Jedro

Navedbe zagovornika na glavni obravnavi o prepustitvi sodišču, da samo odloči o morebitni postavitvi drugega izvedenca, ni mogoče obravnavati kot substanciran dokazni predlog, o katerem bi se moralo sodišče konkretno opredeliti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo I K 30068/2010 z dne 30. 8. 2010 spoznalo obsojenega K. S. za krivega storitve kaznivih dejanj spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Obsojenemu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno enotno kaznijo enega leta in štirih mesecev zapora ter preizkusno dobo dveh let in šest mesecev, pri čemer je bila za kaznivo dejanje po prvem odstavku 171. člena KZ-1 določena kazen enega leta in treh mesecev zapora, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 191. člena pa kazen dveh mesecev zapora. Odločeno je bilo, da se čas prebit v priporu in v hišnem priporu od 25. 3. 2010 do 9. 7. 2010 v primeru preklica pogojne obsodbe obsojencu všteje v izrečeno kazen zapora. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bilo odločeno, da se obsojenca oprosti povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP; nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti obsojencu postavljene zagovornice pa se po prvem odstavku 97. člena ZKP izplačajo iz proračunskih sredstev.

2. Višje sodišče v Kopru je pritožbama državnega tožilca in zagovornika obsojenega zoper sodbo sodišča prve stopnje deloma ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje deloma spremenilo glede časa storitve v prvi točki izreka sodbe opisanega dejanja (kaznivo dejanje po prvem odstavku 171. člena KZ-1) ter v odločbi o kazni, tako da je bila obsojencu izrečena enotna kazen enega leta in štirih mesecev zapora, čas prebit v priporu in hišnem priporu pa se obsojencu všteje v tako izrečeno kazen zapora. Sicer pa sta bili pritožbi zavrnjeni kot neutemeljeni in je bila sodba sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrjena.

3. Zoper pravnomočno sodbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenega zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te vplivale na zakonitost sodne odločbe in zaradi kršitev določb Ustave RS (14., 22., 25., 27. in 29. člena). Predlagal je, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni; podrejeno pa naj se sodbi prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obeh primerih naj se stroški zahteve naložijo v breme proračuna.

4. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovni državni tožilec predlagal, da se ta kot neutemeljena zavrne.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencu in zagovorniku, da se do njega opredelita, vendar se o njem nista izjavila.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V teh primerih gre torej za kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in za druge kršitve določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. V drugem odstavku 420. člena ZKP je izrecno izključena možnost uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Poleg tega je v prvem odstavku 424. člena ZKP določeno, da se sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.

7. Zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da je bila obsojencu kršena pravica do izvedbe dokaza iz 27. člena Ustave RS (očitno pri tem misleč na 29. člen Ustave RS), ker sodišče ni odločilo o dokaznih predlogih za zaslišanje priče I. G., o ogledu kraja kaznivega dejanja in o postavitvi izvedenca medicinske stroke zaradi ugotavljanja zmanjšane fizične moči v desni roki oškodovanke ter izvedenca medicinske stroke glede ugotavljanja obsojenčeve zmožnosti erekcije in ejakulacije. Sodišče naj bi s tem hkrati bistveno kršilo določbo kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 299. člena ZKP in sedmim odstavkom 364. člena ZKP, kar je vplivalo na nezakonitost sodbe. Neutemeljenost teh stališč vložnika zahteve je pravilno in v zadostni meri obrazložilo že sodišče druge stopnje v zvezi z istovrstnimi pritožbenimi navedbami zagovornika (drugi in tretji odstavek na strani 4 sodbe sodišča druge stopnje). Pri tem je bilo obrazloženo tudi stališče zakaj zaslišanje priče I. G. ni bilo potrebno, kot je bilo sicer predlagano v pritožbi, sklicujoč se pri tem na pisni zagovor obsojenca pred sodiščem prve stopnje. Ob tem se Vrhovno sodišče strinja tudi s stališčem sodišča druge stopnje, da zagovornikove navedbe na glavni obravnavi o prepustitvi sodišču, da samo odloči o morebitni postavitvi drugega izvedenca medicinske stroke ni mogoče obravnavati kot substanciranega dokaznega predloga, o katerem bi se moralo sodišče konkretno opredeliti. Dokazni predlog mora biti namreč določen, kar označitev z besedno zvezo “morebitni postavitvi drugega izvedenca“ ne more biti, saj sam po sebi že pomeni prepustitev samostojne ocene sodišču ali je sploh potrebno dodatno dokazovanje v tej smeri. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer upravičeno opozorilo, da stranke po modifikaciji obtožbe niso predlagale izvedbe nobenih dodatnih dokazov, kar je skladno tudi z navedbo v zapisniku o glavni obravnavi po zaključenem dokaznem postopku (in pred spremembo obtožbe), da „stranke drugih dokazov ne predlagajo, zato se dokazni postopek sklene“ (list. št. 250). Takšne ugotovitve sodišča ni mogoče razumeti drugače, kot da stranke niso imele predlogov za izvedbo drugih dokazov poleg tistih, ki so se dejansko že izvedli in da zato ne vztrajajo pri izvedbi še neizvedenih dokazov, ki so jih že predlagale v dotedanjem postopku, in zato sodišču o njih ni bilo treba posebej odločati. Glede na vse navedeno obsojencu ni bila kršena ustavna pravica iz 27. člena (domneva nedolžnosti) niti iz 29. člena (pravna jamstva v kazenskem postopku) Ustave; v čem naj bi ta v zahtevi zatrjevana kršitev pravice do izvajanja dokazov vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe pa vložnik niti ni utemeljil. Kolikor pa na podlagi navedenih dokaznih predlogov vložnik zahteve uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (zaslišanje priče I. G. zaradi ugotavljanja odnosa obsojenca z vnukinjo, ogled kraja dejanja zaradi ugotavljanja možnosti oškodovanke M. S., da bi pred obsojencem pobegnila, postavitev izvedenca medicinske stroke, da bi se ugotavljala oslabljena fizična moč oškodovanke M. S. v desni roki in s tem resničnost njenih navedb o nezmožnosti upiranja obsojencu in postavitev drugega izvedenca medicinske stroke zaradi preverjanja obsojenčeve zmožnosti erekcije in ejakulacije) gre za razlog, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati.

8. Vložnik zahteve napada ugotovljeno dejansko stanje v izpodbijani sodbi tudi s ponavljanjem, že v pritožbenem postopku izraženem nestrinjanju z izvedenskim mnenjem izvedencev psihiatrične stroke in enako tudi, ko zatrjuje, da so razlogi sodbe sodišča druge stopnje neobrazloženi (glede možnosti obsojenčeve erekcije in ejakulacije) ter nejasni (glede opredeljevanja prvostopenjskega sodišča do „ostalih personalnih dokazov“), s čimer naj bi bila podana kršitev iz 11. točke 371. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je namreč povsem določno povedalo, zakaj se v teh delih strinja z zaključki sodišča prve stopnje (tretji odstavek na strani 3 in tretji odstavek na strani 4 sodbe sodišča druge stopnje) in ni potrebno, da bi v tem pogledu ponavljalo izčrpno dokazno oceno, izhajajočo že iz sodbe sodišča prve stopnje. V tem pogledu, ko vložnik zahteve podaja svoj pogled na razumevanje izpovedb navajanih prič (oškodovanke M. S., B. S., socialnih delavk, L. S., G. S., B. L. in Z. K.), ponuja svojo dokazno oceno in s tem skuša omajati ugotovljeno dejansko stanje kot izhaja iz izpodbijane sodbe – kar z zahtevo ni dopustno uveljavljati.

9. V delu, ko vložnik zahteve zatrjuje kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi spremenjene opredelitve začetka obsojenčevega spolnega nasilja nad oškodovanko M. S. v sodbi sodišča druge stopnje, se vsebinsko zavzema za drugačno oceno izvedenih dokazov, na podlagi katerih je to sodišče zaključilo o maju 2009 kot začetku teh dejanj in to tudi ustrezno, prepričljivo utemeljilo (prvi odstavek na strani 3 sodbe). Enako gre za uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja tudi pri vložnikovem oporekanju glede časovne opredelitve zaključka tovrstnega obsojenčevega nasilja, ki ga utemeljuje na eni od izjav oškodovanke iz preiskave (z dne 20. 4. 2010), čeprav datum zaključka te sicer okvirne opredelitve v izreku sodbe izhaja tudi iz drugih dokazov, predvsem na podatku, kdaj je oškodovanka podala kazensko ovadbo zoper obsojenca (25. 3. 2010 – list. št. 8 do 10) in istega dne uporabila možnost „prve socialne pomoči“ na Centru za socialno delo T. (list. št. - 18, 19). Sicer pa okoliščina nekaj dni razlike, ki bi naj bila v tem pogledu vprašljiva, ne pomeni odločilnega dejstva v smislu 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki bi lahko pomenila bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

