Jedro

Določbe 14. člena ZPP ni mogoče širiti v tem smislu, da je pravdno sodišče vezano tudi na obsodilno sodbo v postopku o prekršku.

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki R. C. naložilo, da v 15. dneh v korist tožeče stranke T. P. plača 1.234,04 EUR odškodnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.212,00 EUR od 11. 6. 2007 dalje do plačila in od zneska 22,04 EUR od izdaje prvostopne sodbe odločbe dalje do plačila, ob tem pa še 1.054,09 EUR pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo dalje do plačila. V presežku, to je glede plačila odškodnine za uničene hlače in zakonskih zamudnih obresti od zneska 12,00 EUR od 3. 4. 2007 naprej ter od pravdnih stroškov že od dneva izdaje sodbe naprej, je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeni razlogi in pritožbene navedbe Zoper sodbo se je iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve materialnega prava pritožila tožena stranka R. C..

Glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja navaja, da je sodišče v celoti sledilo tožnikovemu opisu dogodka, čeprav trditve niso podkrepljene z drugimi dokazi; pri tem pa se ni oziralo niti na odločbo o prekršku, izdano toženi stranki dne 7. 5. 2007, na katero je sodišče po mnenju pritožnika glede dejanskega stanja vezano in v kateri je bilo to ugotovljeno drugače - namreč, da je tožeča stranka psa k napadu izzvala sama. S tem je po mnenju pritožnika izkazan soprispevek tožeče stranke k nastanku škode, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo.

V delu, v katerem pritožnik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, se pritožuje zgolj glede odmere odškodnine za telesne bolečine (pretrpljene fizične bolečine in neugodnosti v času zdravljenja). Prisojena odškodnina je po mnenju pritožnika previsoka, saj je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da je šlo pri škodnem dogodku le za rahel ugriz psa in tožniku ni pritekla niti kri. Iz dokumentacije ni razvidno, da bi lečeči zdravnik tožeči stranki opravil kakšno toaleto ali prevezo ter mu predpisal kakršnokoli terapijo, tožeča stranka pa niti ni bila v bolniškem staležu. Predlaga še vpogled v sodbo opr. št. II Cp 981/2008, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, in oceno primerljivosti omenjene in izpodbijane sodbe.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

K pritožbenemu razlogu zmotno ugotovljenega dejanskega stanja Postopek na prvi stopnji se je v skladu s V. odstavkom 130. čl. Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-D (Uradni list RS, št. 45/2008) končal po določbah noveliranega zakona kot postopek v sporih majhne vrednosti. Po I. odstavku 458. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) (1) pa se sme sodba, s katero je končan postopek v sporu majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz II. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ker je pritožba iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja nedovoljena, je pritožbeno sodišče v tem delu ni upoštevalo in se o njej ni opredeljevalo.

V zvezi z zatrjevano vezanostjo sodišča na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v postopku o prekršku zoper tožečo stranko, sodišče pojasnjuje: 14. čl. ZPP v primeru identičnega dejanskega stanja res veže pravdno sodišče na pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, torej na dejansko stanje v tistem obsegu, ki je pomembno za kvalifikacijo kaznivega dejanja in ugotovitev kazenske odgovornosti. V primeru, da pravdno sodišče dejansko stanje v tem obsegu ugotovi drugače, kot je bilo ugotovljeno v kazenskem postopku, na ugotovitve katerega je pravdno sodišče v zgoraj opisanem obsegu vezano, je brez dvoma podano nasprotje med listinskimi dokazi in ugotovitvami sodišča, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki II. odstavka 339. čl. ZPP. Vendar pa že jezikovna razlaga 14. čl. ZPP domet tega določila jasno omejuje na ugotovitve v kazenskem postopku. Ker predstavlja takšna vezanost pravdnega sodišča na ugotovitve kazenskega sodišča izjemo, izjeme pa je potrebno razlagati restriktivno, določbe 14. čl. ZPP ni mogoče niti s teleološko razlago širiti v tem smislu, da je pravdno sodišče vezano tudi na obsodilno sodbo v postopku o prekrških. (Prim. sodbo VS II Ips 149/2002 z dne 5. 12. 2002 in Ude et. al., Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana, Uradni list, GV založba, 2005, ISBN 86-7061-397-2, komentar k 14. čl. ZPP). Stališče pritožnika je glede tega vprašanja torej napačno in zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

