Jedro

Pravilna je ocena sodišča, da je oškodovanka k nastanku škode prispevala 80 %.

Čeprav 45. člen ZPrCP vozniku ne nalaga le spoštovanja cestnoprometnih pravil (med drugim tudi tistih glede omejitve hitrosti), ampak od njega zahteva, da v določenih okoliščinah prilagodi svojo vožnjo, te zahteve ni mogoče razumeti tako, kot jo razume tožnica. Tako razumevanje namreč ni skladno z namenom te določbe - to je, da voznik v še razumni meri prilagodi vožnjo razmeram na cesti in svojim sposobnostim. Tudi če si je bil zavarovanec toženke morda hipotetično sposoben zamisliti, da bi lahko med vožnjo nastala kritična prometna situacija, ker bo eden od pešcev, kljub rdeči luči na semaforju, prečkal cesto na območju enega največjih ljubljanskih križišč, to še ne pomeni, da gre zato za nekaj, kar je bil v smislu 45. člena ZPrCP tudi dolžan pričakovati in temu prilagoditi svojo vožnjo. Najmanj, kar je, bi morali za to, da se bo to zgodilo, obstajati indici. Teh pa v konkretnem primeru ni bilo. Zavarovanec toženke je vozil po pasu, na katerem je gorela zelena luč na semaforju, na prehodu za pešce pa rdeča, pred trčenjem pa tožnice, ki je kljub rdeči luči prečkala prehod za pešce, zaradi vozil, ki so čakala na zavijanje v levo, tudi ni mogel videti. Nobenega razloga zato ni bilo, da bi hitrost vožnje (ki je bila manjša od predpisane) še zmanjšal. Pri presoji pravilne uporabe načela pravične denarne odškodnine je pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode in izolirana primerjava odškodnine za posamezno obliko škode in primerjava deležev med njimi v okviru enotne odškodnine ni ustrezna. Medsebojna primerjava enotnih odškodnin je namreč nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Le na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnine in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami.

Pravila pravdnega postopka stranki praviloma res ne narekujejo dokaza, s katerim mora dokazovati posamezen element odškodninske odgovornosti, vendar pa to velja le, če za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva ni potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. V nasprotnem primeru se izvede dokaz z izvedencem (243. člen ZPP). V konkretni zadevi je bilo tudi po mnenju pritožbenega sodišča na vprašanje, ali je zatrjevane posledice na tožničinih zobeh mogoče pripisati škodnemu dogodku ali ne, mogoče odgovoriti le ob ustreznem strokovnem znanju, torej z izvedbo dokaza z izvedencem zobozdravstvene stroke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Tožnica s tožbo zahteva, da ji toženka plača premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala 27. 9. 2014, ko jo je pri prečkanju Ceste, na prehodu za pešce, zadelo vozilo zavarovanca toženke. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je slednji za nastalo škodo odgovoren do višine 20 %, v preostalem pa je tožnica za nastalo škodo odgovorna sama. Ob upoštevanju valoriziranega zneska, ki ga je toženka v teku postopka že plačala (to je 13.184,77 EUR), je zahtevku tožnice ugodilo za znesek 328,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2017 dalje do plačila (točka I izreka). Postopek je v delu, s katerim je tožnica zahtevala plačilo 13.154,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2017 do 5. 6. 2018, zaradi umika tožbe ustavilo (točka II izreka), glede plačila zneska 65.516,75 EUR s pripadki, pa je zahtevek zavrnilo (točka III izreka). Glede stroškov je odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti 17 % (točka IV izreka), tožnica pa toženki 83 % pravdnih stroškov (točka V izreka).1

2. Zoper tako odločitev vlaga pritožbo tožnica. Izpodbija zavrnilni del sodbe in sicer del, ki se nanaša na tožničino soodgovornost, ki presega 20 % ter na škodo zaradi prestanih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in izdatkov za zobozdravstvene storitve. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del odločitve spremeni tako, da toženki naloži še plačilo zneska 59.116,42 EUR s pripadajočimi obrestmi. Priglaša stroške.

