v nasprotju s tem zakonom, je zmotno stališče, da bi ji morala biti odpravnina odmerjena upoštevajoč 99. člen KP elektrogospodarstva Slovenije, ki glede na delovno dobo delavca določa odpravnino v višini od 3 do 5 plač.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa tožena stranke z dne 15.5.2003 št. 6828/03 ter ugotovitev, da gre tožnici odpravnina v višini petih povprečnih plač in da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 643.652,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.7.2003 do dneva plačila. Odločilo je, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

Tožnica je podala pravočasno pritožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe pritožbenega sodišča do dneva plačila. Navajala je, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo sklicujoč se na določbe Zakona o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov, zlasti na 2. odst. 13. člena navedenega zakona, ki določa, da se za vse zaposlene v pravnih osebah javnega prava prenehajo uporabljati določbe kolektivnih pogodb in drugih predpisov, ki so v nasprotju s tem zakonom. Razumljivo je sicer, da navedeni zakon omejuje višino povračil stroškov v zvezi z delom za tiste delavce, ki delajo v javnem sektorju in se sredstva za plače in povračila stroškov financirajo iz javnih sredstev. V danem primeru je tožena stranka pravna oseba, ki ustvarja svoj prihodek na trgu in se ne financira iz javnih sredstev. Zato je sporno in nesprejemljivo, da se ne smejo uporabljati določbe kolektivnih pogodb, ki se nanašajo na povračila stroškov v zvezi z delom in nekaterih osebnih prejemkov delavcev v podjetjih, ki so v večinski zasebni lasti, čeprav ta ista podjetja kot koncesionarji opravljajo javno gospodarsko službo. Po tožničinem mnenju bi moralo sodišče uporabiti ustavno določbo o tem, da so pred zakonom vsi enaki, oz. je sodišče imelo možnost, da zadevo odstopi Ustavnemu sodišču RS v presojo.

Priglasila je pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in v celoti prerekala pritožbene ugovore tožnice in navajala, da Zakon o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov v 1. členu med drugim izrecno določa, da zakon velja za zaposlene v javnih podjetjih, ki so v večinski lasti lokalnih skupnosti oziroma v večinski lasti države. Država ustanavlja javna podjetja za izvrševanje gospodarskih javnih služb. Tudi tožena stranka je v večinski lasti države, saj lastniški delež države kot ustanoviteljice znaša 79%, prav tako pa tožena stranka izvaja državno gospodarsko javno službo upravljanja distribucijskega omrežja, distribucije električne energije in dobave električne energije tarifnim odjemalcem. Zaradi navedenega je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz

2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni zagrešilo in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi upokojitve in ji je tožena stranka dne 10.4.2003 izdala sklep, v katerem je med ostalim odločila, da bo tožnica prejela odpravnino ob upokojitvi v višini zadnjih treh plač. Tožnica je zoper navedeni sklep uveljavljala pravice pri delodajalcu, le-ta pa je dne 15.5.2003 izdal sklep, da sklep z dne 10.4.2003, ki je odločal o višini odpravnine ob odhodu v pokoj, ostane v veljavi. V skladu z določilom 2. odst. 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002 - ZDR) je bila tožnica napotena, da lahko v 30 dneh po prejemu sklepa zahteva sodno varstvo pred pristojnim sodiščem.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do odpravnine v višini treh povprečnih plač po določilih Zakona o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (Ur.l. RS št. 87/97 s sprem.

- ZPSDP), ki v 1. členu določa, da se s tem zakonom za zaposlene v državnih organih, organih lokalnih skupnostih, agencijah, skladih, javnih zavodih, javnih podjetjih in v bankah, ki so jih ustanovile lokalne skupnosti oz. država, ali ki so v večinski lasti lokalnih skupnosti oz. v večinski lasti države in v slovenski razvojni družbi ter v drugih pravnih osebah javnega prava določajo: dnevnice za službena potovanja v državi, kilometrina, povračilo stroškov prenočevanja, povračilo stroškov prevoza na delo in iz dela, terenski dodatek, regres za prehrano med delom, nadomestilo za ločeno življenje in odpravnina ob odhodu v pokoj. 10. člen ZPSDP pa določa, da odpravnina ob odhodu v pokoj znaša tri povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji oziroma tri zadnje plače zaposlenega, če je to zanj ugodneje. 13. člen ZPSDP pa določa, da z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati določbe kolektivnih pogodb in drugih predpisov, ki so v nasprotju s tem zakonom.

Tako ni mogoče slediti pritožbenemu ugovoru tožnice, da tožena stranka opravlja gospodarsko dejavnost v konkurenčnih tržnih pogojih in ji pripada odpravnina ob odhodu v pokoj po določilih panožne kolektivne pogodbe, ter da je nesprejemljivo in protiustavno stališče sodišča prve stopnje o pripadajoči odporavnini ob odhodu v pokoj po določilih ZPSDP, saj so po določilih 14. člena Ustave Republike Slovenije pred zakonom vsi enaki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka javno podjetje za distribucijo električne energije katere ustanoviteljica je med ostalimi Republika Slovenija (delež države kot ustanoviteljice je 79%), izvaja pa državno gospodarsko javno službo upravljanja distribucijskega omrežja, distribucije električne energije in dobave električne energije tarifnim odjemalcem. Navedeno pomeni, da tožnici pripada odpravnina ob odhodu v pokoj v višini tri povprečne plače na zaposlenega v RS oz. tri zadnje plače zaposlenega, če je to zanjo ugodneje po določilih 10. člena ZPSDP in ne na podlagi Kolektivne pogodbe elektrogospodarstva Slovenije (Ur.l. RS št. 38/96 - panožna KP), ki v 99. členu določa odpravnino ob odhodu v pokoj v višini 3 do 5 plač upoštevaje pri tem delovno dobo delavca. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določila 14. člena Ustave Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 33/91 s sprem. - URS), ki določa načelo enakosti pred zakonom. Načelo enakosti pred zakonom ni kršeno s tem, ko je sodišče svojo odločitev po oceni pritožbenega sodišča pravilno utemeljilo na podlagi določil ZPSDP in ne panožne KP, kar je za tožnico nesporno manj ugodno.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške postopka. Tožnica krije svoje stroške pritožbenega postopka ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi pritožbenega postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilu 1. odst. 165. člena ZPP.

Ker denarna terjatev tožnice proti toženi stranki ne presega revizijskega minimuma (2. odst. 367. člena ZPP), je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur.l. RS št. 2/2004) in 32. členom istega zakona odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. V skladu s

1. odst. 32. člena ZDSS - 1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da revizije ne dopusti.