Jedro

Pogoji za priposestvovanje stvarne služnostni so določeni v 54. čl. ZTLR. Ta določa za priposestvovanje stvarne služnosti dva pogoja: (1.) da je lastnik gospodujočega zemljišča dejansko izvrševal služnost več kot 20 let in (2.) da lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval. Potrebnost in koristnost služnosti nista pogoj za priposestvovanje stvarna služnost, ki je nastala s priposestvovanjem pa tudi ne more prenehati samo zato, ker ni nujno potrebna. V pravdi zaradi ugotovitve obstoja stvarne služnosti pa je problem ekonomske upravičenosti mogoče obravnavati le ob ustreznem nasprotnem zahtevku po II. odst. 58. čl. ZTLR

Izrek

Pritožba se z a v r n e in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja služnostna pravica hoje in vožnje s traktorjem za potrebe gospodujočega zemljišča, nepremičnine parc. št. ..., travnika, ki je last tožnikov v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parcele št. ..., pašnik in parcele št. ..., travnik, last toženca. Tožencema je naložilo povrnitev stroškov pravdnega postopka. Zavrnilo pa je zahtevek tožnikov na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče ugotovilo, da sta tožnika za kmetijsko obdelavo svojih nepremičnin priposestvovala služnostno pravico.

Tožena stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in v pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. Sodišče je nepopolne in zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj se je oprlo predvsem na izpovedbo strank in njunih najožjih sorodnikov, prič, ki imajo interes, da tožnika uspeta v pravdi. Zato so izpovedbe teh prič subjektivne, takšne izpovedbe pa nezanesljive. Zato mirna in nemotena posest ni ugotovljena pravilno. Služnostno pravico je moč priposestvovati le, če ves čas priposestvovalne dobe obstajajo pogoji zanjo, med temi pa spada tudi to, da lahko lastnik uporablja služečo stvar le, če do svojega gospodujočega zemljišča ne more na kak drug način. S tem ne misli na ugovor nepotrebnosti služnosti, ampak le na pogoje za njen obstoj sploh. Če ima tožeča stranka dostop po javni cesti, potem je dolžna uporabljati to cesto, ne pa obremenjevati tujega zemljišča. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka svoje zemljišče celo ogradilo z električnim pastirjem, ki ga je tožeča stranka večkrat odstranjevala, zato tožeča stranka ni imela mirne posesti služnosti, ampak je bil konflikt že ves čas. Zato je ugotovitev sodišča, da sta tožeči stranki nemoteno koristili sporno služnost zmotna. Sodišče ni ugotavljalo konflikta med pravdnima strankama v smislu ugotavljanja dobroverne posesti služnosti in ni le zmotno ugotovilo dejanskega stanja, pač pa tudi zmotno razsodilo, da naj bi tožeči stranki služnostno pravico priposestvovali. Sodišče tudi ni ugotavljalo, ali zahtevana služnost sploh izpolnjuje pogoje, potrebne za njen obstoj. Na to je tožena stranka opozorila že v odgovoru na tožbo in sicer, da ima tožeča stranka do svojega zemljišča dostop celo z javne ceste, ki poteka po njenem sosednjem lastnem zemljišču, ki pa si ga ne želi urediti zato, ker je dostop preko toženčevega zemljišča ugodnejši. Če služnosti ni mogoče ustanoviti ker pogoji za njen obstoj ne obstajajo, je tudi ni mogoče priposestvovati. Sodišče je to dejstvo obšlo z razlogovanjem, da bi tožena stranka morala ugovor nepotrebnosti uveljavljati s tožbo, kar pa ni pravilno. Sodišče pa je tudi kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku, ker so nasprotja med ugotovljenimi dejstvi in razlogi sodbe. Ni namreč pravilno ugotovljeno, da so tožeče stranke nemoteno najmanj 20 let mirno in dobroverno imele posest te služnosti, saj se stranke že vrsto let ne razumejo. Vsa dejstva dokazujejo, da sporne služnosti tožnika nista imela v mirni in dobroverni posesti in je zato razlogovanje sodišča, da je tožeča stranka to služnost priposestovala, napačna in je podana absolutna kršitev ZPP. Sodišče pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je navedlo, da bi tožena stranka lahko ugovor nepotrebnosti uveljavljala le s tožbo, kar pa ni pravilno. Če služnost ne more obstajati, ker ta ni potrebna, potem je tudi priposestvovati ni mogoče, saj pomeni priposestvovanje le dejansko mirno in dobroverno uporabo stvarne služnosti. Zato so zaključki sodišča o tem, da lahko takšen ugovor tožena stranka poda le s posebno tožbo zmotni in je sodišče napačno uporabilo materialno pravo ter tudi absolutno kršilo določbe pravdnega postopka. Tožba na vložitev, da je služnostna pravica nepotrebna, se lahko vloži šele takrat, če ta obstaja. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in da se ta sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, ali pa da se sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Stvarna služnost je pravica lastnika določenega zemljišča (gospodujočega), ki je hkrati breme lastnika drugega (služnega zemljišča). Služnostna pravica omogoča uresničevanje gospodarske funkcije lastnine. Njena vsebina je določena v 49. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), način izvrševanja pa v 50. členu. Pogoji za priposestvovanje stvarne služnostni so določeni v 54. čl. ZTLR. Ta določa za priposestvovanje stvarne služnosti dva pogoja: (1.) da je lastnik gospodujočega zemljišča dejansko izvrševal služnost več kot 20 let in (2.) da lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval. Potrebnost in koristnost služnosti nista pogoj za priposestvovanje stvarna služnost, ki je nastala s priposestvovanjem pa tudi ne more prenehati samo zato, ker ni nujno potrebna. V pravdi zaradi ugotovitve obstoja stvarne služnosti pa je problem ekonomske upravičenosti mogoče obravnavati le ob ustreznem nasprotnem zahtevku po II. odst. 58. čl. ZTLR. To je torej tista pravna podlaga, na podlagi katere je moralo sodišče prve stopnje ugotavljati dejansko stanje in ob kateri je pritožbeno sodišče preizkušalo odločitev sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov.