Navaja, da je sodišče bistveno previsoko ovrednotilo prispevek tožnice k škodnemu dogodku oziroma je dalo premajhno težo ravnanju zavarovanca toženke. Sama priznava 20 % soodgovornost. Soglaša z ugotovitvijo v točki 14, da je bilo tožničino dejanje za zavarovanca toženke pričakovano, a meni, da tega sodišče ni ustrezno ovrednotilo, poleg tega pa je storilo tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ta ugotovitev je namreč v nasprotju s zaključkom, da zavarovanec toženke ni kršil cestnoprometnih predpisov, ko skozi križišče ni vozil še počasneje kot 55 km/h. Ker zavarovanec toženke tožnice zaradi kolone vozil ni videl, bi moral biti še toliko bolj pozoren. Ker je pojav pešca na cestišču pričakovan, bi moral temu dejstvu prilagoditi hitrost in način vožnje. Ker tega ni storil (vozil je enakomerno in z nezmanjšano hitrostjo), je kršil prvi in drugi odstavek 45. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP). V sodbi je dan prevelik pomen načelu zaupanja v cestnem prometu, medtem ko je po drugi strani spregledano načelo defenzivne vožnje, po katerem morajo drugi udeleženci bdeti tudi nad ravnanjem drugih udeležencev v prometu. Zavarovanec toženke je zato s tem, ko ni vozil počasneje, kršil cestnoprometne predpise, drugačna ugotovitev sodišča pa je nepravilna. Sodišče se z vprašanjem prilagojene vožnje sploh ni ukvarjalo. Tudi sicer se dolžnostno ravnanje, ki nalaga prilagoditev hitrosti, ne presoja le na podlagi tehničnih izračunov, ampak s celovito presojo vseh okoliščin. Neprimerna je vsaka hitrost, ki zmanjšuje obvladljivost vozila in možnost ustavitve pred oviro, ki jo je v danem trenutku voznik dolžan pričakovati. Ker bi voznik peško v danih okoliščinah moral in mogel pričakovati - in to sodišče tudi ugotovi, bi moral voziti s tako hitrostjo, da bi pred oviro lahko ustavil in nezgodo preprečil oziroma omilil. V konkretnem primeru bi bila to hitrost pod 30 km/h. In točno toliko je v konkretnem primeru znašala prilagojena hitrost. Ta hitrost tudi ni nerazumno nizka. Zavarovanec toženke, ki je sicer objektivno odgovoren, je torej ravnal tudi krivdno in bi zato sodišče moralo odgovornost porazdeliti v razmerju 80 % : 20 % v korist tožnice. Tudi v zvezi s tem sodišču očita kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kar v nadaljevanju konkretizira. Zadeva II Ips 556/2006, na katero se sklicuje sodišče, potrjuje, da je bil prispevek tožnice bistveno previsoko ovrednoten. Gre za nerazumen odstop od sodne prakse in zato tudi za kršitev pravice tožnice do enakega varstva pravic, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave RS. Sama izpostavlja zadevi II Ips 804/2009 in II Ips 590/2006. V zvezi z odškodnino za prestane duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišču očita nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporabo načela individualizacije, predvsem načelo objektivne pogojenosti odškodnine. Meni, da je upravičena do celotne zahtevane odškodnine 40.000 EUR. Sodišče je dalo premajhno težo okoliščini, da se je tožnica pred nesrečo aktivno in pogosto ukvarjala z intenzivnimi športi kot so surfanje, smučanje, gorsko kolesarjenje in tek, tega pa sedaj ne more več. Omejena je na plavanje in vožnjo sobnega kolesa. Tudi posledicam na službenem področju je dalo premajhno težo, v ničemer pa tudi ni upoštevalo, da tožnica šepa in da je sorazmerno mlada oseba. Opozarja, da sodišče ni navedlo niti enega primera, ki naj bi ga upoštevalo pri odmeri odškodnine. Sama opozarja na zadeve VS002080, VS000974 in VS001372. Nepravilna je odločitev, da bi morala tožnica vzročno zvezo med nesrečo in poškodbo zob dokazovati z izvedencem stomatologom. Da so težave tožnice povezane s prometno nesrečo, jasno izhaja iz zdravstvene dokumentacije (izvidov Implantološkega inštituta). Opozarja, da ZPP ne vsebuje formalnih dokaznih pravil. Opustitev plačila predujma ne pripelje avtomatsko do zavrnitve zahtevka (II Ips 155/2017). Iz tega naslova je zato upravičena tako do nematerialne kot materialne škode. Ker ni presojalo ne predložene dokumentacije ne izpovedbe tožnice in so v obrazložitvi izostali razlogi o tem, je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Kot bo konkretneje obrazloženo v nadaljevanju (ko bo pritožbeno sodišče odgovarjalo na ostale pritožbene očitke), so v njej navedeni jasni razlogi o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi pa si tudi ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sodbe.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je do nesreče prišlo, 27. 9. 2014 ob približno 14. uri in sicer na semaforiziranem prehodu za pešce, ki poteka preko Ceste. Na desnem smernem vozišču Ceste (gledano v smeri B.) poteka promet po štirih voznih pasovih: dva sta namenjena zavijanju v levo, eden za vožnjo naravnost in eden za vožnjo naravnost in zavijanje v desno. Omejitev hitrosti na tem območju je 60 km/h. Tožnica se je v teku gibala2 iz smeri Poti ter preko prehoda za pešce prečkala levo smerno vozišče (smer B. - C.). Zaustavila se je na sredini Ceste ob zelenici. Ko se je, kljub rdeči luči na semaforju za pešce, odločila za nadaljevanje prečkanja, so imeli vozniki na prometnem pasu za zavijanje v levo na semaforju rdečo luč, vozniki, ki so vozili naravnost, pa zeleno. Zavarovanec toženke je s hitrostjo 55 km/h pripeljal po pasu za vožnjo naravnost. Tožnice zaradi kolone vozil, ki so čakala na zavijanje v levo, ni videl. V fazi reakcijskega časa je vanjo trčil in jo poškodoval. Da bi nesrečo preprečil, bi moral voziti manj kot 30 km/h. 7. Tožnica povzete dejanske ugotovitve izpodbija le v pogledu ugotovitve, da je preko desnega smernega voznega pasu tekla. Pritožbeno sodišče v pravilnost te ugotovitve ne dvomi. Drži sicer, da je tožnica izpovedala drugače, a ji sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo. Kot je pojasnilo, je pred prečkanjem ceste tekla in je življenjsko logično, da načina gibanja ni spreminjala. Da to drži, pa kaže tudi dejstvo, da ni zaznala, da partnerja ni več poleg nje.

