Jedro

Obrazložitev prvostopenjske odločbe, ki ugotavlja, da na zemljišču stoji objekt ugotovljenih dimenzij, za katerega ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, je tako povsem v skladu z listinami v spisu in zadošča za pravilno uporabo 152. člena ZGO-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti nadaljnjo gradnjo nelegalne gradnje barake - lesenega objekta na zemljišču s parc. št. 894/48 k.o. ... (1. točka izreka), jo v roku 90 dni po vročitvi odstraniti in na svoje stroške vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugi osebi na tožnikove stroške ali s prisilitvijo (3. točka izreka). Za navedeni objekt je izrekel prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, 4. točka izreka), odločil, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka izreka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka) ter ugotovil, da stroškov postopka ni (7. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je gradbeni inšpektor ugotovil, da se na predmetnem zemljišču nahaja leseni objekt tlorisnih dimenzij cca 18,00 m x 8,20 m, pokrit z nesimetrično dvokapno streho maksimalne višine cca 4,00 m, za gradnjo katerega investitor ni pridobil gradbenega dovoljenja. Zato gre po 12.1 točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 za nelegalno gradnjo, izrečeni ukrep pa temelji na 152. členu ZGO-1. 3. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. V obrazložitvi ugotavlja, da je dejansko stanje pravilno ugotovljeno, saj že iz tožnikove izpovedi izhaja, da je gradnja nelegalna in ukrep po 152. členu ZGO-1 upravičen. Prvostopenjski organ se sicer ni opredelil do trditve, da je na parceli stal objekt že pred več kot 20 leti, vendar to ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločbe. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je bil na zemljišču, ko ga je pred 20 leti kupil, že postavljen manjši lesen objekt, katerega je kasneje povečal in pred štirimi leti obnovil. V dokaz je dostavil fotografije tega objekta. Iz njih jasno izhaja, da je zgradil povsem nov objekt in sklicevanje, da je na tem zemljišču že stal objekt, ne more biti pravno upoštevno. Dodaja še, da je obveznost pridobitve gradbenega dovoljenja obstajala že pred uveljavitvijo ZGO-1. Ukrep je skladen z načelom sorazmernosti iz 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN), saj je po 152. členu ZGO-1 tak ukrep obligatoren. Zato upravni organ nima pooblastila za tehtanje, kateri ukrep bo izrekel. Tehtanje, katerega od ukrepov izreči, je možno le v primerih, ko zakon predvideva možnost izbire med več ukrepi.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je dejansko stanje obrazloženo v dveh stavkih, materialna podlaga je prepisana iz zakona, pri odrejenih ukrepih pa ni pojasnjeno, čemu so izrečeni. S tem je storjena bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Izpostavlja, da gre za leseno barako, ki predstavlja enostaven objekt in za ugotovitev tega dejstva predlaga dokaz z izvedencem gradbene stroke in ogled na kraju samem. Toženka se tudi ni opredelila do navedb, da je na navedeni parceli že pred več kot 20. leti stal objekt, pri čemer bi morala preveriti, kdaj je že stal in ali je bil postavljen pred letom 1968. Iz spisa ni mogoče razbrati, ali si je tožnik pridobil ustrezno lokacijsko informacijo, k dopolnitvi svojih navedb pa ni bil pozvan. Toženka nadalje ni upoštevala in se ni opredelila do trditve, da je bil objekt postavljen, in da je izpolnjeval pogoje za enostaven objekt pred uveljavitvijo ZGO-1B, ki se uporablja od 15. 4. 2008 dalje, zaradi česar se šteje, da ima gradbeno dovoljenje (tako tudi sodba I U 1840/2012 z dne 25. 4. 2013). Okoliščine in zgodovina predmetnega objekta tako nista bila proučena in je odločitev, da je celoten objekt zgrajen nelegalno, protispisna. Toženka je kršila tudi načelo varstva pravic strank in javnih koristi po 7. členu ZUP s tem, ko ni uporabila najugodnejšega ukrepa. Tožniku ni ponudila možnosti legalizacije spornega objekta, kljub temu, da je možna. Toženka je grobo in nesorazmerno posegla v tožnikovo pravico do zasebne lastnine ter s tem prekršila 33. člen Ustave. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo in odločbo drugostopenjskega organa v celoti odpravi, toženki pa naloži, da mu je dolžna povrniti nastale sodne stroške.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba temelji na 152. členu ZGO-1, po katerem pristojni gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Iz 12.1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 izhaja, da nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Iz navedenega izhaja, da že zgolj ugotovitev, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez njega, zadostuje za izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi nelegalne gradnje.