K pritožbenemu razlogu kršitve materialnega prava Pritožnik tudi v delu, kjer izpodbija sodbo zaradi previsoko odmerjene odškodnine iz naslova telesnih bolečin (pretrpljenih fizičnih bolečin in neugodnosti v času zdravljenja), pravzaprav graja dokazno oceno sodišča prve stopnje o dejanskem stanju. Kot je pojasnjeno že v predhodnem odstavku, se sodba, s katero je končan postopek v sporu majhne vrednosti, ne more izpodbijati zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato je pritožbeno sodišče na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano.

Upoštevajoč dejansko stanje, ki ga je v zvezi s škodnim dogodkom in škodo ugotovilo sodišče prve stopnje (zadnji odstavek tretje strani sodbe in prvi odstavek četrte strani sodbe), je slednje pri odmeri odškodnine pravilno uporabilo materialno pravo in glede na pravno-relevantna dejstva prisodilo pravično odškodnino.

Pritožbeno sodišče zato zaključuje, da je pritožnikova graja odmerjene odškodnine, ki naj bi bila previsoka, neutemeljena. Pritožbeno sodišče je priskrbelo in vpogledalo v sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 981/2008 z dne 1. 10. 2008, na katero se sklicuje pritožnik. Primera sta podobna, v obeh je šlo za ugriz psa, s tem, da so bile poškodbe oškodovanke v citiranem primeru občutno manjše, iz naslova telesnih bolečin pa je bila prisojena odškodnina v višini 500,00 EUR. V obravnavanem primeru dosojena odškodnina je povsem primerljiva z odškodnino, dosojeno v primeru, na katerega se sklicuje pritožnik, kjer je bila iz istega naslova za bistveno manjše telesne bolečine prisojena približno pol nižja odškodnina. Po oceni pritožbenega sodišča je prisojena odškodnina primerna tudi ob upoštevanju načela individualizacije odškodnine, pomena prizadete dobrine in namena odškodnine. Ne odstopa pa niti od okvira, ki ga za posamezne vrste in obsege škod postavlja sodna praksa. Tožnikove poškodbe (ugriznina desnega kolena), intenzivnost in trajanje fizičnih bolečin, dolžina zdravljenja in ostale nevšečnosti med zdravljenjem dajejo vso podlago za odškodnino v znesku, kot ga je priznalo sodišče prve stopnje, saj odškodnina ustreza vsem kriterijem pravičnosti.

Zaključek

Instančno sodišče je ugotovilo, da je pritožba zoper izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na dejansko stanje, nedovoljena in je v tem obsegu ni upoštevalo, v delu, ki se nanaša na zmotno uporabo materialnega prava, pa neutemeljena. Ker ni ugotovilo nobene izmed tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in ne drugih kršitev v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. čl. ZPP), je pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot določa 353. čl. ZPP.

O pritožbi zoper sodbo je na temelju V. odstavka 458. čl. ZPP odločal sodnik posameznik, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, da bi zadevo odstopil v reševanje senatu.

Stroške neuspele pritožbe krije na podlagi I. odstavka 165. čl. ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. čl. ZPP pritožnik sam.

(1) Uradni list RS, št. 26/1999, 96/2002, 58/2003 - Odločba Ustavnega sodišča U-I-255/99-28, 2/2004, 2/2004 - Zakon o delovnih in socialnih sodiščih ZDSS-1 (10/2004 popravek), 69/2005 - Odločba Ustavnega sodišča U-I-145/03-9, 90/2005 - Odločba Ustavnega sodišča Up-258/03-14, U-I-74/05, 43/2006 - Odločba Ustavnega sodišča U-I-55/04-10, 52/2007, 45/2008 - Zakon o arbitraži, 45/2008.