8. Kaj predstavlja pravno podlago za odločanje o odškodninski odgovornosti voznika avtomobila v razmerju do pešca ter o peščevi morebitni soodgovornosti, je pravilno in pregledno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 11 izpodbijane sodbe, zato pritožbeno sodišče tega ne ponavlja.

9. V pritožbenem postopku ni izpodbijan zaključek sodišča prve stopnje, da toženki, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme, ni uspelo dokazati, da so izpolnjeni pogoji, da se njen zavarovanec ob upoštevanju drugega odstavka 153. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) oprosti (objektivne) odgovornosti za nastalo škodo.3 Je pa za tožnico sporna presoja sodišča, da je k nastanku škode sama prispevala 80 % in s tem povezano vprašanje krivde zavarovanca toženke.4 Sodišče prve stopnje je namreč presodilo, da zavarovancu toženke neskrbnosti oziroma krivde za nesrečo ni mogoče očitati, tožnica pa vztraja, da temu ni tako. Ker je bilo njeno dejanje po presoji sodišča za voznika pričakovano, bi moral ta hitrost svoje vožnje, skladno s 45. členom ZPrCP, prilagoditi do te mere, da bi nesrečo preprečil oziroma zmanjšal škodne posledice. Pritožbeno sodišče ji iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju, ne more slediti.