8. Tožbene trditve, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, so neutemeljene. Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil dejansko stanje in ga ustrezno in zadostno obrazložil. Inšpektor je dne 27. 5. 2016 na kraju samem ugotovil, da na zemljišču stoji lesen objekt, tlorisnih dimenzij cca 18 m x 8,20 m, pokrit z nesimetrično dvokapno streho, višine 4 metre in ga tudi fotografiral. Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnik dne 8. 6. 2016 zaslišan kot stranka povedal, da je edini investitor objekta. Pred približno dvajsetimi leti, ko je kupil zemljišče, je tam že stal manjši objekt, ki so ga kasneje povečali in ga pred štirimi leti obnovili. Za objekt ni pridobljeno gradbeno dovoljenje, pripravljen pa ga je legalizirati. Dne 12. 7. 2016 je nato tožnik inšpektorju izročil fotografije lesenega objekta, s katerimi dokazuje svojo izjavo, ki jo je podal na zapisnik dne 18. 6. 2016, o stanju manjšega objekta pred njegovim povečanjem in obnovo. Obrazložitev prvostopenjske odločbe, ki ugotavlja, da na zemljišču stoji objekt ugotovljenih dimenzij, za katerega ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, je tako povsem v skladu z listinami v spisu in zadošča za pravilno uporabo 152. člena ZGO-1. Za vsako točko izreka odločbe je v obrazložitvi pojasnjeno, na katerem zakonskem določilu temelji.

9. Prvostopenjski organ se res ni posebej opredelil do trditve, da je na zemljišču že pred približno 20 leti stal manjši leseni objekt. Vendar pa tožnik v postopku na prvi stopnji te trditve sploh ni izpostavil kot razlog, zaradi katerega ni pridobil gradbenega dovoljenja oziroma zaradi katerega je štel, da naj bi imela gradnja vsa potrebna dovoljenja oziroma, da jih ne potrebuje. Zato tudi ne drži, da tožniku ni bilo omogočeno podati ustreznih tožbenih navedb in naj bi toženka prekršila pravico do pravnega sredstva iz 25. člen Ustave oziroma jo izvotlila. Ko je tožnik te trditve prvič navajal v pritožbi, jih toženka niti ni bila dolžna obravnavati (drugi odstavek 238. člena ZUP), pri čemer je pravilno pojasnila, da to, da se prvostopenjski organ o tem ni izrekel, glede na podatke upravnega spisa ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe.

10. Tožnik trdi, da gre za enostaven objekt in predlaga, naj se to dokazuje z izvedencem. Ta dokazni predlog pa bi moral postaviti v postopku na prvi stopnji. Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) namreč stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Pa tudi sicer iz upravnega spisa tj. iz fotografij in iz izmer objekta, katerim tožnik ne oporeka, jasno izhaja, da ne gre za enostaven objekt, ki ne bi potreboval gradbenega dovoljenja. Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba) namreč natančno definira nezahtevne in enostavne objekte tako, da za pravilno kvalifikacijo konkretnega objekta strokovno znanje izvedenca ne bi bilo potrebno. Po Uredbi je majhna stavba lahko nezahteven objekt le, če ima površino do vključno 50 m2 oziroma enostaven objekt, če ima površino do vključno 20 m2. Površina tožnikovega objekta je večja. Ugotovitev toženke, da po Uredbi ne gre za nezahteven in niti za enostaven objekt, za katerega po 3a. členu ZGO-1 za gradnjo ni potrebno gradbeno dovoljenje in odločitev prvostopenjskega organa, je tako pravilna.

