Jedro

Če sodišče 2. stopnje pri odločanju o pritožbi ugotovi, da je bil storilec izzvan s protipravnim napadom poškodovanca, in je po končanem napadu reagiral z nasprotnim udarom, so podani pogoji za izrek sodnega opomina po 3. odst. 133. čl. KZ. Zato sme namesto pogojne obsodbe samo izreči to najmilejšo kazensko sankcijo.

Izrek

Pritožbi obdolženega K. M. se d e l n o u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se obdolženemu K.M. za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po II. in I. odstavku 133. člena Kazenskega zakonika na škodo L. P., ki je opisano v krivdoreku pod tč. 2 sodbe sodišča prve stopnje, namesto pogojne obsodbe in v njej določene kazni 3 (tri) mesece zapora s preizkusno dobo dveh let, po II. odstavku 61. člena Kazenskega zakonika izreče s o d n i o p o m i n . V ostalem se pritožba obdolženega K. M. z a v r n e kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo sta bila oba obdolženca spoznana za kriva vsak kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po II. in I. odstavku 133. člena Kazenskega zakona na škodo drug drugega. Obdolženemu L. P. je bila izrečena kazen pet mesecev zapora. Z upoštevanjem kazni eno leto in en mesec zapora v preklicani pogojni obsodbi, izrečeni v pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje z dne 24.11.1997, opr. št. K 509/96, je bila izrečena enotna kazen eno leto in štiri mesece zapora. Obdolženemu K. M. je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo tri mesece zapora in s preizkusno dobo dveh let. Obdolžencema so bili naloženi v nerazdelno plačilo stroški kazenskega postopka v znani višini 35.400,00 SIT. Obdolženemu K. M. je bilo naloženo še plačilo povprečnine v znesku 40.000,00 SIT; obdolženi L. P. je bil oproščen te plačilne dolžnosti. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožil obdolženi K. M. po zagovorniku zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlagal je njeno razveljavitev ali pa spremembo ter izdajo oprostilne sodbe ali odpustitev kazni. Pritožba je delno utemeljena. Dejansko stanje glede kaznivega dejanja, zaradi katerega je bil pritožnik spoznan za krivega, je pravilno ugotovljeno. Že sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da pritožnik ni mogel ravnati niti v silobranu niti v prekoračenem silobranu. Tudi sodišče druge stopnje zato meni, da je v njegovem metu večjega kamna v traktor, zaradi česar je bil poškodovan soobdolženi L. P., šlo za takoimenovani nasprotni udarec po tem, ko je napad s strani soobdolženega že prenehal. S ponavljanjem zagovora glede uporabljenega sredstva za ta met pa ni mogoče izpodbiti tudi z mnenjem izvedenca sodnomedicinske stroke dokazanega dejstva, da je pritožnik vrgel v traktor večji kamen in ne grude zemlje, kakor je to ves čas zatrjeval. Za pritožbeno trditev glede dvomljivosti poškodbe soobdolženega L. P. pa pritožnik ni predložil prav nobenega nasprotnega dokaza. Zato tudi sodišče druge stopnje sprejema kot dokazano dejstvo, da je bil soobdolženi poškodovan s kamnom tako, kakor je pritožniku to očitala obtožba. Za v pritožbi omenjeno pritožnikovo ravnanje v skrajni sili pa v spisu ni prav nobenih podatkov. Glede na dokazano ravnanje obeh obdolžencev - pritožnik je po končanem napadu nanj odgovoril z nasprotnim napadom! - ocena njegovega ravnanja s stališča skrajne sile sploh ni mogoča. Čeprav pritožnik ni obrazložil, v čem naj bi sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, pa ni dvoma, da pomeni njemu očitano ravnanje kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po II. in I. odstavku 133. člena Kazenskega zakonika. Dokazani so vsi elementi za to kaznivo dejanje. Zato pritožbi tudi v tem delu ni bilo ugoditi. Pač pa je sodišče druge stopnje glede na dokazno ugotovljeno dinamiko dogajanja izbralo za pritožnika neprimerno kazensko sankcijo. Ni dvoma, da je bil soobdolženi L. P. prvi napadalec, ki je bil kot voznik traktorja, s katerim je poškodoval pritožnika, v očitni premoči. Pritožnikovo reakcija z metom kamna po tem, ko je bil sam že poškodovan, je tako pripisati izzvanosti s strani soobdolženega L.P., kateremu pritožnik ni dal prav nobenega povoda za takšno ravnanje. S to ugotovitvijo je tako izpolnjen pogoj za izrek sodnega opomina, predviden v III. odstavku 133. člena Kazenskega zakonika. Glede na vse ugotovljene okoliščine meni sodišče druge stopnje, da pri do sedaj neoporečnemu pritožniku zadostuje najmilejša kazenska sankcija. Pri odločanju o pritožbi niso bile ugotovljene kršitve, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti. Zaradi delnega pritožbenega uspeha je odpadel izrek o stroških pritožbenega postopka.