10. Drži, da je sodišče prve stopnje v točki 14 razlogov, ko je presojalo pogoje, ki jih za oprostitev odgovornosti imetnika nevarne stvari določa drugi odstavek 153. člena OZ, ugotovilo, da je bilo tožničino ravnanje (to je prečkanje prehoda za pešce pri rdeči luči na semaforju) za zavarovanca toženke pričakovano. Vendar pa tožnica to ugotovitev, ki ima podlago v objektivnih kriterijih in merilu posebej skrbnega voznika, zmotno enači z (ne)pričakovanostjo ovire po prvem odstavku 45. člena ZPrCP (in s tem povezano zahtevano skrbnostjo voznika po ZPrCP). Med razlogi v točki 13, kjer sodišče ugotavlja, da zavarovancu toženke v pogledu cestnoprometnih predpisov oziroma krivdnega ravnanja ni kaj očitati, in razlogi v točki 14, v delu, kjer je presojalo pogoje po drugem odstavku 153. člena OZ, zato tudi ni nasprotja, očitek o storjeni kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa je neutemeljen.

11. Čeprav 45. člen ZPrCP5 vozniku ne nalaga le spoštovanja cestnoprometnih pravil (med drugim tudi tistih glede omejitve hitrosti), ampak od njega zahteva, da v določenih okoliščinah prilagodi svojo vožnjo, te zahteve ni mogoče razumeti tako, kot jo razume tožnica. Tako razumevanje namreč ni skladno z namenom te določbe - to je, da voznik v še razumni meri prilagodi vožnjo razmeram na cesti in svojim sposobnostim.6 Tudi če si je bil zavarovanec toženke morda hipotetično sposoben zamisliti, da bi lahko med vožnjo nastala kritična prometna situacija, ker bo eden od pešcev, kljub rdeči luči na semaforju, prečkal cesto na območju enega največjih ljubljanskih križišč, to še ne pomeni, da gre zato za nekaj, kar je bil v smislu 45. člena ZPrCP tudi dolžan pričakovati in temu prilagoditi svojo vožnjo.7 Najmanj, kar je, bi morali za to, da se bo to zgodilo, obstajati indici. Teh pa v konkretnem primeru ni bilo. Zavarovanec toženke je vozil po pasu, na katerem je gorela zelena luč na semaforju, na prehodu za pešce pa rdeča, pred trčenjem pa tožnice, ki je kljub rdeči luči prečkala prehod za pešce, zaradi vozil, ki so čakala na zavijanje v levo, tudi ni mogel videti. Nobenega razloga zato ni bilo, da bi hitrost vožnje (ki je bila manjša od predpisane) še zmanjšal. Drugačno stališče bi pripeljalo do tega, da bi morali vozniki avtomobilov voziti tako, da bi lahko v vsakem trenutku popolnoma ustavili svoja vozila. To pa bi na območju, kjer so prisotni (tudi) pešci, pomenilo popolno ohromitev prometa.8 Da to drži, kaže ugotovitev izvedenca, da bi ob ravnanju, kot je bilo tožničino, zavarovanec toženke vozilo pravočasno ustavil le, če bi vozil manj kot 30 km/h. To pa je ob dejstvu, da gre za vožnjo po večpasovni Cesti, na kateri so prav zaradi čim bolj nemotenega in varnega prometa križišča in prehodi za pešce semaforizirani, že na prvi pogled nesprejemljivo in pretirano. Sodišče prve stopnje je to, ko je zavrnilo očitek tožnice, da je zavarovanec toženke vozil z neprilagojeno hitrostjo, upoštevalo in pravilno uravnotežilo z načelom zaupanja v cestnem prometu, po katerem je voznik smel pričakovati, da bodo tudi drugi udeleženci spoštovali cestnoprometne predpise.

12. Zavarovanec toženke, ki je po presoji sodišča prve stopnje za nesrečo objektivno odgovoren, zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ni ravnal tudi krivdno. Za drugačno porazdelitev odgovornosti posledično ni nobene podlage.