11. Ker tožnik v postopku na prvi stopnji ni navajal dejstev in dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je objekt enostaven objekt, in da je bil tak že pred uveljavitvijo ZGO -1B, toženka tudi ni bila dolžna uradoma raziskovati, kakšen je bil objekt na dan uveljavitve ZGO-1B. Pri tem ne drži, da se toženka ni opredelila do tožnikove trditve, da je bil objekt postavljen in je izpolnjeval pogoje za enostaven objekt pred uveljavitvijo ZGO-1B. Ugotovila je namreč, da je tožnik inšpektorju dostavil fotografije, s katerimi je dokazoval stanje objekta, kakršen je bil v času nakupa. Iz teh fotografij in iz dokumentiranega današnjega stanja izhaja, da objekt v času nakupa nikakor ni bil tak, kot je danes in je jasno, da je tožnik zgradil objekt, ki po Uredbi ne sodi med enostavne objekte. Četudi bi takšen objekt, kot obstaja danes, stal pred 15. 4. 2008, pa tudi po določilih tedaj veljavnega Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči ne bi šlo za nezahteven, niti za enostaven objekt. Zato se 120. člen ZGO – 1B ne bi mogel uporabiti. Ker iz fotografij izhaja, da obstoječi objekt ne more biti rekonstrukcija prej obstoječe lesene barake, tudi ni bilo potrebno proučiti okoliščin in zgodovine predmetnega objekta.

12. Prvostopenjski organ res ni posebej opredelil, zakaj je za izvršitev določil rok 90. dni in ne kakšen drug rok, kar pa prav tako ne vpliva na zakonitost odločbe. Že drugostopenjski organ je pojasnil, da lahko pristojni organ prve stopnje določi rok, ki je po mnenju uradne osebe, ki vodi postopek, primeren tj. potreben za izpolnitev naložene obveznosti. Po oceni toženke je 90 dnevni rok za odstranitev konkretnega, lesenega, manj zahtevnega objekta primeren, saj pred odstranitvijo niso potrebne posebne priprave, prav tako pa ni postavljen na terenu, ki bi zaradi zahtevnega dostopa zahteval določen čas za rušitev. Sodišče se s to presojo v celoti strinja, pri čemer opozarja, da tožnik ni navajal nobenih konkretnih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, zakaj ta rok ni primeren in kateri rok naj bi bil glede na te okoliščine po njegovem potreben.

13. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da je toženka kršila 2. in 3. točko drugega odstavka 237. čl. ZUP, češ da tožniku pred izdajo odločbe ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločbo, konkretno o tem, ali in v kakšnem obsegu je bilo za sporni objekt pridobljeno gradbeno dovoljenje. Iz spisa izhaja, da je bil tožnik pred izdajo odločbe zaslišan. Ves čas postopka na prvi in tudi na drugi stopnji bi se lahko izjasnil, v kakšnem obsegu in kdaj naj bi za objekt pridobil gradbeno dovoljenje, a tega ni storil. Gradbenega dovoljenja namreč ni predložil in nikdar ni navedel, da ga ima (ampak trdi, da ga objekt ne potrebuje) tako, da so tožbene navedbe v tem delu protispisne. Tožnik tudi ne konkretizira, katerih trditev in dokaznih predlogov ni mogel podati najkasneje na ustni obravnavi. Če ima v mislih ogled na kraju samem in dokazovanje z izvedencem, sodišče pripominja, da glede na ugotovljeno dejansko stanje ti dokazi, četudi bi bili podani v postopku na prvi stopnji, ne bi mogli pripeljati do drugačne odločitve. Pri tem si je prvostopenjski organ objekt ogledal. 14. Toženka je uporabila edini možen ukrep, ki ga mora v primeru nelegalne gradnje v skladu z zakonom izreči. Tožnik bi lahko ves ta čas sprožil postopek za pridobitev potrebnega dovoljenja, a tega ni storil. Ker je objekt postavljen v nasprotju z določili ZGO-1 in ga je zato v skladu z zakonom in odločbo pristojnega organa dolžan odstraniti, tudi ne more biti govora o nesorazmernem posegu v zasebno lastnino in kršitvi 33. člena Ustave.

15. Tožnik izrecno oporeka 6. točki izreka izpodbijane odločbe, češ da toženka ne pojasni, zakaj bo o stroških postopka izdan poseben sklep. Trdi, da se poseben sklep o stroških izdaja le v primeru, ko stroškov postopka ni mogoče ugotoviti na dan izdaje odločbe. Ministrstvo takšnemu ravnanju ne oporeka, kar je nedopustno. Po četrtem odstavku 118. člena ZUP mora organ, če v odločbi ne odloči o stroških, navesti, da bo o njih izdal poseben sklep. Prvostopenjski organ je tako ravnal v skladu s citiranim določilom ZUP in s tem tožnikove pravice niso bile v ničemer kršene, saj bo zoper sklep o stroških (ko bo izdan) dovoljena pritožba (šesti odstavek 118. člena ZUP).

16. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Ker dokazi, ki jih stranka navaja v tožbi niso pomembni za pravilno odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

17. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.