10. Z zatrjevanjem v zahtevi, da se niso raziskala pravno odločilna dejstva, ki se nanašajo na fizično (ne)moč oškodovanke, njeno fizično in verbalno agresivnost, na obsojenčevo zmožnost erekcije in ejakulacije, da se sodišči nista opredelili do ostalih personalnih dokazov in sta zato obrazložitvi sodb nelogični in neprepričljivi ter da se sodišči prve in druge stopnje nista opredelili do protislovnih personalnih dokazov, s čimer naj bi bila spet kršena določba 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pa tudi 17. in 299. člen ZKP, vložnik vsebinsko ponavlja svoje nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar v zahtevi za varstvo zakonitosti ni dopustno uveljavljati. Enak zaključek velja glede trditve, da se skladno z načelom in dubio pro reo iz 3. člena ZKP, ni štelo za nedokazana premalo dokazana dejstva, ki naj bi obsojenca obremenjevala (na primer zmožnost erekcije in ejakulacije), kar naj bi po vložnikovi oceni, ob odsotnosti ostalih dokazov, privedlo do oprostilne sodbe skladno s 3. točko 350. člena ZKP.

11. Vložnik zahteve se drugače opredeljuje do v izpodbijani sodbi ugotovljenega dejanskega stanja tudi glede kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1, opisanega v drugi točki izreka sodbe. S tem, ko meni, da v ravnanju obsojenca pri tem kaznivem dejanju ni podana „tolikšna kvantiteta in kvaliteta kriminalne količine, da bi šlo za kaznivo dejanje“, ko ocenjuje, da obsojenčevo ravnanje pri oškodovani A. S. in M. S. ni povzročilo nemoči, straha in vznemirjenja ter da je šlo za redke primere takšnih njegovih ravnanj in da vnukinja zaradi njegovega ravnanja ni bila prestrašena, pa tudi v primerih porivanja in vpitja na M. S., ni podana „zadostna kriminalna količina“, se vložnik dejansko zavzema za drugačno oceno izvedenih dokazov pri tem kaznivem dejanju in s tem vsebinsko uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Tudi s stališčem, da čas storitve tega kaznivega dejanja ni določno označen, kar naj bi obsojencu onemogočalo učinkovito obrambo, je zgolj izraženo vložnikovo nestrinjanje z dovolj določno časovno opredelitvijo izvrševanja obsojencu očitanih ravnanj, ki je v opisu tega dejanja terminsko opredeljena z besedami „večkrat v zadnjem letu, nazadnje pa pred približno tednom dni“ in „tudi dne 25. 3. 2010“. Ne gre tedaj za zatrjevano kršitev 269. člena ZKP (sestavine obtožnice), temveč za vložnikovo nestrinjanje z na ta način opredeljenim časom storitve obsojencu očitanega kaznivega dejanja.

12. Zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija tudi odločitev glede kazenske sankcije, sklicujoč se pri tem na načelo pravičnosti in ustavno načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), pri tem pa navaja, da sodišče ni pravilno odmerilo kazni glede na olajševalne in obteževalne okoliščine in tudi ne v skladu z ustaljeno sodno prakso za tovrstna kazniva dejanja. Odločitev o kazni je glede na določbo 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti le, če bi bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. V obravnavani zadevi vložnik takšne kršitve ne utemeljuje, temveč oporeka pravilnosti izbire kazenske sankcije oziroma odmeri kazni, kar z zahtevo ni dopustno uveljavljati; navajanje o izreku sankcije v nasprotju z ustaljeno sodno prakso pa je pavšalna trditev, ki v ničemer ne izkazuje kršitve navedenega ustavnega načela enakosti pred zakonom.

13. Glede na navedeno je bilo ugotovljeno, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso bile podane, tudi ne kršitev kazenskega zakona oziroma kršitve določb Ustave RS ter je bila zato zahteva zavrnjena kot neutemeljena (425. člen ZKP).

14. Odločitev o plačilu stroškov, nastalih v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.