Jedro

V postopku za izrek odločbe za nično ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku izdaje odločbe, katere ničnost se uveljavlja. Dejansko stanje, da je bila tožena stranka oseba nemške narodnosti, izhaja iz potrdila NOO, ki je navezna okoliščina, po kateri se je določala pristojnost za zaplembo. Na to ne vpliva zatrjevanje tožeče stranke, da je pravna oseba in da pravne osebe nimajo narodnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 208/98-16 z dne 9.5.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 5.6.1998, s katero je zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote M. z dne 27.2.1998. S to odločbo je prvostopni upravni organ zavrnil predlog tožeče stranke, da se izreče za nično odločba Mestne zaplembene komisije v M. z dne 7.11.1945. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da tudi po njegovi presoji uveljavljani ničnostni razlog iz 1. točke 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) ni podan. Podlaga za izdajo zaplembene odločbe sta bili 1. in 2. točka 1. člena Odloka AVNOJ-a o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list, DFJ, št. 2/45, v nadaljevanju Odlok). Na podlagi 4. člena Odloka je predsedstvo AVNOJ-a sprejelo Zakon o konfiskaciji imovine in izvrševanju konfiskacije (Uradni list DFJ, št. 40/45). Okrajne zaplembene komisije so bile pristojne odločati o zaplembi premoženja, ki je bilo last nemškega Reicha, državljanov nemškega Reicha oziroma oseb nemške narodnosti. O zaplembi premoženja je v obravnavnanem primeru pravilno odločala okrajna zaplembena komisija kot upravni organ v upravnem postopku zato, ker je iz uradnega potrdila NOO v M. z dne 25.8.1945, izhajalo, da je E.ž. oseba nemške narodnosti. Zato odločbe okrajne zaplembene komisije, s katero je bilo tožeči stranki zaplenjeno premoženje, ni mogoče izreči za nično.

Tožeča stranka se pritožuje iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na tožbene navedbe in še dodaja: načelno se strinja z zaključkom prvostopnega sodišča, da so v postopkih zaplembe na podlagi Odloka potrdila NOO pomenila navezno okoliščino, ki je določala pristojnost komisije. Vendar pa je bilo v času zaplembe splošno znano dejstvo, da je E.c. pravna oseba, ki nima narodnostne pripadnosti, saj je njena pravna osebnost izhajala iz samega zakona. Ker splošno znanih dejstev v postopku ni treba dokazovati, se bi morala zaplembena komisija kljub potrdilu NOO izreči za nepristojno oziroma o zadevi ne bi smela odločati, saj je odločanje o zaplembi premoženja E.c. spadalo v sodno pristojnost. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v nov postopek.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče v zadevi odločilo pravilno in zakonito ter za svojo odločitev navedlo pravilne razloga. Tudi po presoji pritožbenega sodišča uveljavljani ničnostni razlog po 1. točke 267. člena ZUP/86 v obravnavani zadevi ni podan.

Na podlagi navedenega ničnostnega razloga se izreče za nično odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v stvari iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni bilo mogoče odločati v upravnem postopku. Gre torej za absolutno nepristojnost. Ta pa tudi po presoji pritožbenega sodišča iz upravnih spisov ne izhaja.

Na drugačno odločitev pritožbeni ugovori o tem, da je E.c. pravna oseba, ne morejo vplivati. V postopku za izrek ničnosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku, v katerem je bila izdana odločba, katere ničnost se uveljavlja. Dejansko stanje pa izhaja iz uradnih potrdil NOO M. z dne 25.8.1945. Ti potrdili pa sta bili po 30. členu Zakona o konfiskaciji navezna okoliščina, po katerih se je presojala pristojnost za zaplembo. Iz tega pa izhaja tudi pristojnost občinskih zaplembenih komisij, torej odločanje v upravnem in ne v sodnem postopku.

Glede na navedeno in ker je pritožbeno sodišče spoznalo, da niso podani razlogi, na katere bi moralo paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.