Jedro

Tožnik, ki je sam pristal na posredno oceno izvedenih dokazov, postopanja sodišča pa niti ni grajal, s tovrstnimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (to je v II. in IV. točki izreka) potrdi.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo plačilo 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2006 dalje, tožbeni zahtevek za plačilo še 355.000,00 EUR s pripadajočimi obrestmi pa je zavrnilo. Za znesek 6.300,00 EUR je postopek po umiku tožbe ustavilo. Tožeči stranki je naložilo tudi povračilo stroškov pravdnega postopka tožene stranke v višini 6.560,65 EUR z obrestmi.

Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe se po svojem pooblaščencu iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in kasnejše spremembe; ZPP) po svojem pooblaščencu pritožuje tožeča stranka. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Zatrjuje, da nikoli ni podpisala potrdila o vračilu 355.000,00 EUR in da teh ni dobila nikoli vrnjenih. Nasprotuje dokazni oceni izpovedb obeh pravdnih strank in priče K.. Tožnika, ki že dolgo časa živi v tujini in se slabo izraža v slovenščini, ni nihče podrobno spraševal, ali meni, da je ponarejen podpis ali kaj drugega, zanj je bilo vse skupaj pač prevara. Nasprotno sta toženec in priča K. vse preveč podrobno in natančno vedela izpovedati o dve leti oddaljenem dogodku. Poleg tega sta v zelo dobrih odnosih, s tožnikom pa se priča več ne druži. Opozarja, da sodnica, ki je izdala sodbo, prič ni zasliševala, le brala je njihove izpovedbe ter da bi bilo preveč stroškovno tvegano, da bi tožnik vložil tožbo, če bi denar res dobil vrnjen. Obširno utemeljuje svoje mnenje, da je ravno izvedenec B. tisti, ki bi mu sodišče moralo slediti.

(3) Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Med pravdnima strankama ni spora, da sta dne 19. 11. 2005 sklenili dve posojilni pogodbi, po katerih je bil skupni znesek posojila in obresti, ki jih mora toženec plačati, 364.300,00 EUR. Za tožnika je sporen pravzaprav le zaključek sodišča prve stopnje, da mu je toženec vrnil 355.000,00 EUR in posledično zavrnitev njegovega tožbenega zahtevka v tem delu, v ostalem pa sodbi in sklepu ne nasprotuje.

(6) Toženec je vračilo tega zneska dokazoval s potrdilom z dne 01. 06. 2006, podpisanem s tožnikove strani, za katerega je tožnik trdil, da ga ni podpisal. Sodišče prve stopnje je zaslišalo pravdni stranki in pričo K., ki naj bi bila pri vračilu denarja prisotna. Sodnica, ki je sodbo izdala, prič in strank res ni neposredno zasliševala, je pa v soglasju s strankama ocenila zapisnike njihovega zaslišanja pred drugim sodnikom. Tožnik, ki je sam pristal na posredno oceno izvedenih dokazov, postopanja sodišča pa niti ni grajal, s tovrstnimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti.

(7) Pri presoji, ali je tožnik sporno potrdilo podpisal, ali pa je njegov podpis ponarejen, se je sodišče, ki samo nima potrebnega znanja, da bi to ugotovilo, oprlo na pridobljena izvedenska mnenja, predvsem na mnenje izvedenca K.. Pri tem ni presojalo usposobljenosti postavljenih izvedencev, pač pa popolnost in razumljivost oziroma jasnost izvedenskega mnenja. Pritožbeno sodišče se povsem strinja z razlogi, zakaj izvedensko mnenje izvedenca B. ni zadostilo tem zahtevam. Na nekatera vprašanja izvedenec ni želel ali mogel odgovoriti, niti ne drži, da bi konkretno pojasnil, katere tožnikove podpise poleg obeh na potrdilih je vzel za primerjavo, do vsebine izvedenskega mnenja izvedenca K. pa se ni želel opredeljevati, češ da mnenj drugih izvedencev ne bere. Tudi mnenju izvedenke R. je oporekal le iz razloga, ker naj bi bila ta angažirana s strani strank, čeprav ni bilo tako. Vse to njegovemu izvedenskemu mnenju ne daje popolnosti in strokovnosti.

(8) Ne drži niti, da bi moralo sodišče postaviti še tretjega izvedenca. Tožeča stranka odločitve sodišča, da ga ne bo postavilo, na zadnjem naroku ni grajala (286. b člen ZPP), pa tudi sicer velja, da novega izvedenca sodišče postavi le, če nejasnosti in nepopolnosti izvedenskih mnenj ne more odpraviti z zaslišanjem že postavljenih izvedencev. Izvedenec B. v svojem zaslišanju ni želel opraviti primerjave svojega mnenja z mnenjem izvedenca K., niti odpraviti nejasnosti svojega mnenja. Ker pa je izvedensko mnenje izvedenca K. tudi po mnenju pritožbenega sodišča popolno odgovorilo na vsa zastavljena vprašanja, je argumentirano in strokovno, potrebe po postavitvi novega izvedenca ni bilo. Postavitev novega izvedenca še toliko manj narekuje okoliščina, da se tožeča stranka z mnenjem izvedenca K. ne strinja. Zgolj drugačna terminologija, ki jo je uporabil izvedenec K., pa tudi ni razlog, ki bi o pravilnosti izvedenskega mnenja porajal kakršenkoli dvom. V nadaljevanju pritožba povzema ugotovitve izvedenca B., za katere pa je že obrazloženo, zakaj jim ni mogoče pritrditi, zato na te pritožbeno sodišče ne bo posebej odgovarjalo.

(9) Tudi sicer je sodišče prve stopnje dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP napravilo vestno, skrbno in natančno ter ji pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Tožnik, zaslišan kot stranka, je potrdilo o vračilu denarja označil kot prevaro, kaj več pa ni vedel izpovedati. Ob zaslišanju je bil prisoten tudi njegov pooblaščenec, ki bi, v kolikor meni, da se tožnik v slovenskem jeziku ne more dobro in jasno izražati, lahko postavil natančnejša vprašanja, s katerimi bi se dodatno obrazložilo in razjasnilo tožnikovo mnenje, ali pa zahteval sodnega tolmača. Na drugi strani sta toženec in priča K. v bistvenih okoliščinah izpovedovala enako in prepričljivo. Potrdila sta, da je tožnik 355.000,00 EUR dobil vrnjenih in da je o tem sam podpisal sporno potrdilo, kot je zaključilo tudi sodišče prve stopnje. Tožnikova osebna prizadetost in angažiranost v sodnih postopkih pa sama po sebi tudi ne dokazujeta nasprotnega.

(10) Ker je tožnik v pretežni meri dobil denar vrnjen, je njegov zahtevek v tem delu neutemeljen. Ker tudi pri presoji kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče teh ni ugotovilo, je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

(11) Tožeča stranka sama krije svoje stroške neuspele pritožbe, tožena pa svoje nepotrebnega odgovora na pritožbo (154. in 155. člen ZPP).