Jedro

Četudi je bilo pritožnici z dokončnostjo odločbe upravnega organa z dne 28. 8. 2025 odvzeto dovoljenje za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku ter je bila na tej podlagi že izbrisana iz registra domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje navedene dejavnosti, še vedno izkazuje pravni interes za izpodbojno tožbo (prva alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Ne gre namreč za položaj, ko že s samo

odpravo

upravnega akta vzpostavitve prejšnjega oziroma drugačnega zakonitega stanja na podlagi ponovljenega postopka odločanja o izdaji upravnega akta ne bi bilo mogoče doseči (v smislu tretje povedi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1). Če bi bila namreč v upravnem sporu izpodbijana odločba upravnega organa z dne 28. 8. 2025 odpravljena, bi pritožničino dovoljenje znova pridobilo pravno veljavo, pravna podlaga za njen izbris iz registra pa bi odpadla, zato bi jo morala toženka vanj ponovno vpisati.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1571/2025-25 z dne 23. 4. 2026 se razveljavi in se zadeva vrne Upravnemu sodišču Republike Slovenije, da opravi nov postopek.

II.Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Tožnica je na Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) vložila tožbo zoper odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju upravni organ), št. 11002-13/2025-2611-4 z dne 28. 8. 2025, s katero ji je to po uradni dolžnosti na podlagi druge alineje tretjega odstavka 172. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD) odvzelo dovoljenje za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku in jo izbrisalo iz registra domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje navedene dejavnosti ter odločilo, da lahko tožnica dovoljenje znova pridobi po poteku treh let od dneva dokončnosti odločbe in da v postopku niso nastali posebni stroški.

2.Hkrati s tožbo je tožnica vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je Upravnemu sodišču predlagala, naj odloži izvršitev navedene odločbe do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Upravno sodišče je njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe s sklepom I U 1571/2025-13 z dne 12. 1. 2026 ugodilo in izvršitev odločbe upravnega organa z dne 28. 8. 2025 odložilo do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu. Po toženkini pritožbi pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) s sklepom I Up 31/2026 z dne 6. 2. 2026 navedeni sklep Upravnega sodišča z dne 12. 1. 2026 spremenilo tako, da je tožničin predlog za izdajo odložitvene začasne odredbe zavrnilo. Presodilo je namreč, da je bila v upravnem sporu izpodbijana odločba upravnega organa z dne 28. 8. 2025 izvršena že z dnevom njene dokončnosti, zato njene izvršitve po naravi stvari ni več mogoče odložiti.

3.Zatem je tožnica znova vložila predlog za izdajo začasne odredbe. Tokrat je Upravnemu sodišču predlagala, naj odloči, da se ji do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu vrne odvzeto dovoljenje za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku ter se jo ponovno vpiše v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje navedene dejavnosti. Upravno sodišče je njen predlog zavrnilo z izpodbijanim sklepom. Ocenilo je, da je bilo tožnici sporno dovoljenje že odvzeto, tožnica pa iz navedenega registra že izbrisana. Zato je največ, kar lahko v upravnem sporu izposluje, ugotovitvena sodba, s katero bi Upravno sodišče ugotovilo, da je bila odločba upravnega organa z dne 28. 8. 2025 nezakonita. Posledično s takšnim predlogom za izdajo začasne odredbe ne more biti uspešna, saj Upravno sodišče navedenega ne bi moglo naložiti niti s sodbo, s katero bi njeni tožbi ugodilo.

4.Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sklep vložila pritožbo in Vrhovnemu sodišču predlagala, naj pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 3. 3. 2026 ugodi, toženki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

5.V pritožbi v bistvenem navaja, da ji predlagana začasna odredba ne bi zagotovila večjega varstva, kot bi ji ga lahko zagotovila sodba, s katero bi bilo njenemu tožbenemu zahtevku ugodeno. Če bi bilo temu ugodeno, bi bila odločba upravnega organa z dne 28. 8. 2025, na podlagi katere ji je bilo sporno dovoljenje odvzeto in je bila iz navedenega registra izbrisana, odpravljena, toženka pa bi ji morala odvzeto dovoljenje vrniti in jo ponovno vpisati v register. Opozarja še, da bi Upravno sodišče, ker je bila odločba z dne 28. 8. 2025 že izvršena, lahko izdalo tudi ugotovitveno sodbo.

6.Toženka v odgovoru na pritožbo v bistvenem navaja, da je bila odločba upravnega organa z dne 28. 8. 2025 že izvršena, saj je bilo pritožnici sporno dovoljenje odvzeto in je bila iz navedenega registra izbrisana, zato dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku ne sme več opravljati. Trdi, da lahko v skladu s šestim odstavkom 172. člena ZUTD dovoljenje ponovno pridobi in da je bilo izvršitev odvzema dovoljenja mogoče zadržati le, dokler odločba še ni bila izvršena.

K I. točki izreka

7.Pritožba je utemeljena.

8.Po 32. členu ZUS-1 je mogoče v upravnem sporu z začasno odredbo bodisi zadržati izvršitev izpodbijanega akta bodisi urediti stanje glede spornega pravnega razmerja le za čas trajanja postopka v upravnem sporu, torej od vložitve tožbe do pravnomočne sodne odločbe (drugi in tretji odstavek 32. člena). Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetno izkaže za potrebno.

