Jedro

Bistvo pri določanju vrednosti spornega predmeta v primeru nedenarnih zahtevkov je v tem, da ima tožeča stranka pravico, da svoj interes sama oceni, s tem ko v tožbi navede vrednost spornega predmeta. Njen pravni interes ni vedno enak ekonomskemu, vendar pa ne more biti poljuben, kolikor sproži vprašanji o stvarni pristojnosti in pravico do revizije. V tem primeru se dispozicija tožeče stranke umakne oceni sodišča, ki se na primeren način prepriča o vrednosti spornega predmeta.

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ocenilo vrednost spornega predmeta na 5,000.000,00 SIT, se izreklo za stvarno nepristojno in odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena Okrožnemu sodišču v Celju kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Proti takšnemu sklepu se je pritožila tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi je navedla, da so poizvedbe pri U. e. Š. (UE Š.) pavšalne in da ne morejo biti uporabljive za določitev vrednosti spornega predmeta, niti kot vrednost dejanskega deleža, niti kot vrednost pravnega interesa. Pravni interes tožeče stranke je zgolj v ugotovitvi, da toženka ni solastnica 12/60 sporne nepremičnine, ker je svoj delež že dobila izplačan. Zato je treba upoštevati vrednost spornega predmeta, kot ga je navedla tožeča stranka v tožbi, posledično pa naj ostane pristojno za reševanje te zadeve Okrajno sodišče v Šentjurju. Predlagala je, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Pritožba ni utemeljena. V tej pravdni zadevi sta tožnika vložila tožbo zaradi ugotovitve, da sta izključna solastnika sporne nepremičnine. V tožbi sta kot vrednost spornega predmeta navedla znesek 500.000,00 SIT. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v čl. 44/II določa, da kadar se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki je navedena v tožbi. Tožeča stranka ima torej dispozicijo, da v primeru nedenarnega zahtevka sama določi vrednost spornega predmeta, s takšnim pravilom pa se takoj v začetku pravde onemogoči morebitni dolgotrajni spor glede vrednosti spornega predmeta. Vendar pa to pravilo ni brez izjeme: če je namreč tožnik v tožbi navedel očitno prenizko ali očitno previsoko vrednost, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije, se mora sodišče najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti (čl. 44/III ZPP). Če namreč zakon takšne sankcije ne bi dopuščal, bi bili v primeru nedenarnega zahtevka stvarna pristojnost in pravica do revizije v celoti prepuščeni tožeči stranki. Čl. 44 ZPP sicer ne določa meril, po katerih se oceni vrednost spornega predmeta, vendar pa že iz samega namena tega določila izhaja, da je možno tožnikov pravni interes oceniti v denarju glede na vsebino tožbenega zahtevka. Pritožba pravilno opozarja, da pravni in ekonomski interes tožeče stranke nista vedno ekvivalentna. Zlasti ni nujno pri ugotovitvenih tožbah, da je vrednost spornega predmeta enaka vrednosti predmeta tožbenega zahtevka (v tej pravdi torej vrednosti sporne nepremičnine). Vendar pa sodišče druge stopnje poudarja, da sta tožnika svojo pravico, da v denarju ocenita svoj pravni interes, že izrabila, s tem ko sta v tožbi navedla vrednost spornega predmeta. Ker sta s takšno določitvijo vrednosti pri toženi stranki sprožila vprašanji o stvarni pristojnosti in pravici do revizije, je bila ocenitev vrednosti spornega predmeta prepuščena sodišču prve stopnje (čl. 44/III ZPP). Sodišče prve stopnje pa se je o vrednosti spornega predmeta prepričalo na povsem primeren način. V konkretnem primeru sta tožnika s tožbo zahtevala ugotovitev, da sta izključna solastnika sporne nepremičnine. Od rešitve te pravde je torej odvisno, ali bosta tožnika pridobila lastninsko pravico tudi na preostalih 12/60 nepremičnine, ki je sedaj v lasti tožene stranke. Sodišče prve stopnje je pri UE Š. opravilo poizvedbe o vrednosti sporne nepremičnine. Ocenjena vrednost znaša 26 milijonov SIT, ker pa tožnika zahtevata s tožbo ugotovitev lastninske pravice le na 1/5 te nepremičnine, je sodišče pravilno vrednost spornega predmeta ocenilo na 5 milijonov SIT. S tem je sicer pravni interes tožnikov ugotavljalo glede na njun ekonomski interes, vendar pa bi se tožnika takšni oceni lahko izognila, če v tožbi ne bi prenizko ocenila vrednosti spornega predmeta, tako da je nastalo vprašanje o stvarni pristojnosti in pravici do revizije. Bistvo pri določanju vrednosti spornega predmeta v primeru nedenarnih zahtevkov je v tem, da ima tožeča stranka pravico, da svoj interes sama oceni, s tem ko v tožbi navede vrednost spornega predmeta. Njen pravni interes ni vedno enak ekonomskemu, vendar pa ne more biti poljuben, kolikor sproži vprašanji o stvarni pristojnosti in pravici do revizije. V tem primeru se dispozicija tožeče stranke umakne oceni sodišča, ki se na primeren način prepriča o vrednosti spornega predmeta. Ker se je sodišče prve stopnje na primeren način prepričalo o vrednosti spornega predmeta, s takšno oceno soglaša tudi sodišče druge stopnje. Ocenjena vrednost spornega predmeta tako znaša 5,000.000,00 SIT. Ker so okrajna sodišča pristojna za odločanje o premoženjskopravnih zahtevkih, kadar vrednost spornega predmeta ne presega 2,000.000,00 SIT (čl. 30 ZPP), se je sodišče prve stopnje v posledici take ocenitve pravilno izreklo za stvarno nepristojno in odločilo, da bo po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa zadeva odstopljena Okrožnemu sodišču v Celju kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču (čl. 19 in 23 ZPP). Pritožba tožeče stranke je neutemeljena. Sodišče druge stopnje jo je zato zavrnilo (čl. 365, tč. 2 ZPP) in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, ni zasledilo (čl. 350/II v zvezi s čl. 366 ZPP).