Jedro

Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki predstavlja zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj. Če upravno sodišče pravnomočno odpravi izpodbijani upravni akt in vrne zadevo v ponovni postopek, se bo postopek pred upravnim organom nadaljeval in končal z aktom, ki ga bo mogoče izpodbijati v novem upravnem sporu pred upravnim sodiščem, zato podvajanje možnosti sodnega varstva pred upravnim sodiščem s sočasnim revizijskim postopkom pred vrhovnim sodiščem ni dopustno. Izid ponovnega odločanja ostaja do nove odločitve pristojnega organa negotov, zato pred novo dokončno odločitvijo v upravnem postopku niti ni mogoče ugotoviti, kateri interesi bodo z odločitvijo prizadeti in kdo bo posledično upravičen do sodnega varstva. Zgolj potencialna možnost, da bo v ponovljenem postopku odločitev za kakšno stranko manj ugodna, kot je bila tista, ki je bila vsebovana v odpravljenem aktu, pa za revizijo ne zadošča.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Zoper prvostopno sodbo je prizadeta stranka po odvetnici dne 5.5.2008 vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s tem, da gre po vsebini za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, da v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti. Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo ter da odločba upravnega sodišča odstopa od prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev.

Revizija ni dovoljena.

S pravnomočno sodbo, ki se izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1; Uradni list RS št. 105/06 in 26/07 – sklep US RS) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo 2. točko izreka odločbe Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 25.9.2007 in 1. točko izreka dopolnilne odločbe Upravne enote Domžale z dne 4.6.2007 ter 3., 4., 5., 6., in 7. točko te odločbe, kolikor se nanaša na 1. točko izreka odločbe, ter zadevo v tem delu na podlagi 3. odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo prvostopnemu organu v ponoven postopek in odločilo o stroških postopka. S citirano odločbo Upravne enote Domžale je bilo odločeno, da je upravičenka A.A. upravičena do denacionalizacije navedenih nepremičnin v k.o. A. Nadalje je bilo odločeno, da je zavezanec za vračilo nepremičnin tožeča stranka C. in da se z dnem pravnomočnosti odločbe vzpostavi na nepremičninah lastninska pravica v korist upravičenke do celote ter da je odločba podlaga za zemljiškoknjižni vpis, za skrbnika pa se določi B.B. (prizadeta stranka). S citirano 2. točko izreka odločbe tožene stranke je bila delno zavrnjena pritožba tožeče stranke in je v preostalem delu izpodbijana dopolnilna (končna) odločba Upravne enote Domžale ostala nespremenjena.

V obravnavani zadevi je bila s pravnomočno prvostopno sodbo odpravljena odločba tožene stranke v izpodbijanem delu. Če se upravna odločba odpravi s pravnomočno sodbo, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (3. odstavek 64. člena ZUS-1), in se upravna zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred odločanjem o tožbi. Takšne posledice v zvezi z odpravo upravnega akta so določene tudi v 1. odstavku 281. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). V obravnavani zadevi to pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljene odločbe tožene stranke, to je v stanje, ko o pravici, obveznosti in pravni koristi tožeče stranke v upravnem sporu še ni (dokončno) odločeno. Za take primere je v 4. odstavku 64. člena ZUS-1 kot pravna posledica take pravnomočne sodbe določeno, da mora pristojni organ postopek ponovno voditi in ga čim prej (v 30 dneh od vročitve prvostopne sodbe, ker sodišče prve stopnje ni določilo drugačnega roka) zaključiti z izdajo nove odločbe. Navedenih učinkov pravnomočne sodbe vložena revizija ne more zadržati (1. odstavek 84. člena ZUS-1).

V 4. odstavku 64. člena ZUS-1 je določeno, da je upravni organ pri novem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Vendar ima po presoji vrhovnega sodišča upravni organ, ki je pristojen za odločanje, možnost odločiti v nasprotju s pravnim mnenjem in stališči prvostopnega sodišča, če ima za to utemeljene razloge, kar mora v obrazložitvi nove odločbe posebej pojasniti. Takšnemu stališču pritrjuje tudi določba 2. točke 1. odstavka 65. člena ZUS-1, ki daje sodišču, ki odloča v upravnem sporu, možnost odločanja o stvari (spor polne jurisdikcije) tudi v primeru, če upravni organ v novem postopku odloči v nasprotju z že izraženim mnenjem in stališčem sodišča. V 3. odstavku 83. člena ZUS-1 je določeno, da revizija ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki zanjo nima pravnega interesa. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki predstavlja zadnjo pravno možnost odločanja v upravnem sporu, je pravni interes podan, če jo vloži revident, ki si z odločitvijo v reviziji lahko izboljša svoj pravni položaj. Če upravno sodišče pravnomočno odpravi izpodbijani upravni akt in vrne zadevo v ponovni postopek, se bo postopek pred upravnim organom nadaljeval in končal z aktom, ki ga bo mogoče izpodbijati v novem upravnem sporu pred upravnim sodiščem, zato podvajanje možnosti sodnega varstva pred upravnim sodiščem s sočasnim revizijskim postopkom pred vrhovnim sodiščem ni dopustno. Izid ponovnega odločanja ostaja do nove odločitve pristojnega organa negotov, zato pred novo dokončno odločitvijo v upravnem postopku niti ni mogoče ugotoviti, kateri interesi bodo z odločitvijo prizadeti in kdo bo posledično upravičen do sodnega varstva. Zgolj potencialna možnost, da bo v ponovljenem postopku odločitev za kakšno stranko manj ugodna, kot je bila tista, ki je bila vsebovana v odpravljenem aktu, pa za revizijo ne zadošča. Glede na navedeno je revizijsko sodišče vloženo revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.