Sodišče prve stopnje je o trditvah tožeče stranke, da je uporabljala pot sama in pred tem še njeni pravni predniki več kot 20 let, zaslišalo več prič in pravdni stranki. Na podlagi izvedenih dokazov je zaključilo, da so tožniki najprej po tej poti vozili z vozom po vodo, ko pa je bil pred 35. leti napravljen vodovod, pa so po tej poti hodili in vozili na svojo njivo, sedaj travnik, vse do avgusta 1999, ko sta jima je toženec in njegova prijateljica to prepovedala. Sodišče se je pri ugotovitvi takšnega dejanskega stanja oprlo razen na izpovedbo obeh tožnikov, še na izpovedbe prič I. N., ki je povedalo enako kot starša, M. Š., K. B., ki ni v sorodu s pravdnimi strankama in F. Š. ter B. Š.. Pritožbeni očitki, da se je sodišče oprlo le na izpovedbe prič, ki so v sorodu s tožniki in da zato niso verodostojne, niso utemeljeni. V pravdnem postopku velja načelo proste presoje dokazov (čl. 8 ZPP-A). Res je, da priča, ki je v sorodu s stranko, lahko drugače obravnava spor in je lahko tudi zainteresirana za to, da zmaga njen sorodnik, zato mora sodišče tak dokaz skrbneje oceniti, vendar pa zgolj to še ne pomeni, da takšna priča ne govori resnice. Izpovedbe teh prič je v celoti potrdila B. K., ki je že od 1957. leta soseda obeh pravdnih strank in ki je povedala, da so tudi sami do napeljave vodovoda uporabljali pot, ki so jo imenovali zgornja cesta in da so to cesto tožniki za dostop do svoje parcele, ki je pred "Š.", ki so jo včasih koristili kot travnik, včasih pa kot njivo, ves čas uporabljali in da ji je ta situacija znana do 1972. Ve tudi, da tožniki iz spodnje ceste ne morejo priti do svoje parcele, ker dostop zaradi strmine fizično ni mogoč. Podobno je povedal tudi F. Š., ki je prav tako neprizadeta priča in ki je to pot sam uporabljal, po letu 1966 pa, ko je pri delu pomagal tožnikoma, pa vedno hodil po tej poti, pa mu ni toženec nikoli prepovedal uporabe. Le za zadnje dve ali tri leta je izvedel, da je s to cesto nekaj narobe.

Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so tožniki vse do 1999. leta uporabljati to pot in da jim toženec tega ni prepovedoval. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe obširno obrazložilo, zakaj je ugodilo zahtevku, ocenilo vse dokaze v skladu z določbo čl. 8 ZPP-A, zato je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in nisi utemeljeni očitki pritožbe, da je toženec ves čas od takrat, ko je postal lastnik, prepovedoval uporabo. Sodišče je pravilno zaključilo, da toženec česa takšnega ni dokazal. Okoliščina, da je toženec postavil električnega pastirja, ki so ga tožniki ob uporabi morali odstraniti, pa ne pomeni, da je šlo za preprečevanje stvarne služnosti. Električni pastir se postavlja zaradi varovanja živine, ne pa kot ovira na poti.

Obširna pritožbena izvajanja, da tožniki niso mogli priposestvovati služnostne pravice zato, ker so imeli dostop po drugi poti, celo z javne poti, niso utemeljena. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da do služečega zemljišča ni možen dostop po nobeni drugi poti, kar je potrdil celo toženec, ko je povedal, da bi si morali tožniki takšno pot šele urediti. Zato pritožba v tem delu ni utemeljena.

Po ZTLR se dobrovernost posesti domneva, kar pomeni, da je dolžna tožena stranka takšno domnevo izpodbiti. Pritožbeni očitki, da posest ni bila dobroverna, ker so bili med strankami ves čas spori, niso z ničemer dokazani.

Tudi niso pravilna razmišljanja tožene stranke, da če služnosti ni mogoče ustanoviti, ker pogoji za njen obstoj ne obstajajo, je tudi ni mogoče priposestvovati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožniki več kot 20 let nemoteno vozili po tej cesti, torej so služnostno pot priposestvovali. Pritožbeno sodišče pa je tako že odgovorilo pritožniku, ko je navedlo, da potrebnost in koristnost služnosti nista pogoj za priposestvovanje. Sicer pa je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe celo ugotovilo, da je bila služnost potrebna, ker tožnika drugega dostopa do te parcele nista imela. Sicer pa je za odgovor na vprašanje, ali je neka služnost, ki je bila pridobljena s priposestvovanjem, še gospodarsko potrebna ali ne, treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali so po nastanku služnosti nastale spremenjene razmere. Če teh ni bilo, pa služnosti ni mogoče ukiniti. Stvarna služnost, ki je nastala s priposestvovanjem tudi ne more prenehati samo zato, ker ni nujno potrebna. Teh okoliščin pa tožena stranka niti ni zatrjevala niti dokazala, saj se ves čas sklicuje le na to, da bi si tožniki lahko z javne ceste napravili svoj dostop. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno toženca poučilo, da bi lahko nepotrebnost služnostne pravice uveljavljal samo s posebno tožbo, v kolikor bi po pridobitvi služnostne pravice nastale spremenjene razmere, v skladu z II. odst. 58. čl. ZTLR.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vse okoliščine, ki so odločilne za odločanje o tožnikovem zahtevku, pravilno uporabilo tiste določbe ZTLR, ki je še velja v času nastanka spornega razmerja, ki so odločilne za priposestvovanje služnostne pravice, ob uradnem preizkusu sodbe sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče absolutno bistvenih kršitev ni našlo, zato je bilo potrebno pritožbo v skladu z določbo 353. čl. ZPP-A zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi stroške pritožbenega postopka.