9.Namen začasne odredbe je zagotoviti učinkovitost sodnega varstva. Pogoj težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 torej postavlja zahtevo, da stranka izkaže, da brez izdane začasne odredbe v konkretni zadevi kljub njenemu uspehu, ne bo dosežen namen upravnega spora. Ta pogoj mora biti izpolnjen tudi za izdajo ureditvene začasne odredbe iz tretjega odstavka istega člena.

10.V obravnavani zadevi je Upravno sodišče zavrnilo pritožničin predlog za izdajo ureditvene začasne odredbe, s katerim je ta predlagala, naj se ji do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu vrne odvzeto dovoljenje za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku ter se jo ponovno vpiše v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje navedene dejavnosti. Presodilo je namreč, da takšnega ukrepa ne bi moglo naložiti niti s sodbo, s katero bi ugodilo njeni tožbi, in da lahko pritožnica v tem upravnem sporu doseže kvečjemu ugotovitveno sodbo, s katero bi ugotovilo nezakonitost odločbe upravnega organa z dne 28. 8. 2025.

11.Takšno stališče Upravnega sodišča ni pravilno. Drži, kot je poudarilo Vrhovno sodišče v sklepu I Up 31/2026 z dne 6. 2. 2026, da morata vsebina in učinek začasne odredbe ostati v mejah tožbenega zahtevka. Z začasno odredbo namreč tožnik ne sme doseči zavarovanja, ki mu ga ne bo dajala niti sodba, s katero bo ugodeno njegovemu tožbenemu zahtevku. Prav tako ni sporno, da je bila v upravnem sporu izpodbijana odločba upravnega organa z dne 28. 8. 2025 izvršena že z dnevom njene dokončnosti. Vendar pa po presoji Vrhovnega sodišča ne drži, da bi pritožnica v konkretnem upravnem sporu lahko izposlovala največ ugotovitveno sodbo, s katero bi Upravno sodišče ugotovilo, da je odločba upravnega organa z dne 28. 8. 2025 nezakonita.

12.Četudi je bilo pritožnici z dokončnostjo odločbe upravnega organa z dne 28. 8. 2025 odvzeto dovoljenje za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku ter je bila na tej podlagi že izbrisana iz registra domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje navedene dejavnosti, po presoji Vrhovnega sodišča še vedno izkazuje pravni interes za izpodbojno tožbo (prva alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), katere namen je, da se z odpravo nezakonitega upravnega akta prepreči poseg ali nadaljevanje poseganja v pravni položaj tožnika in da se zadeva vrne v ponovno odločanje pristojnemu upravnemu organu, ki naj v ponovnem odločanju postopek zaključi z izdajo pravilnega in zakonitega upravnega akta. Ne gre namreč za položaj, ko že s samo

odpravo

upravnega akta vzpostavitve prejšnjega oziroma drugačnega zakonitega stanja na podlagi ponovljenega postopka odločanja o izdaji upravnega akta ne bi bilo mogoče doseči (v smislu tretje povedi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1). Če bi bila namreč v upravnem sporu izpodbijana odločba upravnega organa z dne 28. 8. 2025 odpravljena, bi pritožničino dovoljenje znova pridobilo pravno veljavo, pravna podlaga za njen izbris iz registra pa bi odpadla, zato bi jo morala toženka vanj ponovno vpisati.

13.Upravno sodišče zaradi zgoraj obravnavanega napačnega stališča o tem, da bi pritožnica z ugoditvijo njenemu predlogu za izdajo začasne odredbe dosegla zavarovanje, ki ga ne bi mogla doseči niti s tožbo v upravnem sporu, ni presojalo pritožničinih trditev o izpolnjenosti pogojev iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1.

14.Vrhovno sodišče je zato pritožbi na podlagi 77. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter Upravnemu sodišču zadevo vrnilo v nov postopek. Pritožbenemu predlogu, naj izda predlagano začasno odredbo, Vrhovno sodišče ni moglo slediti, ker niso izpolnjeni pogoji iz 80. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

15.Stroški začasne odredbe so del stroškov celotnega postopka, zato je Vrhovno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 151. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------

1Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 31/2026 z dne 6. 2. 2026, točko 11.

2Glej na primer sklep Vrhovnega sodišča I Up 209/2024 z dne 27. 8. 2024, točko 8.

3Glej sklepa Vrhovnega sodišča I Up 155/2025 z dne 2. 9. 2025, točko 9, in I Up 31/2026 z dne 6. 2. 2026, točka 10.

4Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 31/2026 z dne 6. 2. 2026, točko 11. Tudi drugi odstavek 8. člena Pravilnika za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku določa, da se odvzem dovoljenja in izbris iz registra ali evidence opravi po dokončnosti odločbe o odvzemu dovoljenja in izbrisu iz registra ali evidence.

5Glej odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) U-I-181/09, Up-860/09, Up-222/10 z dne 10. 11. 2011, točko 13.

6Za takšen primer je na primer šlo v zadevi U-I-181/09, Up-860/09, Up-222/10 pred Ustavnim sodiščem, v kateri je bilo izpodbijano dovoljenje za javno prireditev, ki je bila že izvedena, ali v zadevi I Up 155/2025 pred Vrhovnim sodiščem, v kateri je bila izpodbijana inšpekcijska odločba, na podlagi katere so bili objekti za obveščanje in oglaševanje že odstranjeni.