13. Neutemeljen je nadalje tudi očitek, da zadeva II Ips 556/2006 s konkretno ni primerljiva, o nerazumnem odstopu od sodne prakse in o kršitvi pravice tožnice iz 22. člena Ustave RS. Konkretna zadeva je z zgoraj citirano primerljiva zato, ker vozniku v eni in drugi zadevi v pogledu krivde za nesrečo ni mogoče nič očitati. To, da je tožnica cesto prečkala na prehodu za pešce (a pri rdeči luči na semaforju), pa je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo tako, da je tožnici (pravilno) pripisalo večjo soodgovornost za nesrečo, kot je bila odgovornost pešca v zgoraj navedeni zadevi. Na porazdelitev odgovornosti ne more vplivati niti tožničino sklicevanje na primera II Ips 804/2009 in II Ips 590/2006, saj je bil v obeh ugotovljen tudi prispevek voznika (neprilagojena hitrost oziroma premajhna skrbnost).

14. Po presoji sodišča prve stopnje znaša pravična denarna odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 28.000 EUR, strah 4.000 EUR, skaženost 5.000 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 18.000 EUR, skupaj 55.000 EUR. To predstavlja približno 47 povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji na dan izdaje sodbe9. Tožnica v pritožbi meni, da ji je bila v prenizkem znesku prisojena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

15. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje pri odmeri upoštevalo, da je bila tožnica pred poškodbo aktivna v športu (saj je kolesarila (downhill), smučala, jahala in tekla); v službi je bila na globalni poziciji v N. in je večkrat potovala v tujino. Zaradi poškodbe ima omejeno gibljivost desnega kolka, poleg tega se ji zaradi torzijske deformacije desna noga obrača navznoter. Ima tudi bolečine, ki so posledica začetne posttravmatske artroze desnega kolka, bolečine v skrajni antifleksiji vratu v prisilnih držah zgornjega dela telesa pri velikih obremenitvah. Njena zmožnost gibanja je zmerno zmanjšana. Ne more do konca počepniti ali delati v čepečem položaju, pri hoji mora pri vsakem koraku korigirati in paziti na položaj stopala in se ne more z desne noge odrivati v poskok. Tožnica lahko sicer teče, a malo, s prilagajanjem se lahko ukvarja tudi s fitnesom in jahanjem. S povečanimi napori izvaja gospodinjska opravila, ki zahtevajo počepanje, čepenje in prisilno držo. Morala je zamenjati službo, v podjetju je šla na lokalno pozicijo.

16. Odškodnina za navedeno škodo, odmerjena na 18.000 EUR oziroma na 15,4 povprečnih neto plač, je po presoji pritožbenega sodišča skladna z merili iz prvega odstavka 179. člena OZ ter glede na odškodnine, ki jih sodišča prisojajo drugim oškodovancem10, primerno umeščena. Je sicer med nižjimi, a (še) v okvirih, ki jih ob upoštevanju načela individualizacije zamejuje načelo objektivizacije odškodnine (tretji odstavek 179. člena OZ). Primeri, ki jih v pritožbi izpostavlja tožnica, to potrjujejo, saj gre v vseh treh primerih za oškodovance, ki so bolj omejeni kot tožnica, dva pa tudi mlajša od nje.11

17. Pritožbeno sodišče pa v zvezi s tem delom pritožbe opozarja tudi na uveljavljeno stališče sodne prakse, da je pri presoji pravilne uporabe načela pravične denarne odškodnine pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode in izolirana primerjava odškodnine za posamezno obliko škode in primerjava deležev med njimi v okviru enotne odškodnine ni ustrezna. Medsebojna primerjava enotnih odškodnin je namreč nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Le na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnine in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami.12 Pritožbeno sodišče je zato pri presoji tožničine pritožbe preverilo tudi to, ali je skupno prisojena odškodnina ustrezna. In tudi primerjava tožnici odmerjene odškodnine za vse oblike nepremoženjske škode z odškodninami drugih oškodovancev za primerljive pravno priznane škode13 ne potrjuje trditve tožnice, da naj bi bili v izpodbijani sodbi zmotno uporabljeni načeli individualizacije in objektivizacije odškodnine.

