Jedro

Ker je bistvo oziroma namen začasne odredbe kot sredstva zavarovanja terjatve preprečiti obrezuspešenje bodoče izvršbe, mora upnik, ki takšno odredbo predlaga, navesti dejstva, ki kažejo na verjeten obstoj nevarnosti, ki grozi bodoči realizaciji njegove terjatve.

Okoliščina, da je toženka v postopku likvidacije, ne izkazuje nevarnosti onemogočitve oziroma otežitve uveljavitve terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru toženke ter razveljavilo svoj sklep o začasni odredbi, s katero je notarki A. A. prepovedalo, da toženi stranki vrne 82.032,93 EUR po izteku pogodbenega notarskega depozita, sklenjenega na podlagi kupoprodajne pogodbe med toženo stranko in S., d. o. o. in ji naložilo, da omenjeni znesek hrani deponiran na svojem ustreznem računu za čas veljavnosti začasne odredbe in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

2. Tožnik je zoper takšno odločitev vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da obdrži v veljavi začasno odredbo. Tožnik očita prvostopenjskemu sodišču, da svoje odločitve ni obrazložilo. Izpodbijanega sklepa se zato ne more preizkusiti. Prvostopenjsko sodišče tudi ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. V predlogu se je skliceval na določilo tretjega odstavka 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), da upniku ni potrebno dokazovati nevarnosti, sicer pa je ves čas navajal, da obstoji nevarnost, da njegove terjatve tožena stranka ne bo plačala. Zato je tudi vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe. Navedel je, da je tožena stranka v postopku likvidacije in da je prenehala opravljati svojo dejavnost. Zato ker bo morala poplačati svoje obveznosti v okviru postopka likvidacije, obstoji jasna in nedvoumna nevarnost, da terjatev tožeče stranke ne bo poplačana, če ne bo pred koncem likvidacije priznana s strani tožene stranke. Namen tožene stranke je jasen – likvidacija družbe brez poplačila terjatve tožeče stranke. Če bi tožena stranka zaključila likvidacijo družbe, bi s tem najmanj znatno otežila, če ne celo onemogočila izterjavo tožnikove terjatve, saj bi ta moral začeti nov postopek zoper drugo osebo, s tem pa bi mu nastal dodaten strošek, plačilo terjatve pa bi bilo odloženo.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sklepa sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe za zavarovanje svoje denarne terjatve. Cilj takšne odredbe je zavarovanje oziroma ustvaritev pogojev za bodočo izvršbo upnikove terjatve na podlagi sodbe, ki bo sprejeta o glavnem vprašanju po izvedenem dokaznem postopku. Da sodišče zavaruje bodočo izvršbo terjatve, morajo biti izpolnjeni pogoji, ki so določeni v 270. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Tako mora upnik izkazati za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 270. člena ZIZ), hkrati pa mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ). Ker je bistvo oziroma namen začasne odredbe kot sredstva zavarovanja terjatve preprečiti obrezuspešenje bodoče izvršbe, mora upnik, ki takšno odredbo predlaga, navesti dejstva, ki kažejo na verjeten obstoj nevarnosti, ki grozi bodoči realizaciji njegove terjatve. To velja tudi, če se upnik sklicuje na tretji odstavek 270. člena ZIZ, to je na neznatno škodo, saj mu je s tem olajšano le dokazovanje nevarnosti. Sklicevanje na navedeno določilo ZIZ ga torej ne razbremenjuje dolžnosti ponuditi ustrezne trditvene podlage o obstoju nevarnosti, da bo brez izdaje začasne odredbe uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena.1 Če takšne nevarnosti ni, tudi ni potrebe za zavarovanje njene bodoče izpolnitve pred zaključkom postopka, v katerem bo terjatev pravnomočno ugotovljena.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, saj tožnik dejstev, ki bi kazala na nevarnost onemogočitve oziroma otežitve uveljavitve njegove terjatve do tožene stranke po pridobitvi izvršilnega naslova, ni niti zatrjeval. Že iz tega razloga je bil predlog za izdajo začasne odredbe neutemeljen, saj morajo biti pogoji za njeno izdajo, ki so navedeni v 270. členu ZIZ, podani kumulativno. Iz razlogov izpodbijanega sklepa jasno izhaja takšen zaključek, zato je neutemeljen pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svoje odločitve.

7. Trditev tožnika v pritožbi, da je edini namen toženke likvidacija družbe brez poplačila tožnikove terjatve, je neupoštevna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Neutemeljena pa je tožnikova pritožbena trditev, da že sama okoliščina, da je toženka v postopku likvidacije, izkazuje nevarnost onemogočitve oziroma otežitve uveljavitve terjatve. Če je temeljni cilj likvidacijskega postopka prenehanje družbe in razdelitev premoženja, je prva predpostavka za to, da so vse obveznosti družbe poplačane. Zakonodajalec ureja postopek prenehanja družbe prav zaradi varovanja pravic tretjih. Zato je cilj teh pravil zlasti varstvo upnikov. V likvidacijskem postopku zato lahko upniki varujejo svoje pravice in interese na enak način kot pri rednem poslovanju družbe. Če ne bi bilo takšne možnosti in bi bili njihovi interesi ogroženi, npr., da družba ne bi imela dovolj sredstev za poplačilo dolgov, bi se likvidacijski postopek ustavil in nadaljeval kot stečajni postopek (414. člen Zakona o gospodarskih družbah, ZGD-1). Iz ureditve postopka likvidacije torej izhaja, da na tak način družba (lahko) preneha, če so vse njene obveznosti do upnikov plačane (415. - 418. člen ZGD-1). Navsezadnje pa likvidacija tudi ne vpliva na pravico upnika, da plačilo svoje terjatve do pravne osebe zahteva od družbenika oziroma družbenikov. Zgolj okoliščina, da je bila toženka v času odločanja2 o obravnavanem sredstvu zavarovanja v likvidaciji, torej ne zadošča za izpolnitev pogoja iz drugega odstavka 270. člena ZIZ.

8. Glede na navedeno je pritožba tožnika neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi sklep sodišča prve stopnje (druga točka 365. člena ZPP) 1 Takšno je tudi stališče sodne prakse: sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1082/2014 in III Cp 425/2007 ter Višjega sodišča v Mariboru I Cpg 33/2015. 2 Iz izpisa iz sodnega/poslovnega registra izhaja, da je 4. 10. 2018 prišlo do izbrisa toženke iz sodnega registra. Pravna posledica prenehanja je prekinitev postopka (3. točka 205. člena ZPP). Vendar je toženka prenehala po vložitvi tožnikove pritožbe oziroma po vložitvi svojega odgovora na pritožbo. V takšnem primeru je treba tudi za postopek pred višjem sodiščem smiselno uporabiti določbo drugega odstavka 207. člena ZPP, da lahko sodišče, če je prekinitev nastala po koncu glavne obravnave, na podlagi te še izda odločbo. Prekinitev postopka pred sodiščem druge stopnje (po vložitvi pritožbe in po vložitvi odgovora na pritožbo) tako ni ovira za izdajo pritožbene sodne odločbe na seji senata. Okoliščino prenehanja in postopanje po 208. členu ZPP pa bo treba upoštevati v nadaljevanju postopka in sicer že pri vročanju odločbe pritožbenega sodišča. Iz omenjenega izpisa iz sodnega/poslovnega registra izhaja, da je prišlo do izbrisa toženke zaradi pripojitve k prevzemni družbi T., d. o. o.