18. Sodišče prve stopnje je zahtevek za plačilo odškodnine, ki se nanaša na nematerialno in materialno škodo zaradi zatrjevane poškodbe zobovja, utemeljeno zavrnilo. Pravila pravdnega postopka stranki praviloma res ne narekujejo dokaza, s katerim mora dokazovati posamezen element odškodninske odgovornosti, vendar pa to velja le, če za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva ni potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. V nasprotnem primeru se izvede dokaz z izvedencem (243. člen ZPP). V konkretni zadevi je bilo tudi po mnenju pritožbenega sodišča na vprašanje, ali je zatrjevane posledice na tožničinih zobeh mogoče pripisati škodnemu dogodku ali ne, mogoče odgovoriti le ob ustreznem strokovnem znanju, torej z izvedbo dokaza z izvedencem zobozdravstvene stroke. Stališču pritožnice, da vzročno zvezo dokazujejo izvidi Implantološkega inštituta (priloge A56 do A59), ni mogoče slediti. Kaj takega namreč iz teh izvidov ne izhaja. Obravnavana prometna nesreča je omenjena le v izvidu z dne 31. 3. 2015 (priloga A56) in sicer v delu, v katerem je povzeto to, kar je tožnica zdravniku povedala - da je imela pred petimi meseci poškodbo v prometni nesreči in je zelo verjetno dobila tudi udarec v glavo oziroma obraz ter zobe. Da so težave z zobmi res posledica poškodbe, pa v izvidih ni ugotovljeno. Tega na podlagi izvidov ni mogel ugotoviti niti že postavljeni izvedenec medicinske stroke.14 Sodišče prve stopnje brez pomoči ustreznega izvedenca zato ni moglo samo ugotoviti, ali je vzrok za tožničine težave z zobmi res škodni dogodek.

19. Na tako presojo ne more vplivati sklicevanje tožnice na odločbo VS RS II Ips 155/2017, saj je bilo v tej zadevi presojano vprašanje potrebnosti izvedenca pri ugotavljanju vsebine in obsega nepremoženjske škode, ne pa vprašanje potrebnosti izvedenca pri ugotavljanju vzročne zveze. Je pa tudi v tej odločbi poudarjeno, da je potreba po izvedencu odvisna od narave konkretnega dejstva in njegove spornosti. Ker je za ugotavljanje dejstev, ki bi sodišču omogočala presojo vzročne zveze, torej potrebno ne le pravno ampak tudi strokovno znanje, je spoznavno krizo, ki je posledica pomanjkljivega strokovnega znanja (ne pa pomanjkljive dokazne ocene), pravilno pripisalo v škodo tožnici, na kateri je bilo dokazno breme in je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Izostanek razlogov, v katerih bi se sodišče prve stopnje (laično) opredeljevalo do vsebine izvidov in do izpovedbe tožnice, ki je težave z zobmi pripisala prometni nesreči, zato tudi ne pomeni kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

20. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

21. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. v zvezi z 165. členom ZPP). Odločitev o tem je že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

1 Sodba je bila s to točko izreka dopolnjena z dopolnilnim sklepom z dne 2. 3. 2020. 2 Pred nezgodo je s partnerjem rekreativno tekla. 3 Čeprav zavarovancu toženke ni mogoče očitati, da bi se posledicam tožničinega ravnanja moral in mogel izogniti, je bilo tožničino ravnanje po presoji sodišča prve stopnje vendarle pričakovano. Ker toženka pritožbe ni vložila, se pritožbeno sodišče do pravilnosti takšne presoje ne opredeljuje. 4 Za določanje odškodnine v primeru deljene odgovornosti povzročitelja škode in poškodovanca, je ugotavljanje krivde povzročitelja, ki je sicer objektivno odškodninsko odgovoren, pomembno za ugotavljanje deleža sokrivde poškodovanca (glej Pravno mnenje občne seje VSS, 22. in 23. 6. 1993, Poročilo VSS 1/93, stran 18). 5 Prvi in drugi odstavek 45. člena ZPrCP se glasita: (1.) Voznik vozila mora hitrost in način vožnje prilagoditi poteku, tehničnim in drugim lastnostim ceste, stanju vozišča, preglednosti, vidljivosti, prometnim in vremenskim razmeram, stanju vozila in tovora ter svojim vozniškim sposobnostim tako, da ves čas vožnje obvladuje vozilo oziroma, da ga lahko ustavi pred oviro, ki jo glede na okoliščine, lahko pričakuje. (2.) Voznik, ki se približuje križišču, prehodu ceste čez železniško progo, prehodu za pešce, kolesarski stezi, prehodu za kolesarje ali drugi prometni površini, mora voziti posebno previdno. Voziti sme s takšno hitrostjo, da lahko varno ustavi in pusti mimo vozila in druge udeležence cestnega prometa, ki imajo na križišču prednost, da lahko varno ustavi pred prehodom za pešce, pred prehodom ceste čez železniško progo oziroma, da lahko vozilo ustavi, če bi z vožnjo preko prehoda ogrožal pešce ali kolesarje. 6 Glej odločbe VS RS II Ips 131/2013, II Ips 128/2013 in II Ips 60/2019. 7 Glej odločbo VS RS II Ips 133/2019 oziroma ločeno mnenje T. Pavčnika (točke 15 do 19) in odločbo II Ips 60/2019. 8 II Ips 60/2019. 9 Povprečna mesečna neto plača na zaposlenega v RS je na dan izdaje sodbe znašala 1.169,91 EUR. 10 V zadevi VS002003 je bila oškodovancu, staremu 48 let, prisojena odškodnina 10 povprečnih plač. Je trajno oviran pri tistih fizičnih aktivnostih, pri katerih je potrebna popolna normalna gibljivost levega kolka in levega kolena ter popolna stabilnost bazalnega sklepa palca levice; tako je oviran pri košarki, odbojki, rokometu, borilnih veščinah, pri globokem počepu, klečanju in vstajanju iz tega položaja, ni sposoben bos hoditi daleč. Zaradi preartroze levega kolka in levega kolena ni zmožen za dolgotrajnejšo in napornejšo hojo, predvsem po neravnem terenu, niti nošenja težjih bremen. V službi težko nosi težja bremena, oviran je pri domačih opravilih, košnji trave, ne ukvarja se več z borilnimi veščinami (do 1985 je aktivno tekmoval in bil predsednik kluba), s tekom, hojo v hribe; ima težave zaradi prsnice, po daljšem govoru mu vzame sapo, ob kašlju in dvigu bremen ga boli, zaradi noge ne more počepniti, klečati na levem kolenu, težko stisne levo roko, ker ni aktiven, se je močno zredil. V zadevi VS001188 je bila oškodovancu, sicer starejšemu od tožnice, priznana odškodnina v višini 13 povprečnih plač. Trajna posledica poškodbe (atrofija mišic desne stegnenice in zmanjšana sposobnost desne noge za funkcionalne obremenitve) oškodovanca omejujejo pri hoji, počepanju, teku in zahtevnejših fizičnih obremenitvah, zaradi česar je prikrajšan na številnih (zlasti prostočasnih) področjih življenjske aktivnosti. V zadevi VS002497 je bila oškodovanki, ob škodnem dogodku stari 42 let, prisojena odškodnina v višini 20 povprečnih plač. Zaradi trajnih posledic poškodb (ki so hujše kot tožničine) ima težave z daljšo hojo in stanjem, ne more se več ukvarjati s športnimi aktivnostmi (tudi daljšo hojo, kolesarjenjem, plavanjem ne), težje opravlja gospodinjska dela, poleg tega pa v bodoče lahko pričakuje še poslabšanje svojega stanja ter zamenjavo kolka. V zadevi VS001906 je bila oškodovancu, staremu 44 let, prisojena odškodnina 23 plač. Zaradi posledic poškodbe mu je bila priznana III. kategorija invalidnosti, saj težko čepi, kleči, dolgotrajno sedi ali hodi, ni zmožen za terensko delo, ne more dvigovati težjih bremen in vseh težjih fizičnih obremenitev. Sedaj opravlja 4 urno delo, oviran pa je tudi v vsakodnevnih aktivnostih, pri delu na domači kmetiji, opustil je hojo v hribe. 11 V zadevi VS001372 (odškodnina 49 plač) gre za oškodovanca v starostni skupini od 20 do 25 let in hujšimi posledicami. Ima zmerno omejeno gibljivost kolka in kolena, degenerativne spremembe v desnem kolenu, nezaraščen prelom zunanjega desnega gležnja z omejeno gibljivostjo tega sklepa, prikrajšavo noge za 2,5 cm. Onemogočena mu je daljša hoja, težje fizično delo in prenašanje bremen, omejen je pri vseh športnih aktivnostih in plesu, zato ne more opravljati poklica kovinarja, ne ve se niti, ali bo zmogel opravljati delo vrtnarja, v katerega se je po nesreči prekvalificiral. Enako velja za oškodovanca v zadevi VS002080 (odškodnina 43 plač). Tudi ta je mlajši od tožnice (35 let) in ime veliko hujše posledice. Razporejen je v III. kategorijo invalidnosti, trajno nesposoben za vsako dalj časa trajajoče stanje, daljšo hojo po ravnem terenu, še posebej če je vezana na prenašanje kakršnihkoli bremen, trajno nesposoben za vsakršno hojo po neravnem terenu s premagovanjem naravnih ovir ali stopnic, za aktivnosti, ki zahtevajo počepanje ali klečanje in dvigovanje iz počepa, oviran je pri sedenju na nizkih sedežnih površinah, še težje pa s takšnih površin vstaja. Težave ima pri oblačenju nogavic, obuvanju čevljev in podobno. Sposoben je le za sedeče delo, pri katerem ima možnost, da občasno vstane in se razgiba. Omejen je na vseh področjih zaposlitve (dela doma), športnih aktivnostih in družabnega življenja. Pred nezgodo je bil zaposlen kot mojster izdelave elektrokomponent. Po poškodbi ima pretežno sedeče delo. Ne zmore več težkih del, ne more se ukvarjati s sinom, opustil je gasilstvo, sodelovanje v nogometni ekipi, aktivno kolesarjenje in rekreativno smučanje. Psiholog je ugotovil, da je imel tožnik hude psihične stiske zaradi življenjske izgube in prikrajšanosti, ki ju prinaša telesna prizadetost. V prvih dveh letih je imel duševne motnje v smislu prilagoditvenih motenj (doživljal tesnobo in depresivnost). Ko se je vrnil na delo, je imel nove psihične obremenitve zaradi spremembe delovnega mesta (zanj je pomenilo razvrednotenje). Te psihične obremenitve je psiholog ocenil kot trajne in še vedno trajajo. V zadevi VS000974 (odškodnina 56 plač) gre za oškodovanko, ki ima zmanjšano gibljivost levega kolka in manjšo grobo moč mišic levega stegna. Manjša je sposobnost za hojo – hitrost in domet – ovirana je v vseh aktivnostih z elementom teka, skoka, počepa, manjša zmožnost za prenašanje bremen in delo v gospodinjstvu. Vezana je na uporabo bergel, hodi šepajoče, leva noga je krajša in tanjša. Invalidka 2. kategorije. Prej polna energije, sedaj v glavnem počiva, vsa dela opravlja mož. 12 Glej odločbo VS RS II Ips 91/2017. 13 Glej primere VS001969 (enotna odškodnina 50 plač), VS001906 (enotna odškodnina 48 plač), VS002091 (enotna odškodnina 47 plač), VS0001792 (enotna odškodnina 45 plač), VS001317 (enotna odškodnina 46 plač), VS001758 (enotna odškodnina 41 plač), VS001549 (enotna odškodnina 35 plač) in VS002078 (odškodnina 33 plač). 14 Glej prepis zvočnega posnetka zaslišanja z dne 6. 11. 2019, stran 4 (list. št. 138).